Zakaj se mi zdi ta izjava sporna? Ker se. mi zdi izgovor za to, da ostajamo in se napajamo v teh občutkih in nam ni treba ničesar spremeniti. Zdi se mi tudi malo mazohistična. Ali celo malo mračnjaška.

Sicer bi se mi v uporniški fazi v mladosti in v obdobjih, ko sem bila zelo nesrečna, zelo pasalo, kaj takega slišati, ker sem na nek način uživala, da sem se smilila sama sebi. A danes, ko sem starejša in sem premagala to zahtevno obdobje iz mladosti, moje telo in moja duša kličeta po lepih občutkih radosti, miru, hvaležnosti, zadovoljstva, povezanosti z ljudmi, s svetom in življenjem, lastne vrednosti, izpolnjenosti, čudovite lahkotnosti bivanja. 

* Ali ni to naravno stanje življenja, narave?
* Zakaj bi hotela boj (notranji ali zunanji)?
* Zakaj bi hotela težo, nezadovoljstvo, bolečino, mračnjaškost?
* Zakaj bi pustila, da to traja dlje kot je potrebno?

Ja, seveda pride v življenju tudi to, vendar ali si želimo, da to postane prevladujoče stanje ali nekakšna rdeča nit, po kateri si bomo zapomnili naše življenje? 

* Ali bomo raje takrat, ko nas bo življenje res neprijetno presenetilo, to vzeli kot priložnost, da iz te ‘krize’ pridemo srečnejša in močnejša oseba.
* Ali bomo raje spravili tega kreatorja v nas v delovanje?
* Ali bomo dovolili kreatorju v nas, da obračuna z žrtvijo v nas?
* Ali bomo omogočili svoji duši, da izbere svetel pogled?
* Ali ne bi raje izbrali pogleda, ki zbuja upanje v nas, ki nas navdaja s hvaležnostjo za vse lepo, kar imamo, ki nas navdihuje, da postanemo dober zgled za vse, ki bi se globoko v sebi radi pridružili na tej poti, pa ne znajo in nimajo pravih zgledov, da jih motivirajo?
To so zdaj ključna vprašanja!

Izbira je na koncu od vsakega posameznika. In odločitev je v resnici moja in tvoja. Nihče drug je ne more sprejeti namesto mene in tebe. In nihče drug ne more po sprejeti odločitvi v delovanje. 

The post Ker čutim neprijetna čustva, vsaj vem, da sem živ/a???!!! appeared first on Ekologičen.

Pravim spremembam smo priča šele, ko se odločimo naučeno duhovno znanje dati tudi v prakso – v naše vsakodnevno življenje. Pa s tem ne mislim, da redno vsakodnevno prakticiramo določene magične rituale, ali čarobne obrede. Z njimi sicer ni nič narobe, če so v funkciji doseganja končnega cilja (kot sledi na koncu tega zapisa), niso pa koristni, če so namenjeni sami sebi. Lahko pa so za marsikoga tudi popolnoma nepotrebni, saj lahko nekdo ne prakticira nobenega tovrstnega obreda, pa vseeno živi duhovnost v praksi.

Pri vnašanju duhovnosti v prakso ljudi pogosto ovira izziv, kako vzdrževati svojo formo in kondicijo uravnovešenega načina življenja. To pomeni, da ravnovesja v delovanju oz. dejavnostih (na osi med sproščanjem in akcijo)

Življenje se namreč dogaja v valovih. Kot pulziranje ali kot vdih in izdih. Kar v realnosti pomeni, da se nekaj zgodi (pride obdobje) kot eksplozija (ko so aktivnosti za nek projekt ali več njih na vrhuncu) in takrat smo v intenzivnem obdobju. Stisnemo moči in gremo v akcijo. Po tem obdobju pa bi bilo logično in naravno, da bi prišlo na vrsto relaksacijsko, regeneracijsko obdobje. Ko se sproščamo in si vzamemo čas za polnjenje baterij, počitek ali druge vrste kreacijo – tisto bolj introvertno, miselno.

A tega ljudje kar ne naredijo, saj kot izgovor navajajo tempo življenja, ki je dandanes zelo intenziven. Čeprav so vse to samo izgovori, saj si vse prevečkrat ljudje dovoljujejo, da veliko časa ‘podarijo’ kradljivcem časa (družbenim omrežjem, pritoževanju, nekakovostnim vsebinam: negativnim novicam, traču, nadaljevankam…). Medtem ko bi lahko ta čas bolj kakovostno investirali – ali v polnjenje baterij in počitek ali za kakovostno in kreativno ustvarjanje ali delovanje.

