Zapisi ustavnika v karanteni

19.95

Avtor, eden največjih strokovnjakov za ustavno pravo v Sloveniji, pravni filozof in publicist, je zapise, objavljene v tej knjigi, spisal v času veljave Odloka o omejitvi gibanja med občinami, v času uradno razglašene epidemije covid-19 spomladi 2020. V času prve karantene. Kot človek, izmojstren je v branju, razumevanju in pojasnjevanju ustave in prava, je s svojim angažmajem v času še vedno trajajoče epidemije v pomoč številnim državljanom Republike Slovenije. Neobhodni družbenokritični in filozofski premisleki za čas, ko so ideje – in mišljenje – potrebni kot kisik. In so most do zgodovinskega trenutka, ko bodo maske padle.

Ponudnik: Zavod Fenomena
Kategorija:

Podrobnosti

Dr. Andraž Teršek je intelektualec, aktivni državljan in kritik odločevalskih politik in praks. Slednjim nastavlja ogledalo z močjo argumenta, od česar odločno in odgovorno ne odstopa, zato je pogosto trn v peti tistih, ki so po moči in vplivu na vrhu družbene piramide. Bori se za dostojanstvo posameznika kot osebe – pred poniževanjem, žaljenjem in krivico. Terja in prevzema odgovornost. Upira se razčlovečenju človeka z golo birokracijo.

 

Avtor, eden največjih strokovnjakov za ustavno pravo v Sloveniji, pravni filozof in publicist, je zapise, objavljene v tej knjigi, spisal v času veljave Odloka o omejitvi gibanja med občinami, v času uradno razglašene epidemije covid-19 spomladi 2020. V času prve karantene.

Kot človek, izmojstren je v branju, razumevanju in pojasnjevanju ustave in prava, je s svojim angažmajem v času še vedno trajajoče epidemije v pomoč številnim državljanom Republike Slovenije. Njegovi jasni, razumni, iskanju resnice zavezani zapisi so rešilna bilka sredi številnih zamegljenosti današnjega trenutka, njihov širok miselni horizont obenem izziv in pristan za razmišljujočega duha. Etični imperativ, ki ga uresničuje, je neomajen: “Ljudje imajo pravico vedeti, natančno in jasno, kaj vlade počnejo in kaj načrtujejo z njimi.” In ker “javna oblast ni zadeva zaupanja, ampak nadzora in kritike,” jo njegovo pošteno pero dosledno prevprašuje: “Aktualna zgodba o novem virusu, kot se poenoteno prikazuje, utegne biti revolucionarni zgodovinski zamik. Ali pospešek temu zamiku. Politično-socialnemu. Videli in doživeli bomo, za kaj zares gre. In ne bo nam všeč. Mislečim ljudem, ki jim je mar za človečnost v sebi in človečnost samo po sebi, niti malo ne bo všeč. Da, strah nas je. Upravičeno. A iz nekega drugega razloga.”

Zapisi ustavnika v karateni so nujno potrebno družbenokritično besedilo za čas družbenih pretresov, strokovno utemeljeni premisleki o vidikih ustavnega prava, poudarjeno tistih, ki nas zadevajo kot državljane v obdobju epidemije, in – pomembno – o vidikih implementacije zakonov v prav tem obdobju, ki so neznosno protiustavni. Prinašajo kritični uvid v (ne)smiselnost obstoječega družbenega reda in premišljujejo možnosti grajenja boljšega jutri, kar je pospremljeno z dejavnim angažmajem pišočega. So filozofski premisleki za čas, ko so ideje – in mišljenje – potrebni kot kisik. In so most do zgodovinskega trenutka, ko bodo maske padle.

 

 

Odlomek

KJE JE MEJA SKRAJNOSTI? KJE JE ZAČETEK KONCA IN KONEC PREDHODNEGA ZAČETKA?

Ljudje imajo pravico vedeti, natančno in jasno, kaj vlade počnejo in kaj načrtujejo z njimi.

Nad vladami in njihovim početjem mora biti vzpostavljen strog, transparenten in učinkovit nadzor, ki ga spremlja trajna kritika, utemeljena z razumnimi vprašanji in argumentiranim dvomom.

Javna oblast ni zadeva zaupanja, ampak nadzora in kritike.

Tega pa ni mogoče doseči brez objektivnih, neodvisnih, nepristranskih, odločnih, načelnih, resnicoljubnih, analitičnih in preiskovalnih novinarjev in medijev.

Odgovori, ki zadevajo ukrepe in vzporedna vprašanja in se ponujajo javnosti, niso dovolj jasni in konkretni.

Preveč razlag, ki se ponujajo javnosti, je nerazumnih, površnih, neoprijemljivih in nelogičnih.

Nesmislov je enostavno preveč.

Tudi nelogičnosti je preveč.

Poudarek: če človek kot nesmiselno, nerazumno ali nelogično dojema nekaj, kar je znanstveniku oziroma medicinsko učenemu človeku smiselno, razumno in logično, torej zaradi pomanjkanja znanja o medicini, je treba to kot tako predstaviti javnosti jasno in razumljivo. Jo pomiriti, predvsem pa ne strašiti. To je pravica javnosti (do obveščenosti) in dolžnost stroke in medijev (obveščati, pojasnjevati, utemeljevati …).

Etiketiranja, obsojanja, jezikovne surovosti in pretepaštva, podtikanj, zavajanj, manipulacij, izmikanj in laži je enostavno preveč. Ostrih besednih napadov na vsakogar, ki sprašuje, ne zaupa brezpogojno in kategorično, išče, dvomi, prevprašuje in glasno misli … je enostavno preveč.

Predpisi niso jasni, nedvoumni in ne omogočajo predvidljivosti dovoljenega in prepovedanega ravnanja. Takšni predpisi so protiustavni.

Neživljenjskih zahtev do ljudi je preveč.