Kako ste se vi srečali s to aktualno zgodbo?

Že takoj, ko so začeli z dikcijo epidemije, vanjo nisem verjela. Saj so korona virusi že dolga leta med nami. In vsi mi ‘tastari’, smo ga preboleli. Vzela sem ga kot vsako gripo. Gre za eno od sorodnic, saj je mutacij, pri takem številu mikrobov, ki so prisotni v vsaki populaciji, ogromno in jih bo ves čas. Med njimi je vedno kakšen bolj prodoren, kot se je zdaj izkazalo, z alfa, beta, delta in kup afriškimi, angleškimi in ostalimi mutanti. A mutanti smo tudi mi vsi, saj samo tako je nastalo življenje.

Ampak zdaj življenje spreminja in ustvarja tudi že človek, saj smo začeli klonirati in spreminjati gene. Poleg tega je kot ‘zdravilo’ za aktualno virozo uporabljena tudi tehnologija za gensko modifikacijo. Kakšen je vaš komentar na to?

Mislim, da ima človek še vedno premalo znanja za takšne podvige. Znanstveniki poznajo posamezne sekvence, vseh pa še vedno ne. Najbolj me moti, ker pri vsem tem soočanju z aktualno virozo in njenemu reševanju nimajo besede ne virologi, infektologi, temveč fiziki, kemiki, politiki… Pater Karel Geržan v knjigi ‘Le kaj počne Bog v nebesih, ko je na zemlji toliko trpečih?’ zapiše, da farmacija ustvarja nova in nova zdravila za bolezni, ki jih je sama povzročila. Navaja tudi koliko dobičkov imajo na ta račun vse te farmacevtske družbe. Nihče pa se ne ukvarja z resničnim problemom – ogromnim številom lačnih, ki vsak dan umirajo. Podatek za leto 2000 kaže, da dnevno zaradi lakote umre 24.000 ljudi, od tega so tretjina otroci.  O tem se ne sprašujemo.

Podobno kot težava rakovih pacientov.

Ja, saj se ve, da je v tem času še težje priti do zdravnika zaradi kakšnegakoli zdravstvenega problema.

Kaj pravijo pa vaši kolegi biologi? Zakaj je vaš um to spregledal, od nekateri drugih pa ne?

Ja, na primer Antonu Komatu je vse jasno. Veliki večni pa ne oziroma so tiho. Tisti, ki so profesorji ali docenti na fakultetah, so tiho, ker rabijo službo, kruh. Mislijo si: “Če bom kaj rekel, me ne bo več, zato bom raje tiho.” Najlažje je biti sledilec. Potegne te večina. Razumem tudi marsikaterega zdravnika, ki reče, bolje, da sem tiho, da lahko družina preživi, moji otroci hočejo jesti, moram jih šolati. Samo da ohranim službo.

Od kod vam ta moč – spregovoriti?

Iz vseh teh knjig – od Richarda Dawkinsa, Karla Geržana, Jamesa Lovelocka… Z njim sem začela in ugotovila, da so tudi ljudje, ki razmišljajo drugače od večine. Knjižni molj sem.

Kaj se vam zdi pri aktualni virozi najhuje?

Zame je omejevanje svobode. Svoboda mi je res pomembna.

Saj jo obljubljajo, v zameno za…

Ja, ja. Hudo mi je, ker hočejo injektirati otroke, za božjo voljo. Zame še ni tak problem, ker ne bom imela več potomcev.

Morali bi povedati, da ne gre za preizkušeno tehnologijo. Tako kot so to naredili v primeru tretje injekcije. Kdo ti pa za prvi dve dozi garantira. Morda je res varno, a kljub vsemu ni preverjeno. Farmacevtska industrija je premočna.

Moja kolegica je že v začetku leta prebolela to aktualno virozo, a zdaj ji je zdravnica rekla, da ne more ponovno preboleti iste viroze. Kako gre to skupaj?

Do lani smo verjeli, da ko si neko virozo enkrat prebolel, je ne moreš ponovno dobiti in preboleti. Tako vsi, ki smo nekoč preboleli rdečke in norice, jih nismo znova dobili, ko so jih imeli naši otroci in vnuki.

Če nimam virusa, vam ga tudi ne moram dati. Tako kot, če nimam milijona, vam ga ne morem dati.

In tudi če si odporen, ne moreš zboleti, čeprav so bolni ljudje okoli tebe. Jaz na primer še v življenju nisem imela gripe, in sem še vedno užaljena, ker jo je imela cela šola, jaz pa ne in sem morala hoditi ves čas k pouku. (se pošali sogovornica) Kaj naj rečem, eni jo dobijo, drugi ne. Zakaj ne, kako ne? Kdo bi vedel.

Zdi se, kot da se želi neko ustaljeno znanje na silo uničiti. Ljudje pa kar verjamejo in med njimi celo strokovnjaki.

Veliko se jih ne poglablja. Vsak malo bolj strokoven članek je navadno nekoliko daljši in moraš malo dlje posedeti z njim in morda iti še enkrat skozi. Prvič navadno še ne razumeš vsega, drugič pa je že bolje.

Na roko jim gre čas, ko ljudje večinoma le preletavajo naslove.

Ja. Poleg tega se nas hoče v tem času tudi na silo deliti na cepilce in anticepilce. Hkrati se pojavljajo prizadevanja, da bi se anticepilce prikazalo kot nasilne, nestrpne, nesramne. To me moti. Tisti, ki so v Kamniku zažigali, in tisti, ki argumentirano pišejo, so kot noč in dan. Nisem niti za verbalno nasilje. Lahko pa izmenjujeva mnenje. Zato ti, ki zažigajo, ne pašejo pod moje pojmovanje tistih, ki se ne strinjajo. Večina teh, ki so proti, je mirnih, nikogar ne zmerjajo. Ti kolesarji so zame dostojni, pametno misleči. Tisti, ki pa pošiljajo svoje klape rumenih jopičev in podobne, ti so pa nekaj čisto drugega. Kolesarji želijo le mirno povedati: “Nismo več svobodni, pobrali ste nam vse. To ni v redu, to je treba urediti.”

Se mi zdi, da ti, ki ne verjamejo uradni pripovedi, želijo le svobodo nad lastnim telesom, medtem ko ti, ki pa zagovarjajo aktualne injekcije, pa želijo z njimi posiljevati vse. Kar pa se ugrabitve opozicije tiče, s podtikanjem svojih plačancev – tudi to je ena od propagandnih tehnik. Zdi se, kot da se nas vladajoči prav trudijo skregati.

Poleg vsega pa nas obkladajo tudi z nenehnimi grožnjami in strašljivimi statistikami, koliko jih je že umrlo in koliko jih bo umrlo ter se okužilo. Ja, kako pa to veš? Ker po izračunih iz prvega vala epidemije je eden od matematikov ali fizikov iz IJS, izračunal, da če bi šlo po tej formul, kot so jo na televiziji predstavili politiki, bi nas bilo v 1 mesecu okuženih milijarda Slovencev J!?

Res je, danes, ko je za nami že več kot leto dni ukvarjanja z virozo, vemo, da so bili ti izračuni totalno napačni. Kar pomeni, da tudi tem izračunom računalnikov ni ravno za zaupati.