Če pa se že ustavimo in umirimo, pa se pri počitku pojavi še en izziv – kako zdržati ta mir, zatišje, dolgčas, praznino, ko se ustavimo. Za to so za marsikoga potrebni kar pogum, potrpljenje in disciplina. Saj nam je po intenzivnem obdobju večinoma skoraj čudno in sumljivo, ko se znajdemo sredi tišine in statike.

Takrat pride namreč ‘reality check’, saj se srečamo sami s sabo. To pa pomeni, da zaslišimo sami svoj notranji glas. Navadno je ta negativec bolj glasen kot naš izvorni, ‘božanski’ glas.

Pri tem je naš cilj, kako pustiti temu izvornemu, božanskemu glasu, da preglasi kritika in nam začne pripovedovati spodbudno zgodbo, ki nas bi opolnomočila, da bi se zavedali, da še vedno držimo fokus na cilju in da se kljub temu stvari (naša kreacija želenega) še vedno premikajo naprej v želeno smer, čeprav se zdi kot da se nič ne dogaja. A saj vemo, da lahko tudi z umom kreiramo, čeprav fizično morda mirujemo.

Na drugi strani pa se pojavlja še en pomemben izziv, s katerim se ljudje srečujejo v obdobju največjega vrhunca aktivnosti (zaradi časovnega pritiska ali nujnosti rešitve izziva…), ki pa je: kako zdržati ta tempo. Pri tem pa gre za vprašanje, kako si pripovedovati spodbudno zgodbo, ki nas navdaja z mirnostjo, tudi v času plutja v ‘kaosu’.

Ali ni najboljši pokazatelj, da smo duhovnost uspešno razumeli, da jo uspešno prakticiramo v praksi.

Kaj pa sploh pomeni aplikacija v življenje?

Prva pomembna točka je – uravnovešeno življenje (ravnovesje med aktivnostmi in počitkom, med materialnim in duhovnim, med zadovoljevanjem svojih interesov in interesov drugih ljudi…).

Druga pomembna točka pa je – umirjen in srečno nastrojen um, namesto stresa, strahu ali drugih neprijetnih občutkov.

Obe točki pa sta tako ali tako med sabo povezani, saj vplivata druga na drugo.

The post Če smo izobraženi o duhovnosti, še ni dovolj za spremembo življenja appeared first on Ekologičen.

Ko se znajdemo v realnosti, ki nam ni všeč, ker je postala na nek način omejujoča, naš zavestni um hitro ‘priskoči na pomoč’ in začne zadevo ‘reševati’ tako, da začne ‘mozgati’. To pomeni, da začne opazovati neprijetno realnost z različnih zornih kotov, ker misli, da s tem rešuje.

A v resnici počne ravno nasprotno, saj znotraj kletke realnosti ne more najti novih kreativnih poti, ker pot v brezno ne vsebuje rešitve. Pa tudi v stanju stiske in strahu, se skrči zmogljivost ali sposobnost naših možganov. Rešitve smo tako zmožni videti šele, ko se s pomočjo domišljije odpremo za nove možnosti in smeri. Te pa lahko najdemo le, ko damo pozornost stran od omejitev. Večinoma to zmoremo šele, ko se naprej sprostimo, odklopimo, razveselimo.+

Naš um se po avtomatizmu raje zaplete v negativno špiralo, ker je takšna njegova osnovna nastavitev. (Ki pa jo je vedno mogoče tudi na novo nastaviti, z nekaj prizadevanja.) Zato je ključno, da se zavemo, na kateri vidik situacije usmerjamo našo pozornost. Ali kakšno zgodbo si v zvezi s situacijo pripovedujemo. (Kot sem v kratkem filmčku demonstrirala v eni zadnjih objav – IZBIRA POGLEDA JE NA STRANI OPAZOVALCA!)

V takem primeru najlažje preusmerimo naš fokus, da najdemo prvo najmočnejšo idejo ali nov smisel (poslanstvo, strast, za kaj smo hvaležni), da bo močno pritegnilo naš fokus in nas bo tako močno polnilo s prijetnimi občutki, da bo preglasilo neugodne občutke glede slabe situacije (karkoli že je).

TO KAR SLEDI ZDAJ, SI DOBRO PREBERITE IN SI MOČNO ZAPOMNITE:

V mislih imam PREOBRAT FOKUSA (na nek strasten smisel ali hvaležnost za to, kar pa imamo) in SPREMEMBO POGLEDA (nova pozitivna zgodba) glede neprijetne situacije. TRANSFORMACIJA se namreč vedno dogaja, KO SAMI SPREMENIMO POGLED NA SITUACIJO, ČEPRAV SITUACIJA OSTANE ISTA. NATO SE KMALU ZATEM SPREMENI IN IZBOLJŠA TUDI SITUACIJA.

