Če se znamo uskladiti z naravnimi cikli posebno, ko nastopita solsticij ali ekvinokcij je to idealen čas, da se povežemo z naravo in njeno močjo, ki nas napolni z življenjsko energijo.
Naše življenje poteka v ciklih. Ne glede iz katerega vidika opazujemo, vedno na koncu ugotovimo, da ne živimo linearnega časa, ampak cikličnega. Mnogo je »umetno« ustvarjenih ciklov, v katerih okove se je spravil človek sam, da se je lažje znašel na tem planetu, mnogi cikli pa so čisto naravni. Letni časi tako predstavljajo enega izmed najbolj očitnih naravnih ciklov, saj enostavno ne moremo mimo dejstva, da se narava okoli nas stalno spreminja. Letni cikel je posledica Zemljinega vrtenja okoli svoje osi in okoli sonca. Zemlja zaključi cikel, ko se na osi okoli sonca 365–krat zavrti okoli svoje osi. Med tem ciklom pa se luna 13-krat zavrti okoli Zemlje.
Pomlad ali rojstvo, poletje ali odraščanje, jesen ali zrela leta in zima kot smrt ter ponovno vstajenje. Vsak teh letnih časov ima svoje značilne lastnosti, elemente in svojo posebno energijo. Čisto ekologično je tudi, da človek kot del narave živi s temi ritmi, čeprav velikokrat pozabljamo ali celo zanemarjamo to dejstvo. Če se znamo uskladiti z naravnimi cikli posebno, ko nastopita solsticij ali ekvinokcij je to idealen čas, da se povežemo z naravo in njeno močjo, ki nas napolni z življenjsko energijo.
Prebujanje se začne že pozno pozimi, ko se začne dan daljšati in 21. decembra nastopi Zimski solsticij. Ne glede na kulturo iz katere izhajamo je to povsod čas praznovanj in druženja. Solsticij je že od nekdaj pomemben dan in je omenjan v skoraj vsaki, še tako stari kulturi. Sama beseda solsticij pomeni »dan, ko je sonce obstalo«. To je dan ko se zdi, da je sonce obrnilo svojo smer in začne se nov sončev cikel. Je eno izmed redkih obdobij v letu, ko se celotno človeštvo nekako poveže v praznovanju. Vsem kulturam sta skupni vsaj dve stvari, ki spremljata to obdobje: Praznovanje in gostije, ko se veselimo znova vračajoče se svetlobe in drugo, iskanje samega sebe, introvertiranost. To je ponavadi čas, ko se obrnemo vase in pregledamo ter očistimo nesnago, da naredimo prostor za nove stvari v življenju. Iz tega so kasneje prišle tako imenovane »novoletne obljube«, ki pa so dandanes že tako klišejske, da jih le redkokdo še vzame zares. Njihov izvor je mnogo bolj pomenljiv. Tretja skupna stvar v tem času pa je čas obdarovanja in izkazovanja hvaležnosti družini in prijateljem.
Pozno pozimi ter zgodaj spomladi je naša energija v prebujanju in kot včasih pravimo »nas začne razganjati« tako kot popke na drevesih in cvetlicah. Začenja se vegetativna doba, zato ni kar za lase privlečeno, da se tudi ljudje spomladi največ zaljubljamo in 12. marca praznujemo praznik ljubezni ali gregorjevo, ki je slovensko valentinovo. Stari običaj namreč pravi, da so se dekleta nekoč na gregorjevo ozirala v nebo. Prva ptica, ki jo je dekle videlo, je naznanila, kakšen bo njen mož.
21. Marca nato nastopi spomladanski ekvinokcij, ki lahko navdihne sajenje semen za srečo in dobro letino. Spomladanski čas nas zbudi iz zimske tišine ter nas navdihne z jasnostjo, razcvetom in obiljem. Po naših žilah požene čisto druga energija in zares se močno začuti praznovanje življenja, ko stopimo ven v naravo. To je čas, ko lahko udejanjimo vse naše zaobljube, ko uresničujemo našo vizijo s polno pozornostjo in zanosom. Naše sposobnosti in talenti so semena, ki zrastejo in uresničijo našo »usodo«. Če ne sadiš zdaj, ne boš imel kasneje kaj sejati.
21. junija nastopi Poletni solsticij in začne se obdobje strasti in sočutja. Mati narava je takrat na vrhuncu svojega obilja in življenjske moči. To je idealen čas, ko lahko dosežemo vse kar si zamislimo, če smo resnično povezani z naravnim ritmom narave. Vsa pozornost usmerjena v gojenje in dviganje strasti in polnjenje naših teles nam pomaga, da smo praktično nepremagljivi in naše zmožnosti pa neskončne. Kar pomislite kako neustrašni in drzni smo poleti. Marsikdaj naredimo kaj, česar drugače ne bi. Sončeva energija nas napaja z neverjetno močjo. Poletje je vedno povezano s čustvom veselja medtem, ko v kitajski kulturi jesen povezujejo z žalostjo a prav tako s pogumom.
Jesen je obdobje zrelosti. Ko smo pripravljeni znanje, ki smo ga pridobili tekom leta, predati naprej. Seveda je to zato, ker se na nek način pripravljamo na smrt, v prenesenem pomenu. Jeseni stvari umirajo, venijo, bledijo. Dnevi se krajšajo in vedno manj smo izpostavljeni sončnim žarkom ter dnevni svetlobi. Začnemo se obračati vase, glasne zvoke poletja utiša spokojnost mrzlih jesenskih juter. Jesenski materi Zemlji smo hvaležni za vse darove, ki nam jih daje in za obilno žetev v vseh pomenih. V starih časih so se ljudje poveselili, saj je bil ves pridelek že pobran in spravljen v shrambi za zimo. Zadovoljni so bili, če je bila letina dobra in vreme naklonjeno. Zahvalili so se prijateljem, vaščanom in delavcem, ki so jim pomagali pri opravilih. Ali nam je življenje dalo, kar smo hoteli od njega, kakšna je bila naša osebna žetev? Naredimo pregled svojih korakov in dejanj, dosežkov in padcev, zmag in udarcev. Česar nam je manjkalo, bomo v prihodnosti pridelali več in kar smo poželi, za to smo hvaležni.
Vsi starodavni teksti govorijo o določenih obredih, navadah, praznovanjih v določenih obdobjih. To ni nič novega. Zopet se moramo povezati s temi cikli pa bomo bolj usklajeno delovali tudi v našem vsakdanu, saj bomo cikle prepoznavali na vseh ravneh. Je čas za veselje, je čas za žalost, je čas za žetev in je čas za počitek. Sodobni človek je preobremenjen in omejen s časom, a ga dejansko sploh ne upošteva. Živi v nekem drugem okviru časa. Ne spoštuje ga. In tako nas lahko sčasoma povozi čas sam. Ko je čas za setev sej, ko je čas za žetev žanji. Ne prehitevaj časa, kajti lahko se zgodi, da ne boš imel česa za sejati, ali česa za žeti.