Omenili ste, da imate za našo stroko, politike in ljudi, več vprašanj kot odgovorov. In vprašanja se mi zdijo v tem obdobju izjemno pomembna. Katero je torej prvo vprašanje?

Kako je bilo v manj kot letu dni mogoče proizvesti takšne količine cepiva, če je šlo za nekaj novega. Dajte, pojdite domov in skuhajte za 100 ljudi. Je traba nabaviti opremo, a ne? Kar ne bo mogoče urediti takoj. Za več milijard ljudi izdelati ‘flaške’, injekcije, embalažo? Poleg tega se mora zadeva transportirati pri minus 70 stopinj. Kje so našli toliko hladilnikov? Ali so sploh kakšnega imeli? Take količine izdelati je nemogoče, saj že sam postopek zahteva svoj čas. Prekratek je bil čas. In le prvi mesec ni bilo dovolj injekcij, nato pa so bile tovarne sposobne izdelati vsega na milijarde. Saj tudi tovarne prej niso imele kapacitet. Nemogoče se je organizirati čez noč. Sploh s karantenami, ko so bili številni zaposleni odsotni.

Ja to so stvari, na katere navadni smrtnik niti ne pomisli, a je na mestu. Poleg tega človek (še) nima dobro razvite predstavljivosti velikih številk.

Ja, nenadoma se pojavi takšna količina mask, rokavic, pleksi stekel, injekcij…

In takoj na to se pojalja vprašanje: A s takšnimi količinami plastike, bi mi reševali svet? Dajte, zažgite eno do mask, da vidite, kako gori drugače, saj plastika kaplja. Maske so plastika, ležijo vsepovsod, razgradnja mikroplastike traja vsaj 100 let. Kaj delamo?

Navezujem se tudi na slamice, proti katerim sem zelo proti. Kot tudi proti plastiki za enkratno uporabo. Kaj pa palčke, ki nam jih tlačijo v nos? Ali so za enkratno ali večkratno uporabo? Tudi te bi morali prepovedati. Pa tudi maske. In vse tiste silne flaške s cepivi – ali so steklene ali plastične? Zamaški so zagotovo plastični. Pa trgovine, ki imajo na vseh pultih nameščena pleksi stekla. Včeraj sem bila pri zobozdravnici in se je morala popolnoma preobleči zame: rokavice, kapo, masko, vizir, haljo. Prav tako tudi njena asistentka. In to za vsakga pacienta. Tudi dostava hrane na dom je vsa v plastiki, stiroporju, aluminiumu… Dokumentarne oddaje pa nam kažejo, koliko plastike je v morju, kako umirajo delfini  ker mama poje plastiko in gre v mleko in delfini mladiči poginejo.

Naslednje vprašanje ali dilema?

Zdaj pravijo, da umirajo in se okužijo tudi otroci. Koliko let stoji naša velika pediatrična bolnica. A to pomeni, da je bila prej prazna, ali so bili otroci že pred to virozo bolni? Tako je bilo od nekdaj. Na infekcijski kliniki so imeli 2 nadstropji za otroke, ker so tudi pred 50 in 60 leti otroci zbolevali. Seveda je zelo tragično, če zboli in umre otrok. Zato imam pred očmi fanta, starega 20 let, ki bi moral na olimpiado in se je dvakrat cepil, a je po drugem cepljenju ohromel, oglušel. Sledila je težka rehabilitacija. Zdaj se je nazaj naučil hoditi, govoriti.

Zakaj številne medicinske sestre dajejo odpovedi? Veliko jih ne more več prenašati te pokvarjene igre, ker vidijo v čem je hec. Sestre si mislijo, da gredo raje za trgovko, pa bo njihovo delo bolj mirno in bodo imele več prostega časa za družino.

Kako pa je z izolacijo aktualnega virusa?

Tega virusa ni še nihče izoliral. Le delčke, za katere pravijo strokovnjaki, da so te delčki lahko v nas že 30 let ali več.

Kakšno pa je vaše mnenje glede testa PCR?

Ima 90-odstotkov možnosti za napako. Kako ve, da je to londonski, južnoafriški ali delta sev?

Kakšno je vaše zadnje vprašanje:

Po nekatirih virih je virus živ, po drugi ne. Vsekakor ni visoko organiziran. A kako on ve, če gre le za molekule, da mora meni priti v nos, ne v usta ali oko. Ali misli, da če ji pridem v usta, me bo baba prebavila? Če pridem pa pod strehco, tam bo pa varno. Kako ve, če nima čutil in pameti (pravijo, da ne). In zakaj potem ni dobra analiza iz mojih ust. Če sem inficirana, sem povsod.

Pa tudi podjetnikov ne napada, zelo napadalen je na šolnike in otroke v šoili. Reveži sedijo 6 ur z masko, nato pa gredo iz šole brez mask in popolnoma skupaj. Otroci hočejo biti skupaj.

Znanstveno je dokazano, da osamljen človek, propada, umira na obroke.

Tudi jaz niti v snu ne bi šla v dom, da ne bi mogla par mesecev videti svojih punčk, temveč bi lahko z njimi komunicirala le po telefonu. Da bi bila kot zapornica v samici, v kateri me bo obiskala ena preoblečena v ‘marsovko’. V življenju mi pomeni le, da vidim svoje deklice v živo vsaj za 10 minut.

Fotografija: Pexels

The post Kako je bilo v manj kot letu dni mogoče proizvesti takšne količine injekcij, če je šlo za nekaj novega? appeared first on Ekologičen.

Nagual Uchu (naziv nagual se uporablja za duhovnega vodjo skupine šamanov) prihaja iz Južne Amerike. Dolga leta se je uril v šamanizmu v džunglah Brazilije, pueblih Mehike, gorah Peruja, kjer je živel z Indijanci, in še kje. Poučeval in potoval je po celem svetu, trenutno živi v Sloveniji. Tokrat je z nami spregovoril o tem, kako v šamanizmu pojmujejo naravo, povezanost z njo in kaj svetujejo modernemu človeku. 


Uchu, kaj je to narava? Kako jo vidijo, čutijo, zaznavajo šamani? 

Narava je naša največja učiteljica. Vsa modrost izhaja iz nje. Za večino ljudi narava pomeni gozdove, gore, travnike, a gre za širši pojem. Zajema mnogo oblik in kraljestev: mineralna, živalska, kraljestva neorganskih bitij, paralelne realnosti…

V šamanizmu vse izhaja iz Velikega Duha, vse je živo in ima duha: tudi gore, reke, kamni itd. Vsi smo povezani v veliki mreži življenja. Pravimo: “Veliki Duh spi v mineralih, se zbudi v rastlinah, hodi v živalih in misli v ljudeh.”  Gre za različne aspekte in manifestacije iste zavesti. Vsi aspekti, vsi mikrokozmosi, so odsev makrokozmosa in vsak ima svojo vlogo. To, kar večina ljudi razume pod pojmom narave, je kolektivni dogovor, je človeška kolektivna izkušnja, ki nam lahko pomaga pri uravnotežanju, pri potovanju vase, pri iskanju modrosti.