Sprememba ne bi bila zares trajna, če bi se zgodila najprej od zunaj (iz zunanjih okoliščin) in ne od znotraj(iz našega dojemanja, počutja in pričakovanj). Ker bi vedno hitro našli nov vir, ki nam bi znova omogočilohranjanje obstoječega kemijskega stanja v možganih (strahu, nezadovoljstva, jeze, žalosti…) – torej počutja oz. preigravanja obstoječih občutkov.

Ključ je, DA STVARI NAJPREJ SPREJMEMO, KER KO JIH SPREJMEMO, NEHAJO PRITISKAT NA NAS, hkrati pa v stanju sprejemanja DOBIMO BOLJŠE IDEJE ZA REŠITEV (kot se zgodi na hipnoterapijah), ker so možgani v sproščeni nevtrali. Dokler pa se z nečem borimo, zadeva vztraja in pritiska nazaj.

Jaz se treniram v razmišljanju, ko mi stvari ne grejo v skladu z želenim, da je ravno to priložnost za trening obračanja misli in usklajevanje z našim izvorom. Saj ko smo usklajeni z izvorom, smo usklajeni s tokom, ampak hkrati pošiljamo želje v ‘eter’. Ker ravno, ko smo v neprijetnih/neželenih situacijah, je to pokazatelj, da moramo spremeniti smer in poslati nove želje.

Čeprav je lahko izvor za naše počutje globoko v preteklosti, pa nam vseeno ni treba do neskončnosti kopati po njej in jo preurejati, saj lahko stvari rešimo hitreje tako, da se treniramo v iskanju misli v zvezi z dotično situacijo, ki nam sprožajo boljši občutek. Včasih je lažje, če si kar zapišemo pozitivne vidike – saj smo tako bolj fokusirani in disciplinirani, kot če bi le v umu naredili vajo. Ker dejstvo je, da nam kakšrnokoli bolečino ali stisko vedno povzročajo misli v sedanjosti, ki niso vibracijsko usklajene z virom, notranjim bitjem ali z višjim jazom.

The post Ko ti zaškriplje na nekem pomembnem življenjskem področju appeared first on Ekologičen.

Zdravi egoist (sebičnež) je nekdo, ki se zaveda in prizna, da bo vedno najprej poskrbel zase, šele nato za druge. In ko egoist poskrbi zase, je zadovoljen in potešen, ker je zadovoljil svoje potrebe, zato je na voljo, da poskrbi še za druge. Pri čemer ve, da bo najbolje poskrbel za druge tako, da bo prisluhnil, kaj si drugi želi. Ker ve, da tudi sam zase najbolje ve. Zato vedno preveri, kaj komu kaj pomeni in kakšne sploh ima potrebe, vrednote…

Altruist pa je nekdo, ki pravi, da raje daje druge na prvo mesto (pred sabo). A hkrati ima vedno veliko potrebo razglašati, da je altruist. Za nameček pa goji še zamero do drugih, ki niso najprej poskrbeli zanj, ker niso naredili tako kot bi on. Altruist ima posledično večja pričakovanja do drugih, ker jih mora imeti. Saj če ne poskrbi zase, čaka in pričakuje, da bodo poskrbeli drugi. In tudi če poskrbijo, se to morda ne zgodi v takšni meri ali na način kot je pričakoval sam. Za nameček se mu pogosto dogaja, da ‘eksplodira’ na nekoga za malenkost. To je posledica razdraženosti, ker njegove potrebe niso ustrezno potešene – saj jih na eni strani sam zanemarja, na drugi pa mu jih tudi drugi nikoli ne bodo znali ustrezno zadovoljiti. Vprašanje je, kako dobro jih sploh sam pozna glede na to, da mu niso na prvem mestu in se z njimi ne ukvarja tako temeljito.

A pojma egoist se drži slaba oznaka, ker se ta pojem nanaša na primere, ko nekdo misli in (po)skrbi le zase, za druge pa mu ni nikoli mar. In ta slaba oznaka dela krivico pojmu egoist, saj je nujno, da je vsak najprej egoist, ker je potem lahko boljši alturist.

Altruizem je v resnici najbolj zvita oblika egoizma, saj je v končni fazi v jedru naše težnje pomagati drugim večinoma tudi egoistična želja po tem, da bi bili sprejeti in oboževani od drugih ljudi. Ali da bi dobili hvaležnost od drugih ljudi.

Po mojih izkušnjah in opažanjih imam najbolj čiste račune z ljudmi, ki priznajo, da želijo najprej poskrbeti za svoj interes, nato pa tudi za skupnega. S takšnimi ljudmi imam bolj oprijemljiv in stabilen občutek, saj točno vem, kaj lahko pričakujem in stvari so večinoma jasne. To so ljudje, ki večinoma nimajo problema sprejeti sebe, svojih šibkosti in prednosti. Poleg tega s strani takšni ljudi zamer ali nepredvidljivi izbruhi niso tako pogosti, saj znajo sproti zadovoljevati svoje potrebe, zato se jim ne nabirajo nepotešena pričakovanja do drugih.

