Predstavljamo ugotovitve doktorske disertacije Vloga socialnih dejavnikov pri razvoju okoljske ozaveščenosti in spreminjanju okoljskega vedenja.
V doktorski disertaciji, ki je nastala med drugim tudi na podlagi raziskave na spletnem portalu Ekologičen, v kateri ste sodelovali tudi vi (in se vam za to v imenu avtorice kot Zavoda Ekologičen lepo zahvaljujemo), je Katarina Polajnar Horvat raziskovala vlogo socialnih dejavnikov pri razvoju okoljske ozaveščenosti in spreminjanju okoljskega vedenja.
Človek s svojim materialno zahtevnim načinom življenja in antropocentričnim pogledom na svet namreč vse bolj aktivno posega v okolje in ga čedalje bolj preoblikuje. S svojim delovanjem povzroča mnogo degradacij v okolju, zato so njegova miselnost, ozaveščenost in vedenje kritični dejavniki pri nastajanju in reševanju obremenjevanja okolja.
Pot od človekovega zavedanja okoljske problematike do dejanskega okolju prijaznega vedenja je zelo dolgotrajna, pri čemer se izpostavlja štiri temeljne stopnje raziskovanja:
· skrbno izbiro vedenj, ki jih je potrebno spremeniti,
· preučitev dejavnikov, ki povzročajo okolju neprijazna vedenja,
· uporabo skrbno izbranih metod socialnega vplivanja za spremembo okoljske ozaveščenosti in vedenja ter
· sistematično ocenitev njihovega vpliva.
Osrednji del disertacije sledi omenjenim temeljnim stopnjam poteka razvoja okoljske ozaveščenosti in okoljskega vedenja in se ukvarja z vprašanjem, v kolikšni meri so metode socialnega vplivanja, s katerimi spodbujamo posameznikovo okoljsko ozaveščenost in hkrati premoščamo ovire, ki preprečujejo nastop okolju prijaznega vedenja, uspešne pri podpiranju njegovih okoljevarstvenih teženj, pri spreminjanju pripravljenosti za okolju prijazno vedenje in pri spremembi vedenja samega.
Avtorica doktorske naloge Katarina Polajnar Horvat je ugotovila, da ljudje na deklarativni ravni izražajo visoko okoljsko ozaveščenost in pripravljenost delovati okolju prijazno, dejansko pa izkazujejo precej nižjo stopnjo okolju prijaznega vedenja.
Prav tako je ugotovila, da pripravljenost za okolju prijazno vedenje izraziteje opredeljujejo notranji, psihološki dejavniki okoljskega vedenja, medtem, ko vedenje samo, poleg psiholoških, opredeljujejo tudi zunanji, socialni dejavniki.
Metode socialnega vplivanja so se izkazale kot uspešen pristop pri preseganju ovir za udejanjanje okolju prijaznega vedenja oziroma pri razvijanju okoljske ozaveščenosti in spreminjanju vedenja v smeri trajnosti.
Poleg tega se je splet kot medij izkazal kot učinkovit za njihovo uporabo, na eni strani namreč nudi možnost doseganja velikega števila ljudi, hkrati pa omogoča uporabo metod socialnega vplivanja, prilagojenih vsakemu posamezniku glede na njegove značilnosti in potrebe.
Čeprav se zdi, da je današnji način življenja precej podoben, ljudje glede na stopnjo okoljske ozaveščenosti in udejanjanja okoljskega vedenja niso homogena skupina, ki jo lahko preprosto prepoznamo in opišemo, temveč se med seboj pomembno razlikujejo, prav tako pa se pomembne razlike kažejo tudi v udejanjanju posameznih vrst okolju prijaznih vedenj.
Udeležence raziskave je razdelila na pet posameznih skupin in sicer na:
· »deklarativne«, ki obsegajo slabo tretjino (28,7 %) udeležencev,
· »aktivne«, kamor uvršča petino (20,7 %) udeležencev,
· »varčne«, kamor jih prav tako uvršča petino (20,7 %),
· »pasivne«, ki obsega slabo petino (19,2 %) in
· »brezbrižne«, kamor uvršča (11,4 %) udeležencev.
Prav tako so se pomembne razlike pokazale tudi v udejanjanju posameznih vrst okolju prijaznih vedenj, varčevanja z vodo, z električno energijo in ločenem zbiranju odpadkov.
Udeleženci so bili v največji meri pripravljeni ločeno zbirati odpadke, sledi pripravljenost za varčevanje z električno energijo, v najmanjši meri pa so bili udeleženci pripravljeni smotrno ravnati z vodo. Prav tako pa so se na ta način tudi vedli, v največji meri so ločeno zbirali odpadke, sledila je ustrezna raba električne energije, najmanj smotrno pa so ravnali z vodo.
Eden pomembnih vzrokov za takšno neenotno delovanje posameznikov v gospodinjstvu je nedvomno stopnja obravnavanja in reševanja vsakega od preučevanih vedenj in njihove problematike na preučevanem območju.
Za razliko od ravnanja z odpadki, kjer smo zaradi spremenjene politike na ravni Evropske unije v zadnjih letih priča tako temeljitim infrastrukturnim kot tudi sistemskim in ozaveščevalnim ukrepom na ravni celotnega preučevanega območja, pa se na področju ravnanja z električno energijo in vodo izvajajo le posamezne aktivnosti, ki pogosto dosežejo le manjši krog uporabnikov.