Šaman je tisti, ki prehaja med realnostmi in kraljestvi Zemlje s polnim zavedanjem. Vidi, čuti, zaznava energije. Pomaga ljudem na poti samospoznavanja. Pomaga jim razbiti kolektivne dogovore, pogojevanja, programe – t.i. konsenzualno realnost.  


Nam lahko poveš kako svojo  izkušnjo: kako je potekal tvoj šamanski trening v naravi? 

Preizkusil sem mnogo stvari, naj omenim dva obreda, ki sta zame pomenila preboj. Eden je spanje na drevesu. Izbral sem si drevo, ki me je nagovorilo, privlačilo, ob katerem sem se počutil dobro. Splezal sem nanj, se udobno namestil in se privezal nanj z vrvjo. Vrv mora biti iz naravnih materialov, brez kovin in plastike. Nato sem na njem prespal noč z namenom postati eno z drevesom.


Ste se na te obrede prej posebej pripravljali?

Da. Priprava je ključna. Karkoli naredite z namenom in fokusom, postane močan obred. Drugače je le igra. Pripravil sem se fizično in psihološko: na to, da ne bom padel dol itd, treba je  zaupati. Namreč: če želimo karkoli narediti učinkovito, moramo to narediti na 4 nivojih zavesti: fizičnem, mentalnem, emocionalnem in spiritualnem. Drugače naša dejanja nimajo moči, ampak le iluzijo moči.   

Po več urah na drevesu se telo uskladi s frekvenco drevesa. Vaše energijsko telo se začasno spoji z drevesovim in začne se potovanje v zavesti: potovanje navzdol po deblu drevesa v korenine in v Zemljo. Takrat sem močno občutil povezavo. Za večino ljudi se to zgodi med spanjem iz enostavnega razloga: takrat vaš zavestni um počiva. Lahko telepatsko komuniciramo z drevesi, sam vidim, katera so prijatelji in katera so med seboj sovražniki, katera imajo rada ljudi, katera ne…   

Druga pomembna vaja je bila, ko sem prvič videl energijska vlakna, niti, ki tvorijo realnost in povezujejo vse med seboj. Prespal sem noč sam v gozdu, gol. Preden sem zaspal, sem si zapomnil, kje so drevesa, kje vidim nebo, kje so skale…Sredi noči sem se zbudil in ko sem odprl oči, tam ni bilo več dreves, neba. Ničesar fizičnega več ni bilo. Videl sem samo energijo: sprva rumene iskre, nato pa sem zagledal vlakna: ostal je le še energijski načrt matrice realnosti.

Ko govorim o vlaknih, ki tvorijo realnost, govorim o “emanacijah orla”. Orel je v šamanizmu beseda za vir, “Vse-kar-je“, Veliki duh. Vse izvira iz Vira in vse je med seboj povezano. Ta vlakna so povezovala drevesa z nebom, z zemljo, z mano, vsa vlakna energetskega jaza so bila povezana z vsemi vlakni vesolja skozi to mrežo niti. Šele takrat sem dojel, da dejansko nismo ločeni od realnosti, od narave. 

Ko pravim: “Šele takrat sem to res dojel”, ne govorim o intelektualnem dojemanju. Intelektualno se tega ne da dojeti, čeprav je naš um zelo spreten v tem, da nas prepriča v to, da lahko razumemo povezavo. Ne moremo! Del nas, del uma, razume povezavo – da smo del narave. Drug del ne razume, drug del dojema sebe kot ločenega, ker smo ljudje, individuumi, poskušamo ukrotiti in kontrolirati naravo. Občutenje te povezave je bilo veličastno, neizrekljivo!


Si kdaj govoril z zavestjo planeta Zemlje in kakšno je bilo njeno sporočilo? 

Da. To je bil veličasten trenutek soočenja. Zemlja ima zavest in samozavedanje, je vsekakor živa. Ima tako moč, tako modrost, tako starodavna in istočasno brezčasna je, da sem se počutil kot otrok pred njenim obličjem. Vprašal sem jo: “Kaj lahko storim zate?” In odgovorila je: “Mi želiš pomagati? Naredi najboljše iz sebe, to je vse! Tako mi najbolj pomagaš.” Kadar spremenimo svojo vibracijo, spremenimo svoj vpliv na Zemljo in za vsako bitje ona to čuti in ve.  


Moderni, urbani način življenja slabi našo povezavo z naravo. Kako naj jo moderni človek znova okrepi? Je to sploh možno v mestih ali se moramo umakniti v gozd, gore…? 

Šamani ne dojemajo individuuma kot ločenega od narave. Ni jim blizu zahodnjaški koncept tega, da si je treba posebej vzeti čas za iti v naravo. Ne moreš iti v naravo, saj ti sam si narava! Eden glavnih naukov šamanizma je: »Kreator in kreacija sta eno in isto.« Narava je kreator in kreacija, je Veliki Duh ali bog, če vam je ljubše.   

Modernemu človeku vsekakor priporočam, naj preživi čim več časa v naravi. To nas uravnoteža, nam zbistri um in srce, nas zdravi. Iz enostavnega razloga: kolektivna realnost 21. stoletja je zasnovana tako, da ljudje živimo večinoma v urbanih okoljih in smo »pridni državljani«, ki so tekom socializacije izgubili stik s svojo »haro«, s svojim bistvom. Narava pa ima neko odprtost, svobodo, ker ni 100% konsenzualna realnost. Zato nas avtomatično vsaj delno odveže od kolektivnih prepričanj in vzorcev, ki nam upočasnjujejo rast in nas onesrečujejo.   

Vendar pa se dosti da narediti tudi v mestu. Lahko poskusite z vajo: usedite se v svojo dnevno sobo, se sprostite in si predstavljajte, da ste v naravi. Živo, naredite to resnično! Čeprav sedite doma, se na energijskem nivoju zadeve nedvomno dogajajo: to je že neke vrste šamansko potovanje v zavesti. Seveda vam bo um govoril, da je samo domišljija, da je trapasto. Nič zato, vztrajajte in začutili boste večje notranje ravnovesje.     


Ko govorimo o povezovanju z naravo: ali pravzaprav govorimo o povezovanju s samim seboj, s svojo pravo, globoko naravo? V čem je razlika med obema? 

Nedvomno sta pojma med seboj povezana. Narava nam olajša dostop do svoje notranje, globoke narave, do svojega bistva, ker nam pomaga pustiti za seboj debele sloje programov, ki smo jih prevzeli tekom socializacije. Pomaga nam živeti v trenutku, kjer smo osvobojeni prepričanj, pričakovanj, kulturnih vzorcev. Tako postajamo modrejši. Kaj je modrost? Modrost je stanje, ko je naš um, naš razum v harmoniji z našimi čustvi. Za to stanje moramo biti uravnoteženi.   

Pomembno je razumeti, da ljudje, čeprav nismo ločeni od narave, tudi nismo celotna narava. Smo le del, npr. prst na roki v telesu narave. To pomeni, da si narava in vi delita zavest, ne pa istega zavedanja. Celota je modrejša od dela. Vsi smo del iste zavesti, a na različnih nivojih obstoja. Ko se tega globoko zavedamo, lahko interaktiramo z drugimi nivoji obstoja.    


Uchu, zelo rad poučuješ moderni, urbani šamanizem. Kaj je to?