Vse se začne pri nas samih, pa če si priznamo ali ne.

Če želimo biti zadovoljni, moramo znati najprej poskrbeti zase.

In prvi pogoj je da si to priznamo.

Foto: Unsplash

The post Kdo je bolj egoističen – egoist ali altruist? appeared first on Ekologičen.

Ali z drugimi besedami: dobro je biti taktičen, prebrisan! (Kar ni enako biti neiskren!)

To le pomeni, da je treba navzven komunicirati zelo strateško – zrelo, sproščeno in hkrati ciljno usmerjeno.

Čisto preveč smo navajeni delovati ‘otroško’, da bruhamo ven, kar nas v danem trenutku muči. Navadno to breme ‘spljuvamo na prvega’, ki pride mimo, ali pa poiščemo nekoga, ki nam ponudi ramo za jokanje.

Morda nam tako vedenje nudi kratkotrajno olajšanje, a to ni pot do želenih rezulatov oz. doseženih ciljev. Ta vodi skozi sočutnost, skromnost, dostojanstvo, strpnost, zrelost, razumevanje, umirjenost, a osredotočnost na svoj cilj.

Za večino to morda pomeni 180-stopinjsko zamenjavo svojega odnosa, drže, delovanja. To kar so prej uprabljali, ponujali, kultivirali se obrne na glavo.

To pomeni, da boste kot spretni, strateški komunikatorji v pogovorih potegnjeni nekoliko nazaj (v primerjavi z neobrzdano ‘otroško’ komunikacijo), a zelo zreli, strpni, spoštljivi, ljubeznivi, srčni, navdihujoči, strateški v iskanju svoje priložnosti.

Hkrati se boste začeli bolj zavedati, da ste kot orodje, ki ste ljudem na voljo, vendar za ceno uravnoteženega kompromisa, v katerem s sogovornikom (ali sogovorniki) skupaj najdete rešitev, da so zadovoljeni interesi obeh ‘strani’ – ali še bolje rečeno: vseh vključenih.

To pomeni tudi, da se boste kot strateški komunikatorji (mojstri prepričevanja) odslej začeli bolj zavedati svoje cene in jo boste vse bolj ponotranjali ter se boste hkrati zavedali tudi svojih meja. To pa bo naredilo konec slabi volji zaradi občutka, da vas drugi izkoriščajo ali imajo za ‘tepčka’.

Uspešno boste znali ponuditi svoje usluge ali rešitve, a boste znali iz nevtrale in odločnosti hkrati skomunicirati spoštovanje svojih vrednot ali standardov.

Dobili boste nov pogled na komunikacijo. Ugotovili boste namreč, da nam ‘etiketiranje’ drugih in delitev na naše in vaše ne koristi. Kajti ta star način dojemanja nas omejuje in nam preprečuje spoznavanje in razumevanje različnih pogledov, ki jih imajo naši sogovorniki.

Bolje je, da se odpremo za različne vidike in ideje ter iščemo načine, kako jih lahko vpnemo ali povežemo z našimi vizijami in cilji.  

Smiselno pa je, da smo pri tem moralni (da ne krademo, da upoštevamo meje drugega, da ne posegamo agresivno v druge). Kdor pa bo strateško, prepričevalno komunikacijo vseeno uporabljali za slabe namene, ga bo v vsakem primeru to na neki točki dohitelo: ali si bo uničil odnose oz. zgradil slabe ali bo dobili ugled nezaupanja vredne osebe.

Foto: Pexels

The post V življenju ni pametno vsega povedati in biti kot odprta knjiga appeared first on Ekologičen.

Pridejo na vrata in že hitijo z opravičilom, da ni bilo časa za vajo in da čutijo krivdo, sram, da ni “fer” do mene, do sebe, da ni dovolj…

Potem pa jih rada vprašam: “Ali je tvoja služba ali hobi?”

Učenje petja je proces. To ni impulziven nakup, ko vidiš nek predmet v trgovini in vzameš, odneseš domov in po možnosti potem sploh ne uporabljaš.
Mimogrede to je slab feng shui, ne počnite tega

Ker je učenje petja proces, gre človek skozi različne faze rasti. Ne nujno skozi vse faze in ne nujno v naslednjem vrstnem redu.

• Faza navdušenja.
• Faza discipline in urjenja.
• Faza raziskovanja.
• Faza deljenja z drugimi.
• Faza spoznanja “kje sem”. Faza strahu, samo-obsojanja, samo-kritike.
• Faza primerjanja s pevci in pevkami, ki delajo to že celo življenje, mi pa v 18. urah še nismo tam
• Potem naravno sledi spet faza navdušenja ali pa se odmaknemo od procesa.

