Čeprav smo v prejšnjem članku govorili o pomenu zvoka, se moramo zavedati tudi pomena tišine. Tudi tišino moramo v enakomernem oziroma uravnovešenem ritmu in v zadostni količini zagotoviti sebi in svojim otrokom. Kajti konstantni zvoki, ki tako otrokom kot odraslim vsiljujejo iz okolja povzročajo nenehno vzdraženost, napetost in stres.
Okoli nas je ves čas prisoten hrup (iz okolja, zvoki elektronskih naprav, glasna glasba, glasno govorjenje, ki ga vsak skuša preglasiti…). Posledice tega hrupnega, kaotičnega in intenzivnega sveta se v nas odražajo v obliki strahu in utesnjenosti pred tišino. Otežujejo nam, da bi lahko preprosto ‘zdržali’ nekaj trenutkov sami s sabo, v tišini.
Začnemo z majhnimi koraki in postopno
To se pojavlja tudi pri otrocih, zato se moramo tega lotiti premišljeno in zvito. Tišina pri otrocih naj bo sprva kratka, morda le nekaj sekund, kasneje pa jo podaljšujemo. Z otroki se lahko igramo tudi igre tišine, ki jih prilagajamo starosti otrok in pa sami dinamiki skupine (če je otrok več).
Otroke lahko v naravi, v gozdu, povabimo, da nekaj trenutkov stojijo, sedijo v tišini, lahko preprosto objamejo drevo in uživajo. Navodila jim posredujmo šepetaje in seveda bodimo zgled. Ko bomo naslednjič sami v tišini objeli drevo, nam bodo zagotovo sledili in na neki točki, bodo otroci to storili pred nami ali nas sami opozorili na trenutek tišine.
Lahko si tudi družinsko vsak dan vzamemo nekaj trenutkov, ki jih skupaj preživimo v tišini. Morda za začetek naredimo krog, se primemo za roke, zapremo oči in prisluhnemo tišini.
Povabimo otroke, da tudi sami prispevajo ideje za ‘dogodke tišine’
Ob koncu vsake dejavnosti pa se je potrebno z otroki pogovoriti o občutkih in v vse dejavnosti vključiti tudi njihove ideje in ‘dogodke tišine’ nadgrajevati, dopolnjevati… Paziti moramo, da iščemo neko ravnovesje med zvokom in tišino in pri tem upoštevamo individualne potrebe otrok.
Otroci nas namreč ves čas opazujejo in pomembno je, da se starši vsak trenutek zavedamo, da smo zgled. Skrbeti moramo za to, da se sami redno, vsaj enkrat dnevno, uspemo ‘potopiti’ v popolno tišino. V tem času se sprosti in počiva naše telo, prav tako pa lažje prisluhnemo lastnim mislim.
Otroke vzgajamo in učimo z lastnim zgledom
Aktivno delo na sebi in to, da sami zdržimo v tišini je ključ do uspeha, da bodo tudi naši otroci znali v tišini uživati. Potrebno je nekaj vaje in nagrada je preprosto uživanje v tišini. Otrok se tako nauči prisluhniti sebi, svojim občutkom in bo znal jasno izraziti kaj potrebuje, znal bo prisluhniti svojemu notranjemu glasu oziroma intuiciji in tako tudi kasneje v življenju našel vse odgovore v sebi. Mnoge naše osebne preobrazbe se namreč pogosto zgodijo ravno v času tišine.
Čeprav se na začetku ta naloga zdi zelo zahtevna, nam bo z malo truda prinesla ogromno zadovoljstva in večje umirjenosti v družinskem sobivanju.
Tišina ni praznina, ki bi jo morali nujno zapolniti, temveč življenjska drža, ki jo moramo negovati, ugodje in zdravilna moč (Dewhurst- Maddock, 1999, str.60).
Viri:
Dewhurst – Maddock, O. (1999). Zdravilna moč glasbe in zvoka. Ljubljana: Založba Tangram.
Fotografija: Nick Fewings, Unsplash
Najbolj prezrta in najbolj učinkovita metoda za zdravljenje, sproščanje in blaženje stresa v družini
Sproščanje stresa in tesnobe pri otrocih z akustičnimi zvoki gonga in skled