Urbani šamanizem uporablja vsa znanja in tehnike tradicionalnega šamanizma, prilagojena mestnemu okolju. Ni bistvene razlike med njima: imata iste cilje, je pa razlika v izvedbi. V  tradicionalnem šamanizmu ponavadi šaman naredi stvari za ljudi, namesto njih. Šaman opravi večino dela. V modernem, urbanem šamanizmu, kakor ga poučujem jaz, pa vedno poskušam ljudem vrniti njihovo osebno moč, jih učim biti sami svoji zdravilci in vodniki. Učim jih praks, ki osvobajajo od kolektivnih programov, od čustvenih neravnovesij, ki so množičen družben pojav, od kolektivne nevroze.  



Imaš za konec morda kakšno posebno sporočilo za modernega človeka 21. stoletja?

Vse se začne in konča pri nivoju zavedanja, ki ga imamo. Sami lahko tu napravimo ogromno, ga širimo in s tem bistveno spreminjamo svojo realnost in s tem postopno tudi kolekivno realnost.   Če opazujete kolektivne vzorce družbe, je jasno, da uničujemo naravo. S tem uničujemo sebe. Ne spoštujemo narave, ki je živa, in s tem ne spoštujemo sebe. Glavni problem je, da človeštvo meni, da lahko jemlje od narave ne da bi kaj dalo nazaj. To ustvarja neravnovesje ne samo med ljudmi in Zemljo, ampak tudi neravnovesje s samim seboj.  

Zemlja na to odgovarja s povečanim številom naravnih katastrof. Ne pravim, da ne bi smeli graditi hiš, ogrevanj, vodovodov… Pri tem bi morali le spoštovati naravno ravnovesje in ga uskladiti z lastnimi potrebami. Za svoje potrebe je vsega dovolj, druga stvar pa je, če uničujemo naravo zaradi profita in pohlepa. V tem primeru bomo plačali ceno za to.  

Naj zaključim s citatom, ki mi je ljub: »Ne razumem zakaj, kadar uničimo nekaj, kar je ustvaril človek, temu rečemo vandalizem, kadar pa uničimo nekaj, kar je ustvarila narava, temu rečemo napredek.« (Ed Bengley Jr.)  



Več informacij o Uchuju in njegovih dejavnostih v Sloveniji najdete tukaj:

www.arianasyard.com
www.nagual-uchu.com  

The post Narava je naša največja učiteljica – Intervju z nagualom appeared first on Ekologičen.

V okviru Šole za zdravo življenje in skladne medsebojne odnose že vrsto let vodi skupinska postenja in mnogi, navdušeni nad učinki, se vedno znova vračajo. Tudi sam se še nekaj mesecev po postu počuti odlično. Po njegovem post pomaga človeku očistiti telo in s tega vidika je zelo pomemben pri vzdrževanju dobrega zdravja. Heber je pretekel tudi nekaj maratonov ter trikrat prehodil slovensko transverzalo.

Zakaj ste začeli v vašem zdravstvenem domu voditi skupinska postenja in kako poteka vaš post?

V okviru psihoterapije in zdravljenja alkoholizma ter pomoči ljudem v stiski sem se srečal v programu dr. Ruglja tudi s terapevtskim postenjem. Spoznal sem, da ima post velike psihoterapevtske učinke.Za program postenja dobijo udeleženci natančna navodila za celodnevne poteke postenja: jutranja telovadba, frotiranje telesa, pitje tekočine (voda, blagi  sveži sadni in zelenjavni sokovi, čaj…), redno delo, popoldanski pohodi, meditacija, branje, obisk kulturnih dogodkov, pisanje vtisov, klistiranje…).

Kakšni so rezultati postenja pri udeležencih?

Postenja ne prakticiramo za zdravljenje t.i. neozdravljivih bolezni, pač pa organizem očistimo, ga vzpodbujamo v sposobnosti po optimalnem odzivu na razne situacije, krepimo voljo in samopodobo, omogočamo načrten prehod na bolj zdrav način življenja. Navajamo se prisluhniti telesu in namenjamo sebi čimveč pozitivne pozornosti. Ob čiščenju se v organizmu izostrijo občutki za primerno, zdravo, koristno… Udeleženci se najpogosteje pohvalijo, da so se znebili neurejene prebave, glavobolov, si uravnali krvni tlak, odpravili smrčanje, zmanjšali kožne znake luskavice, odpravili prenekatero razvado… Tudi psihične spremembe so ugodne, zelo dobrodošla je izmenjava vsakršnih izkušenj in podpore v skupini med pohodi in drugimi oblikami druženja. Vsaka bolezen ima v sebi tudi psihosomatsko komponento. V postu se človek sreča sam s seboj. To srečanje je silno pomembno in omogoča preobrate v pozitivni smeri.

Nekateri udeleženci postenja pri Marjanu Videnšku poročajo, da so se pozdravili tudi t.i. neozdravljive bolezni, da so jih zdravniki že odpisali. Kako vi gledate na takšne »čudežne« ozdravitve?

V literaturi veliko piše o t.i. »čudežnih ozdravitvah«. Pri nas se s tem nismo ukvarjali. Bili pa so tudi ljudje, ki so opravili 40-dnevni post in poročali o izrednem izboljšanju svojega zdravja. Če ima posameznik željo postiti se zaradi kakšne bolezni, mu nudimo strokovno podporo in spremljanje.

Ste predstavnik uradne medicine, ki v prvi vrsti poskuša ljudem pomagati z zdravili. Ali ni postenje nekakšna konkurenca zdravilom? Ste bili kdaj deležni očitkov s strani vaših stanovskih kolegov, predstavnikov ministrstva za zdravje in farmacevtskih trgovcev, da s postenjem zmanjšujete porabo zdravil in da rušite temelje medicinske doktrine?

Postenje je način naravnega utrjevanja zdravja in ni v nasprotju z uradno medicino. Ne odsvetujem niti jemanja zdravil, pač pa v času postenja zgolj kontroliram oz. prilagajam doziranje le-teh.

Ali vašim pacientom svetujete tudi postenja? Primer: v vašo ordinacijo pride nekdo z glavobolom ali prehladom. Kaj mu priporočate?

Najprej je potrebna diagnostika, odgovor od kod glavobol. Ob metabolnih sindromih je potrebna tudi posebna dieta. Znano pa je, da se ukvarjam s terapevtskim postenjem in, če se kdo za ta način zanima, mu ga razložim.

Zakaj menite, da so na splošno zdravniki zelo zadržani do postenja?



V času študija se s postenjem nismo srečevali. Dejstva so zgodovinsko znana, tudi veliko religij in smeri filozofij ima vgrajen post, vsaj mesec dni v letu. Stari Grki (Pitagora, Sokrat…) so post prakticirali, dosegli visoko starost in bili zelo ustvarjalni. Je pa res, da je treba za pridobivanje izkušenj na tem področju vlagati veliko osebnega časa, volje, znanja in nenazadnje – nekakšnega pionirskega zanosa.