Pozabljamo, da je raziskovanje petja zapleten proces, ki se veliko časa dogaja tudi na nezavednem.  Na primer, moji učenci včasih povedo, kako sedaj pri glasovih bližnjih opazijo neke nianse, ki jih prej niso, potem opazijo kako se glas spreminja glede na količino spanja, po določeni prehrani, v času menstruacije opažajo skrajšan dih, več sluzi na gasilkah itd.

Takrat jih rada spomnim, da so na dobri poti, saj opažajo stvari, ki so bile prej v nezavednem.

Učenje petja je tudi (kot vse veščine, ki jih vadimo) nelinearen proces. Lahko stopicaš na enem mestu/na prvi stopnici 2 meseca, potem se zgodi “aha moment” in čez 5 stopnic kar poletiš.

Glede vaje in vztrajanja torej še to. Če je to hobi in ne delo/šola, naj to tudi ostane. Želja po vaji in raziskovanju, se bo rodila sama, če se bo in takrat bo tisto pravo. Ljubezni se ne da izsilit

Zato bodite nežni s sabo, ko se lotevate nečesa novega. Ste v procesu spreminjanja sebe, izumljate nove dele sebe in je pomembno, da to počnete zavestno, z veseljem in radostjo, ob pravem času, kolikor zmorete.

p.s. Srečajmo se v živo, pokukaj na -> Koledar dogodkov

The post Čutim krivdo, ker nisem nič vadila… appeared first on Ekologičen.

In v njem bom danes stvari obrnila malo na glavo. Skozi izkušnje namreč spoznavam, da so stvari nekoliko kontraintuitivne – ravno nasprotne od tega, kar mislimo, da je rešitev oz. da je učinkovito (v komunikaciji in odnosih). Zato je moj cilj danes razširiti način razmišljanja in odstreti še druge vidike, kamor nas tok misli sam od sebe ne nese.

S prilivanjem olja na ogenj konflikt poglabljamo

Pred tem želim poudariti, da nasilno vedenje nikakor ni upravičeno. Ni pa upravičena tudi nasilna komunikacija. A kljub temu ljudje zelo hitro stopimo na stran žrtve in zelo nasilno ‘kamenjamo’ agresorja. Pogosto ob tem izlijemo zelo močna primitivna in sovražna čustva. Kar je popolnoma razumljivo, saj se zaradi zrcalnih nevronov nagonsko poidentificiramo z žrtvo v situaciji. In to nam nagonsko vzbudi močno obrambno reakcijo, ki jo brez premisleka in pogosto brez cenzure spustimo na plano.

Ob tem pa se ne zavedamo, da s tem prilivamo olje na ogenj in morda še poglabljamo in poslabšujemo situacijo, saj ni nič plemenitega vtakniti se v vsak prepir. Pogosto tudi pozabimo, da je najbolj zrel tisti človek, ki premore pravo sočutje in razumevanje do vseh vpletenih strani. Verjetno se spomnimo nedavnega primera romance med ravnateljem in učiteljico iz neke šole. Zato se verjetno spomnimo tudi, da je imela reakcija občinstva zelo škodljiv razplet na situacijo.

Kdaj smo tudi mi poklicani se vpletati?

Vsekakor je nujno človeku, ki zagreši napačno dejanje, to povedati. In prav je tudi, da ga soočimo s posledicami ter ga ustrezno (smiselno) kaznujemo. Ampak ali smo res vsi predstavniki vesoljne Slovenije poklicani prilvati nasilje nad nasilje (čeprav je bilo neprimerno)? In ali sploh razumemo kaj sami s tem počnemo vsem ostalim vpletenim? Ali res mislimo, da s tem, ko zlivamo svoje obtožbe in pozivamo k agresiji nad ostalimi mladostnicami, da smo s tem sami boljši in da s tem rešujemo problem? Ali smo pogledali pred svojim pragom, kako sami vzgajamo svoje otroke: se sami dovolj pogovarjamo z njimi; razumemo njihove izzive sodobnega časa; jih izobražujemo tudi o novitetah, ki prihajajo; se sami dodatno izobražujemo o stvareh; jim doma postavljamo meje; jim zdravo omejujemo dostop do zaslonov; smo seznanjeni kaj počnejo prek zaslonov in kaj se dogaja v virtualnih svetovih? Premoremo toliko empatije, da smo zmožni razumeti vse te mladostnice in njihove starše?

Trening samoobrambe nas uči spoštovanja sile

Seveda nasilno vedenje ni upravičeno – večino časa. Zakaj pravim večino časa? Zato ker vsi vemo, da so v življenju včasih tudi redke situacije, ko je treba biti tudi ‘nasilen’, če se moraš zaščititi. V samoobrambi. Ravno s tem, da se učiš samoobrambe in zaščite svojih meja iz prve roke veš, kaj to pomeni in kako nevarna je sila. Zato se naučiš spoštovati silo, da do nje zgradiš zrel in odgovoren odnos. Vemo da te, ki trenirajo borilne veščine, so najmanj agresivni v družbi, ker vedo, kaj to pomeni. Poleg tega vedo, da imamo na voljo ogromno drugih možnosti preden pride na vrsto nasilje. Samoobramba je nekaj, kar je pomembno, da bi znal vsak od nas. Predvsem zato, da bi se naučil s tem ‘rokovati’ uravnoteženo in zrelo.

Škodljivi vedenjski vzorci nas lahko privlačijo vse življenje, če tega ne ozavestimo 

Pri konfliktih pa namreč tako, da se lahko zgodijo tako, da nekoga doletijo, čeprav zares ni imel nič pri tem, ampak je bil na napačnem mestu ob napačnem kraju. Včasih pa se zgodijo tako, da se žrtev in nasilnež v resnici privlačita in drug drugega podžigata, dokler zadeva ne eskalira. Največkrat je to posledica naučenih negativnih vzorcev in predhodnih življenjskih izkušenj. Saj vemo, da kar je domače, nas privlači, čeprav je včasih škodljivo ali toksično. To je tudi razlog, da se tako težko izvijemo iz negativnih vzorcev, ki nam z enega vidika ne ustrezajo več, z drugega vidika (navadno domačnosti) pa še vedno. In dokler prevladuje vidik, ki želi ohranjati obstoječe stanje, ne naredimo zadevi konec, čeprav bi jo z nekim delom sebe želeli spremeniti.

Nasilna komunikacija nikoli nikogar v nič trajno ne prepriča

Dobro pa je razumeti tudi nasilno komunikacijo, da jo bomo lahko znali prepoznati in ustaviti, ker je komunikacija običajno predhoden korak nasilnega vedenja. Žal je vsaka komunikacija, ki obtožuje, kritizira, obsoja druge(ga), v svoji osnovi nasilna. Zato je za vse nas nevidna past, ko izražamo nestrpnost do kogarkoli (četudi počne nekaj, kar se nam ne zdi prav), takrat tudi sami komuniciramo nasilno, le da zase mislimo, da je to upravičeno. A pri tem se ne zavedamo dejstva, da vsak človek karkoli počne, to počne, ker je prepričan, da je to najboljše kar v danem trenutku zna in zmore. Na žalost pa se ne zavedamo, da nasilna komunikacija (kritika, obtoževanje, sramotenje, obsojanje…) nikoli nikogar ne prepriča v spremembo vedenja. Temveč le še poglablja konflikt.

Kateri vidik prepoznamo več pove o nas kot o drugih

Poleg tega v vsaki situaciji lahko vidimo različne vidike. In navadno smo strenirani videti samo enega – tistega, ki je naša priučena nastavitev, oz. tistega, ki nas najbolj boli in je naš največji sprožilec močnih čustev. A pogled na situacijo je vedno odraz posameznika, saj vemo, da dva človeka lahko vidita nekaj popolnoma nasprotnega v posamezni situaciji. V konfliktni, krizni situaciji tako lahko vidimo obup, katastrofo, poraz. Lahko pa vidimo priložnost za napredek, novo rast, pridobitev nove modrosti, še močnejšo povezanost. In amigdala v naših možganih se močno vklopi in vidi negativno v vsem, kar se zdi ogrožujoče. To, da naše videnje realnosti spremenimo ali nadgradimo v bolj konstruktivno, se zgodi le z zavedanjem teh naših osnovnih nastavitev, njihovo prepoznavo v praksi ter načrtnim prizadevanjem za preobrat ali napredek.

Stvari imajo tako vedno dva skrajna vidika in neskončno vmesnih. Ko bomo to razumeli, bomo dobili močno podlago za prekinitev nereavnovesja v naših odnosih, komunikaciji in vedenju, v katerem smo se kot družba znašli. Ko bomo to razumeli bomo sposobni razumevanja celotne slike in celostnega pogleda, ki je edini pravi, edini vzdržen. Saj če nam je cilj rešiti stvari in jih izboljšati, je edina pot, da pogledamo celostno.