 

Veliko Korošcev ste v zadnjih štiridesetih letih rešili zasvojenosti z alkoholom. Tudi zaradi tega vas je predsednik republike Danilo Türk lansko leto odlikoval z redom za zasluge. To najvišje priznanje države prejmejo ljudje za izjemne zasluge in dejanja posebnega pomena za blaginjo Slovenije. Ali pri odpravi zasvojenosti po vaši izkušnji pomaga tudi postenje?



V naš program ATAS, ki je namenjen ljudem v stiskah in učenju skladnih medsebojnih odnosov je vključeno tudi postenje. Kot sem že omenil, omogoča postenje dvig samozavesti in poglobljeno spoznavanje sebe. Ni pa za člane obvezen.

Če bi bili vi minister za zdravje, kaj bi spremenili?

Pri izobraževanju mladih zdravnikov bi v študijskem programu prikazal pomen terapevtskega postenja v različnih oblikah enkrat letno.

Dr. Heber: »Pritisk farmacevtske industrije je velik.«

Odlomki iz zbornika Dolga pot dr. Franca Hebra, avtorice Marte Merkač:



Dr. Heber: »Za nevrotika je značilno, da ve, da bi bilo dobro nekaj narediti zase, tega pa ne naredi in potem se mu nevroza poslabša.«



Dr. Heber: »Pred časom smo imeli v gosteh ameriškega psihiatra, ki nas je zelo pohvalil. Rekel je, da bi v Ameriki takšno delo ne mogli izvajati, ker bi preveč pritiskala farmacevtska industrija. No, v Sloveniji je situacija podobna. Pri nas je veliko farmacevtskih zastopnikov, ki pokrivajo tudi področje psiho farmacevtskih zdravil. (…) Danes je medicina preveč tehnizirana, pritisk tehnologije in farmacevtske industrije je velik. (…) Ljudje imajo v sebi čudno predstavo: če vihtimo kramp in lopato, menimo, da smo pridni. Bistvo človeka je inteligenca. Velikokrat je najtežje motivirati ljudi za intelektualno delo – predvsem branje in pisanje.« (Intervju z dr. Hebrom ob njegovi sedemdesetletnici, Evgen Janet, dr.med.spec.epidemiologije)

 

Dr. Andrej Perko: »Rezultat njegovega dela je množica urejenih in srečnih družin, ki so se pobrale iz brezna alkoholizma ali kake druge zasvojenosti oziroma stiske.«

 

Prof. dr. Peter Praper: »Njegova prizadevanja so močno presegla okvir belega plašča in medicine.«



Ponovno zmorem živeti življenje

 

Izkušnje nekaterih udeležencev Šole za zdravo življenje in skladne medsebojne odnose pri dr. Hebru:



Marta Merkač: »Z besedami, ki sem jih sovražila: Depresija je lenoba.«, me je naš terapevt poskušal motivirati, vse dokler nisem mobilizirala svoje moči, se nehala smiliti sama sebi doma na kavču in se pričela po korakih aktivirati nazaj človeka vredno življenje. (…) Bil je prvi april leta 2006 in jaz sem prvič tekla na tekaški prireditvi. (…) Ko sem v naslednjem letu pretekla prvih 21 km v Radencih, sem verjela, da zmorem – ponovno zmorem živeti življenje! Antidepresive sem opustila postopoma, ko sem pričela telesno zaznavati moč teka in sem skozi biblioterapijo pričenjala razumeti, od kod izvirajo moja tesnoba, šibka samopodoba ter nesposobnost komuniciranja v konfliktnih situacijah. Utrdila sem si samopodobo. Skrbim za svoje zdravje. Pomagam drugim in drugi meni. »Zdravim se z ljudmi,« kot pravi naš terapevt.«

 

Samo Sinreih: »S postenjem imam same pozitivne izkušnje, kot je na primer ta, da sem si z rednim postenjem izdatno omilil psoriazo, ki se mi je pojavila kot rezultat določenih psiholoških obremenitev. Tako kot pri postenju sem tudi pri teku odkrival svoje telesne in pravzaprav tudi psihične sposobnosti. Doslej sem pretekel pet gorskih ultra maratonov, pet maratonov in dvajset pol maratonov.«

 

Milica Česnik: »V maju sem v Radencih že pretekla 10 km rekreativnega teka, sicer v uri in pol, a sem bila pri svojih dvainpetdesetih letih zelo ponosna nase. Tek mi je postal dnevna rekreacija in največji pomočnik za postavljanje ravnovesja v duši.

 

Igor Gajšek: »… zavedel sem se izredne pomembnosti omejenega mi življenjskega časa in energije ter ju prenehal tratiti za nepomembne stvari!«

 

Tadeja Gajšek: »Osnova najine sproščenosti, miru, tolerance in ljubezni do sebe in okolice ostaja tek. Brez teka bi se nama gotovo zelo slabo pisalo ob vseh obremenitvah, ki jih imava.«

 



Damjan Likar

The post Postenje omogoča tudi spoznavanje samega sebe appeared first on Ekologičen.

Intervju z Gregg Bradenom, svetovno priznanim avtorjem številnih prodajnih uspešnic po izboru eminentnega ameriškega časnika The New York Times. Gregg Braden se tudi tokrat odpravi onkraj tradicionalnih mej znanosti in duhovnosti, da bi na ta način odprl vrata našim največjim zmožnostim. Spoznajte, zakaj nas največje obdobje miru, sodelovanja in zdravljenja še čaka!

Kaj bi svetovali ljudem, da bi prepoznali moč svojih misli in njihov vpliv na življenje, spremembe, ustvarjalnost, kreativnost …? Poznamo in srečujemo se s tem, pa vendar se ne prepustimo temu ali uporabimo v svoje in tuje dobro. Zakaj? So to premočni vzorci, strah, ego …?

Gregg Braden: Znanost sodobnega časa nas uči, da svet okrog nas, situacije v naših življenjih in naši odnosi niso nič drugega kot odsev naših prepričanj o tem, kaj je res in kaj ne. Ključnega pomena pa je, ali se zavedamo svojih prepričanj, ki so lahko zavestna ali podzavestna. Svet ne laže. Današnji čas kaosa, krize osebnostne integritete, izdajstev, pomanjkanja na eni in preobilja na drugi strani, razrahljanih odnosov ter finančnih stisk je pravzaprav odsev naših zavestnih ali podzavestnih prepričanj o nas samih. Znanost nas uči, da ko spremenimo svoja prepričanja, začnemo spreminjati tudi okoliščine in situacije. Znanost in starodavna izročila imajo skupno točko, vendar se znanost osredotoča na misli, starodavne modrosti nekaterih ljudstev pa bolj osredotočajo na notranje občutke. Pri njih gre torej bolj za to, da resnico čutimo in je ne oblikujemo z uporabo različnih miselnih procesov.

Veliko ljudi se osredotoča prav na svoje misli, vendar pa novejša znanost odkriva, da človeško srce ustvarja električno polje, ki je približno 100-krat močnejše od električnega polja v možganih, in magnetno polje, ki je kar 5000-krat močnejše kot magnetno polje možganov. V možganih so naše misli, povezava med njimi in svetom pa je šibka, ker sta šibki električno in magnetno polje v možganih.