Konflikt lahko spremenimo v rast in napredek, ko smo zmožni nevtralnega soočenja z njim

Da prihaja do konfliktov je samo pokazatelj, da obstajajo neuravnotežena področja, s katerimi se moramo soočiti, se poglobiti v njih in jih na novo doreči, uskladiti, urediti. Če jih želimo rešiti, jih moramo biti najprej zmožni sprejeti. To pomeni nevtralno, zrelo, empatično do vseh strani, nato pa strateško z želenim ciljem, da se bomo končno le naučili živeti v sožitju, kjer bo vsak lahko uresničil svoje poslanstvo in bo imel svoje mesto pod soncem. Čeprav verjamem, da lahko vsi skupaj shajamo, hkrati vem, da vsi tudi nismo med sabo kompatibilni. In s komer smo nekompatibilni, se tudi ne rabimo na vso silo družiti in tiščati skupaj. Lahko smo tako modri, da si damo dihati in se pustimo pri miru.

Nasilje v družbi (ali v obliki vedenja ali komunikacije) lahko spremenimo le tako, da nehamo iskati krivce v drugih in da namesto tega vsak od nas pogleda vase, kje (v vedenju in komunikaciji) sem lahko še bolj odgovorna, strpna, razumevajoča in sočutna. Kaj so moji sprožilci, ki me naredijo neobvladljivo in agresivno do okolice. Kje so moje meje in kako jih lahko skomuniciram strpno in jasno. Kako se lahko še bolj izobrazim in izboljšam v svoji komunikaciji. S tem bomo takoj ustavili nasilje, ustvarili dober zgled pri otrocih, mladostnikih, starejših ali sovrstnikih. Pa naj velja to tako kadar smo v vlogi opazovalcev (komentatorjev) kot soudeležencev družbenega konflikta.

Fotografija: Pexels

The post Konflikti so lahko koristni, če jih namesto za obtoževanje, uporabimo za izgradnjo boljšega razumevanja med ljudmi appeared first on Ekologičen.

Predstavljam namreč 3 različne vrste komunikacije oz. povezovanja z ljudmi: 

1. Pridna ali ‘priliznjena’ komunikacija, ko se počutite, kot da ste z nekom popolnoma usklajeni, da se popolnoma poklapljate.

Ugajate tej osebi in se ji ‘prilizujete’ tako, da se strinjate, tudi če se v resnici ne.

Iščete skupne točke in si jih tako povečate, da mislite, da je to vse, kar obstaja.

Naivno verjamete, da ste identični.

Ob tem ne vidite tudi drugega dela realnosti – negativnih vidikov, lastnosti sogovornika.

In posledično ne razumete sogovornika oz. ga ne spoznate zares dobro, saj ste preveč zaslepljeni s svojo iluzijo.

Vsekakor pa se počutite več kot vrhunsko, ker se vam zdi, da ste bili razumljeni in je prišlo do čistega zlitja.

Čeprav je občutek dober, ker vas za potrditev prepričanj nagrajuje kemija v vaših možganih, pa zares ne dobite realne predstave o sebi in sogovorniku.

Zato ste kasneje, ko spregledate še drugo plat, nenadoma lahko tako zelo razočarani, da vas sogovornik popolnoma odvrne oz. ga strmoglavite iz piedestala še nižje dol kot bi si zaslužil.

Kar je zopet nerealna predstava sogovornika, saj ste nenadoma zmožni videti le vidik, ki vam ne ustreza.

V tako tudi tem primeru nimate tudi jasnega jaza in predstave o sebi.

Premaknjeni ste izven ravnovesja, zato si nenehno prizadevate ustvarjati lepo deželo lalaland, ki se vam nekaj časa dopade, nato pa se popolnoma poruši. Nato pa jo znova ustvarite in porušite. In cikel se ponavlja.

Težava je v tem, da nimate samozavesti, ne znate postaviti svojih mej in ne znate gledati situacijo celostno, realno, a še vedno spodbudno.

In čeprav sama verjamem, da se vse to dogaja z najboljšimi nameni, vseeno ne pripomore h graditvi dobrih odnosov. Kot pravi Marshall Rosenberga: da najbolj prijazni ljudje, ustvarjajo največ nasilne komunikacije. In ne bi se niti čudila, saj imajo tudi najbolj prijazni ljudje nekje meje in ker jih ne znajo pravočasno zaščititi, potem toliko bolj strupeno izbruhnejo ali pa strup (jezo, zamero, žalost…) kopičijo v sebi.

2. Na drugi strani pa imamo drugo skrajnost – nestrpno komunikacijo, ki bi ji težko rekli komunikacija, saj se s sogovornom sploh ne poslušata, ampak se oba le trudita, da bi drug drugega prepričala v svoje.

Kar pomeni, da smo priča dvem monologom, ki potekata drug mimo drugega, saj vsak govori nekaj drugega.

To pogosto vodi v intenzivna in negativna čustva, ki vas na koncu pripeljejo v nekulturno komunikacijo žaljenja, zmerjanja, obtoževanja, obsojanja.

Končni rezultat je, da se s sogovornikom vseeno ne sporazumeta, niti nihče ne prepriča drugega, temveč se samo še utrdita v nasprotovanju in ostaneta vsak na svojem bregu, razpoka pa se še poglobi.