S svetom smo povezani tudi prek srca, in sicer z občutno trdnejšo povezavo. Tu pride do stika sodobne znanosti in starodavnih izročil. Če lahko ozavestimo občutek v svojem srcu, ko opredeljujemo svoj odnos do sveta, se odnos do sveta, kakršnega čutimo, v resnici vzpostavi. Če torej čutimo, da je naše telo že ozdravljeno, da imamo vse, kar potrebujemo, da smo uspešni na delovnem področju ali na področju medčloveških odnosov, ti občutki spodbudijo moč našega srca, ki v naše življenje privabi uresničitev omenjenih občutkov. Znanost dokazuje, da so občutki, ki vplivajo na najboljše rezultate, občutki hvaležnosti in spoštovanja. Če smo v srcu torej hvaležni za uresničitev svojih želja, za mir, ki že vlada, čeprav nam televizijska poročila govorijo drugače, s temi občutki posežemo v polja električnih in magnetnih povezav ter tako sprožimo spremembo v t. i. osebni resničnosti posameznika.

Pravite, da vse od DNK naših teles do uspeha naših razmerij in svetovnega miru temelji na tem, kaj verjamemo. So izkustva prepričanj posameznikov res lahko tako močna, da se v svetu sprožajo tako močni negativni dogodki? (Se pravi, da je več negativnih kot pozitivnih?) Ali gre morda bolj za obvladovanje mase ljudi z ustrahovanjem?

Gregg Braden: Rekel bi, da tu ne gre za negativne ali pozitivne misli, pač pa na globalne dogodke vpliva dejstvo, da se ljudje šele začenjamo zavedati moči svojih misli, svoje domišljije in svojih občutkov ter moči, ki jo imajo te misli na podzavestni ravni. Počasi začenjamo razumeti tudi, da ni ostre meje med našim ‘notranjim’ svetom in svetom zunaj nas, zato izkušnja posameznika, ki temelji na njegovih prepričanjih, postane kolektivna izkušnja.

Naučeni smo bili, da smo nepomembna bitja, da je boj za obstanek zakon narave, da našemu svetu vlada moč in podzavestno smo vsemu naučenemu verjeli, zdaj pa se srečujemo s posledicami takšnih prepričanj. O tem pišem tudi v svoji novi knjigi Globoka resnica, v kateri se dotikam zmotnih znanstvenih domnev. V znanosti se še vedno uporabljajo metode, stare približno 300 let, ki so sicer kakovostne, a nam ne koristijo, če jih ne znamo ali nočemo uporabiti sebi v prid. V sodobnem svetu se dogaja, da nova odkritja spreminjajo stare načine razmišljanja o nas samih, ampak šolski učbeniki o teh odkritjih ne pišejo, niti o njih niso posnete dokumentarne oddaje, tradicionalna znanost jih ne priznava. Prav ta odkritja pa govorijo, da zakon narave predstavljata sodelovanje in vzajemna pomoč, ne boj za nadvlado. Nadalje govorijo o tem, da nismo ločeni od sveta, temveč del njega. Ko torej uničujemo Zemljo, uničujemo sebe.

Rečem lahko, da je naša generacija odraščala obkrožena z zmotnimi znanstvenimi domnevami, česar posledice vidimo in čutimo v današnjem svetu – vojne, revščina, zlom gospodarskih sistemov. Če res želimo uvesti spremembe in prihodnost osnovati na zdravih temeljih, moramo nova odkritja sprejeti in jih prenesti na mlajše prebivalstvo. Civilizacija, kot jo poznamo, je na svetu veliko dlje, kot si mislimo, in deluje po načelih cikličnega ponavljanja, zato težave, s katerimi se soočamo danes, za človeštvo niso nič novega. Pogledati moramo v pretekle cikle in se iz napak človeštva, torej starejših civilizacij, kaj naučiti. Spet pa se vračam na začetek. Vse je odvisno od tega, kako dojemamo sami sebe – bodisi na zavestni ali podzavestni ravni.

Ko ste govorili o navideznem zakonu močnejšega, se mi je utrnilo vprašanje, povezano z gospodarsko in politično situacijo današnjega časa. Velike korporacije in politični sistemi zavajajo ljudi, da bi vzpostavili nadzor nad njimi. Kako se lahko posameznik zaščiti pred vse večjimi zahtevami raznih organizacij?

Gregg Braden: Vse to so teme, s katerimi se ubadam v knjigi Globoka resnica. Sodoben zahodni svet temelji na petih znanstvenih domnevah, ki so se izkazale za napačne. Z gotovostjo lahko trdimo, da gre za zmotna prepričanja, saj nova znanost ponuja dokaze za to, žal pa, kot sem že omenil, tradicionalne veje znanosti odkritij t. i. nove znanosti ne sprejemajo. Vpeljava novih spoznanj v izobraževalni sistem je pomembna, na njih temelji človekov odnos do sebe in sveta, prav tako tudi nastanek civilizacije in družbe. Gospodarski sistem, na primer, še vedno deluje na podlagi ‘pravil,’ ki jih je s svojo teorijo v knjigi O nastanku vrst leta 1859 postavil Charles Darwin. Ena od Darwinovih ugotovitev pravi, da po pravilih boja za obstanek najmočnejši preživi, najšibkejši pa umre. Takšno miselnost so ljudje sprejeli konec devetnajstega stoletja in na njej osnovali družbo, kakršna je danes. Korporacije, vojne, humanitarna pomoč in podobno – vse to so področja, na katera je neposredno vplival zakon močnejšega.

Cilj gospodarstva je večanje trgov, pri čemer se posamezniki okoriščajo na račun drugih. Pridobivanje električne energije je v veliki meri odvisno od fosilnih goriv, ki onesnažujejo zrak, potreben za preživetje vseh živih bitij. Živimo torej v svetu, ki temelji na kratkoročno učinkovitih sistemih in ureditvah, na dolgi rok pa takšni sistemi ne delujejo. Prav to lahko opazimo v današnjem svetu, ki se spoprijema z najhujšo in najobsežnejšo krizo v zapisani zgodovini človeštva. Če si podrobneje ogledamo sisteme, ki razpadajo, ugotovimo, da so to tisti sistemi, ki niso več učinkoviti. Gospodarski sistem, kakršnega poznamo, ne more več preživeti, prav tako propadajo pohlepne korporacije in velika podjetja. Iz krize pa se hkrati rojeva nov svet, ki je osnovan na sodelovanju in medsebojni pomoči. V tem trenutku torej vzporedno obstajata oba sistema. Stari sistem se bojuje za obstanek, novi pa išče svoj prostor v svetu.

Odločiti se moramo, v kateri smeri bomo nadaljevali izhod iz krize. Odločitev mora sprejeti vsak posameznik, saj so individualne odločitve tiste, ki vplivajo na globalne okoliščine. Ko nakupujemo, se torej lahko odločimo za izdelke velikih podjetij ali pa z nakupom podpremo lokalne pridelovalce oziroma proizvajalce. Podobno je z mediji. Bomo podpirali medije, ki prikazujejo nasilje, ali bomo prizore strahot današnjega časa nadomestili s prijetnimi podobami sveta? Bomo kupovali od podjetij, ki uničujejo okolje, ali se bomo raje odločili za podjetja, ki vodijo okolju prijazno politiko? O svetu, kakršen naj bo, odločamo v vsakem trenutku vsakega dne. Odločitev posameznika tako postane kolektivni odgovor na vprašanja, ki se zastavljajo v kriznih časih.

V knjigah Spontana ozdravitev s pomočjo prepričanj in Božanska matrika podajate opcijo izračuna minimalnega števila ljudi, ki morajo biti vključeni za začetek spremembe v zavesti. Menite, da bo nova (višja) stopnja zavesti ljudi pripomogla k temu, da se bodo intenzivneje združevale in povezovale pozitivne energije in na ta način ozdravljale ali prekinile negativne dogodke, tudi npr. svetovne vojne?

Gregg Braden: Omenjeni knjigi sta bili napisani v letih od 2006 do 2008 in sta predstavljali spoznanja, za katera smo takrat vedeli, da so resnična. Kot je na primer res, da več ljudi ko sprejme neko zamisel, hitreje zamisli postanejo del kolektivne zavesti in hitreje postanejo naša življenjska vodila. Odkar sta bili knjigi izdani, pa se je nova znanost dokopala do spoznanj, ki kažejo, da ne gre toliko za določeno število ljudi, temveč bolj za kakovost njihovih izkušenj. Sprva smo mislili, da bi moral pri spremembi kolektivne zavesti sodelovati vsaj en odstotek prebivalstva, kar je glede na znanje, s katerim smo takrat razpolagali, popolnoma ustrezna domneva. Nove študije pa dokazujejo, da lahko relativno majhno število ljudi, ki jasno govorijo jezik srca, sproži pozitiven učinek. Za znatno spremembo torej ne potrebujemo milijonov ljudi, temveč predvsem ljudi, ki obvladajo govorico srca.

Menite, da kje v svetu modreci zdaj pišejo sporočila našim naslednikom, tako kot smo jih mi prejeli od Majev, Aztekov, Indijancev, da se bodo tudi bodoči rodovi lahko naslanjali na to bogastvo znanja?

Gregg Braden: Moj odgovor je pritrdilen. Naša generacija živi v ključnem zgodovinskem trenutku. Smo generacija, ki bo doživela konec petega sveta po starodavnem majevskem koledarju in vstop v šesti svet, zato poznamo oziroma bomo spoznali oba načina življenja. Prihodnje generacije se bodo ozirale v preteklost in v nas prepoznale generacijo, ki je poskrbela za svet brez vojn. Verjamem namreč, da bo vojna postala človeštvu popolnoma tuj pojem. Dolgo je trajalo, preden je nastopila generacija, ki je spoznala, da se morajo vzorci iz preteklost spremeniti. Ne bi rekel, da je šlo za napake, saj smo se iz preteklih vzorcev naučili razmišljati o svetu zdaj in potem. Prihodnje generacije bodo o nas govorile: »V tistem obdobju so živeli ljudje, ki so se osvobodili tistega, kar jih je vodilo v propad. Znali so sodelovati, se prilagajati in mirne vojaške akcije usmerjati v skupne, humanitarne cilje namesto drug proti drugemu.« V prihodnost pa bodo gotovo segli tudi glasovi pomembnih posameznikov današnjega časa, predvsem pa bodo prihodnje generacije naš čas poznale po kolektivnem duhu sodelovanja.

Glede na vsebino knjige Fraktalni čas: pripravljate kakšno knjigo, v kateri boste obrazložili, kako se bodo fraktali začeli in nadaljevali po letu 2012? Gre za enako intenziteto kot do zdaj ali se bodo pojavljali oz. jih bomo doživljali na drugačen način, z mogoče daljšimi presledki?

Gregg Braden: Vemo, da se približuje trenutek, ki označuje konec cikla trenutnega zemeljskega veka. V tem času se cikli krajšajo, njihova moč pa se stopnjuje. Zadnji cikel gospodarske krize se je začel leta 2008, naslednji pa že leta 2010. V času pred letom 2012 se krčijo tudi cikli vojn in miru, ki nastopajo hkrati in jih lahko sprožimo ali zaustavimo s svojimi odločitvami. Po letu 2012, ko se bo začel nov 5.125-letni cikel. Takrat se bodo začeli pojavljati vse daljši cikli, saj je časa za njihov iztek več kot pet tisoč let. Sprva se bodo cikli daljšali, v obdobju pred začetkom naslednjega zemeljskega veka pa se bodo ponovno začeli krajšati.

Do konca leta 2011 in do decembra 2012 se bodo torej vrstili kratki in intenzivni cikli, ki pa bodo zelo nestabilni in zato nudijo odlično priložnost za pozitivno spremembo. Pogoj za to pa je, da se ciklov zavedamo in da sprejmemo zavestno odločitev za spremembo.

Je realno možno, da človek lahko preseka vse svoje negativne cikle, če ve, kdaj bodo nastopili? Na kakšen način? Je to sploh smiselno? Se s tem ne spremeni način pridobivanja lekcij oziroma izkušenj, po katere je duša prišla na zemljo?

Gregg Braden: Vsi cikli, ne glede na dolžino, imajo nekaj skupnega. Vsi se začnejo z dogodkom, ki zažene energijski vzorec, in vsi se končajo na mestu, ki se imenuje trenutek odločitve. Gre za trenutek na prehodu iz enega cikla v drugega, ko oba cikla soobstajata. Če na primer govorimo o velikem ciklu zemeljskega veka, ki ga predstavlja majevski koledar, se je cikel pravzaprav končal leta 1980, čas od takrat do leta 2016 pa Maji imenujejo ‘brezčasje’ (angl. no time). V teh 36 letih imamo priložnost spremeniti pretekle vzorce še pred začetkom novega zemeljskega veka. Trenutek odločitve v tem primeru traja kar 36 let. Podobno velja tudi za bolj osebne cikle. Ko nas nekdo prizadene, se nam zlaže ali kaj podobnega, ta dogodek zažene energijski vzorec, in ko se cikel konča, nastopi trenutek odločitve, ki nam omogoča, da vzorec ozavestimo in ga pred začetkom naslednjega cikla spremenimo. Dolžina trenutka odločitve je v teh primerih odvisna od dolžine samega cikla. Daljši ko je cikel, dlje traja trenutek odločitve in obratno.

Dokler škodljivega vzorca ne prepoznamo, se vrtimo v začaranem krogu negativnih energij. Kako pridemo do spoznanja, da smo ujeti v negativen vzorec, pa je stvar posameznika. Predvsem je nujno, da se odpremo resnici o sebi. Če se vedno znova znajdemo v odnosu, ki nas ne zadovoljuje in v katerem nam ljudje lažejo, nas izdajo, moramo na neki točki ugotoviti, da si zaslužimo spoštljivejši odnos. To spoznanje spremeni način, kako dojemamo sami sebe, in posledično odnose, ki jih gradimo. Mislim, da je vsaka duša na svoji poti učenja. Vsaka duša se uči na drugačen način in različno dolgo. Lekcije so podzavestne, dokler jih ne ozavestimo in zavestno uporabimo v življenju.

Zanimiva se mi zdi primerjava med Diana Cooper in vami: z zelo različnima pristopoma govorita praktično o povsem enakih stvareh. Menite, da ti različni načini govorijo o različnosti ljudi in njihovem dojemanju – vsak si poišče način, ki mu odgovarja in ga lažje, hitreje in intenzivneje dojema (nekateri prek intuicije, angelov, drugi potrebujejo dokaze znanosti)?

Gregg Braden: Priznati moram, da knjig Diane Cooper ne poznam tako dobro, da bi lahko komentiral njeno delo. Dejstvo pa je, da vsak človek deluje drugače, zato je po mojem mnenju toliko različnih ljudi, učiteljev, piscev in raziskovalcev, ki posredujejo enaka sporočila, a pri tem uporabljajo drugačen jezik. Jaz delujem tako: če grem v tibetanski samostan in svoje znanje delim z menihom ali redovnico, ju ne bom obremenjeval z dejstvi, saj jih njihova kultura, ki temelji na srčnih izkušnjah, ne potrebuje. Če pa stopim pred občinstvo v neki industrializirani zahodni državi, pa poslušalcem predstavim dejstva, ker jih potrebujejo. Naša družba namreč v veliki meri temelji na posredovanju dejstev, kot to počne znanost. Vprašanje je torej, kaj želi učitelj doseči s svojim delom.

Sam se zavedam, da živimo v edinstvenem trenutku v zgodovini, ko se nam ponuja priložnost, da spremenimo način življenja, ki ni več sprejemljiv. V svojih delih uporabljam jezik znanosti, ker nagovarjam ‘zahodno’ občinstvo. Nekateri za posredovanje svojih sporočil uporabljajo jezik angelov, duhovnih vodij ali šamanskih izkušenj, s katerim nagovarjajo določeno občinstvo. Vsa sporočila, ne glede na to, kako jih posredujemo, pa pomembno prispevajo k premiku v razmišljanju in dojemanju sveta.

Po naravi ste znanstvenik. Ste imeli morda kljub temu kdaj v življenju izkušnjo z angeli ali drugimi nadzemeljskimi bitji?

Gregg Braden: Imel sem izkušnje, ki jih z jezikom znanosti ni mogoče opisati. Nikoli ne uporabljam oznak, kot so angel, Nezemljan in podobno. Božanska matrika našega vesolja je polna najrazličnejših izkušenj in oblik zavesti, ki jih znanost preprosto ne razlaga. Najmočnejše izkušnje sem doživel v puščavah v Egiptu, v andskem gorovju v Boliviji in Peruju ter v ameriškem visokogorju. Zdi pa se mi, da so izkušnje veliko intenzivnejše, če jih ne opremim z oznakami in razlagami. Če izkušnji nadenem ime, se mi zdi, kot da jo zaprem v škatlo, zato lahko rečem le, da sem imel izkušnje z energijami in bitji, ki jih ne morem poimenovati, sem pa odprt za tovrstne izkušnje.

Kakšna spoznanja lahko pričakujemo v vaši novi knjigi Globoka resnica?

Gregg Braden: Mislim, da je to najmočnejša knjiga, kar sem jih napisal. Znanstveno dejstvo je, da živimo v času kriz, ki jih ni mogoče rešiti z načinom mišljenja, ki je krize pravzaprav povzročil. Dejstvo je tudi, da se od nas pričakujejo odločitve, ki zadevajo civilizacijo in človeško vrsto nasploh. Odločiti se moramo za zakone, politike in tehnologije, primerne za izhod iz krize. Med pisanjem knjige sem se ves čas spraševal, kako lahko najdemo izhod iz krize, preden najdemo odgovor na drugo, veliko bolj osnovno vprašanje, kdo sploh smo. Znanost na to vprašanje še ni odgovorila. Vsaj ne na način, ki bi nam v tem trenutku omogočal pravo odločitev. Rad bi poudaril, da sem tudi sam znanstvenik in verjamem v znanost, ampak večina znanosti je dandanes okužena s pohlepom, denarjem in močjo, zato se znanosti ne dovoli, da bi služila človeštvu.

Namen te knjige je posredovati nova znanstvena dognanja, ki jih ne obravnava noben učbenik, pa vseeno pomembno oblikujejo način našega razmišljanja o sebi in izzivih današnjega časa. Omenjal sem že Charlesa Darwina in pomanjkljivosti njegove teorije. Znanost, kakršno predstavljam v svoji novi knjigi, zagovarja načelo sodelovanja pred načelom konkurence. Naš celoten sistem temelji prav na konkurenci in razpad sistema dokazuje, da je prepričanje o zmagi najmočnejšega zmotno. Še eno od zmotnih prepričanj je prepričanje o starosti civilizacije na našem planetu. V šoli so nas učili in še vedno učijo, da so se prve civilizacije pojavile pred približno 5.000 leti, nova arheološka odkritja pa pričajo o obstoju civilizacij, ki so živele vsaj 10.000 let nazaj, torej ob koncu zadnje ledene dobe. To potrjuje, da civilizacija ni linearna, temveč ciklična, znanost pa se osredotoča le na civilizacijo cikla, ki se počasi izteka.

Ko govorimo o civilizacijah in znanstvenih domnevah, ne moremo mimo zmotnega prepričanja, da je vojna običajen civilizacijski pojav. Arheološke najdbe dokazujejo, da je vojna pojav, značilen le za zadnji veliki cikel, torej za zadnjih 5.000 let. Ko gledamo v obdobje pred denimo 10.000 leti, ne najdemo nobenega dokaza, ki bi pričal o vojni, uporabi orožja in množičnih pobojih. Vojna torej ni v naši naravi. To je le nekaj zmotnih prepričanj, s katerimi se ubadam v knjigi Globoka resnica.

Kje in kako se vam porajajo sveže misli in spoznanja, ki jih nato podkrepite z odkritji znanosti in predstavite v knjigi?

Gregg Braden: Moje knjige predstavljajo podatke, ki prihajajo iz brezmejne zakladnice znanj in izkušenj, s katerimi razpolaga svet okrog nas. Ljudje so mi rekli, naj ne povem vsega, kar vem, v eni knjigi. To niti ni mogoče, saj gre za neskončen nabor podatkov. Moja dela se med seboj razlikujejo, ampak povezuje jih rdeča nit – spodbuda k ozaveščanju resnice o nas samih in svetu, na podlagi katere moramo oblikovati družbo in civilizacijo.

Prepoznate del svojega poslanstva tudi v tem, da ljudi ozaveščate in jim odpirate nove poglede na svoje zemeljsko bivanje?

Gregg Braden: O svojem delu ne razmišljam kot o poslanstvu, bolj kot o izbiri. Kot znanstvenik sem se odločil za takšno pot, ko sem spoznal, da vsi nauki, ki nam jih podajajo učitelji v času šolanja, ne odsevajo resnične preteklosti človeštva. Mislim, da odločitve postanejo očitne, ko posameznik spozna, kdo v resnici je. Takrat se sprosti pot, ki vodi do uresničenih želja. Moja želja oziroma izbira je bila, da svoje odraslo življenje posvetim odstiranju tančic, ki prekrivajo resnico, in resnico delim z drugimi na kar se da razumljiv način ter tako prispevam k boljšemu življenju.

The post Intervju z Gregg Bradenom o Globoki resnici appeared first on Ekologičen.