Tudi v tem primeru ste iz ravnovesja, saj ste glede določenih tem zelo čustveni (morda v strahu, jezi, utesnjenosti…).

Ne znate se obvladati, vseeno pa znate postaviti svojo mejo – čeprav na grob način.

Vseeno pa se po koncu take komunikacije počutite slabo.

Manjka vam taktnosti in čustvene zrelosti, da bi lahko bolj spretno gradili odnose.

3. Konstruktivna komunikacija pa je tista, ko znate prisluhniti sogovorniku, znate svoje stališče skomunicirati umirjeno (saj se znate obvladovati) in tudi postaviti meje.

Usmerjeni ste k realnem sodelovanju, saj veste, da je treba jasno skomunicirati svoje meje, interese ter se nato uskladiti za skupno sodelovanje/delovanje.

Nasprotna mnenja (nestrinjanje) dopuščate in jih gledate kot priložnost za napredek in za še boljše ideje ali sodelovanje.

Ne želite vsiliti svojih idej, ampak se kaj novega naučiti in najti skupne rešitve.

Hkrati pa dopuščati, da se v vsem ne rabimo strinjati, da bi lahko dobro sodelovali in se razumeli.

***Če te zanima brezplačni webinar za povečanje svojih prepričevalnih spretnosti PREPRIČAJ KOGARKOLI – zvito, ne na silo, se lahko še prijaviš TUKAJ.

Fotografija: Pexels

The post Pridna komunikacija ni konstruktivna komunikacija appeared first on Ekologičen.

Preživetje ni perfekcija
A za življenje nam je pomembneje preživeti kot ustvariti perfekcijo morale, etičnosti, 100-odstotnih odprtih kart.
Največja stopnja iskrenosti in odprtosti je pomembna do sebe. Nato do bližnjih. Po zunanjem krogu pa sta pomembni spretnost in tudi diplomacija.
V vsakem primeru pa je dobro prepoznavati svoje cilje, prednosti in slabosti in čim bolj iskreno delovati v skladu z njimi.

Pri iskrenem prepoznavanju svojih prednosti in slabosti pa je prav tako dobro biti pozoren na past, kajti če hočemo biti ‘puritanci’, se bomo ujeli v past, ko bomo hoteli vzdrževali isto cono udobja oz. obstoječe realnosti.

Izkoristimo pristranskosti za komuniciranje novega pogleda na realnost
Če pa želimo v življenju to presegati in širiti svoj razcvet in napredek, pa nam koristi, da v neki točki malo več fokusa usmerimo na prednosti in vero vase.
V tem primeru pomaga, da izkoristimo svojo pristranskost (ki bi v vsakem primeru bila aktivno na delu, ker je takšna narava naših možganov, če nam je všeč ali ne) za videnje realnosti v lepši luči. In že komunicirati to zgodbo iz nove realnosti.
Marsikdo bi to morda imenoval laž. A dejstvo je, da se moramo ‘prevarati’ na nek način, da bi to doživeli.
Vedno smo v odnosu s sabo in drugimi. In tu je pomembno ravnotežje. Če smo v kateri koli skrajnosti, to ne bo podpiralo ravnotežja. Kar pa življenje v svoji osnovi je – ravnotežje.

Igranje odprtih kart nas osiromaši
In ja: družba nam bo govorila, da moramo biti iskreni in mi bomo to morda razumeli, da pomeni igrati odprtih kart in da moramo vse povedati.
A če bi to naredili, bi prizadeli veliko ljudi – kar ni več domena čustvene zrelosti.
Morda bi se večkrat po nepotrebnem zapletali, namesto da bi varčevali z energijo. Začeli bi se po nepotrebnem argumentirati za svoj prav, medtem ko bi nam bolj koristil mir.

A dejstvo je, da je za uspeh potrebna določena stopnja zvitosti, pretkanosti, visokoletečnosti, diplomacije, strateškosti, ekonomičnosti, čustvene zrelosti.
In kdor bo to zanikal, si tega le ne želi priznati ali tega še ni ugotovll in še ni dosegel svojega uspeha ali pa nas želi zavesti, da bi se potem okoristil z nami. Največkrat bo to oseba, ki je narivna ali oseba, ki je spreten manipulator in si ne želi dodatne konkurence :).
Realna, uravnotežena, zrela, uspešna oseba, ki vam želi dobro, vam bo povedala pošteno in trezno, tako da vam bo pomagalo v življenju.

Več o strateški, prepričljivi komunikaciji na BREZPLAČNEM WEBINARJU: PREPRIČAJ KOGARKOLI – zvito, ne na silo!

PRIJAVE NA https://anjahorvatjeromel.com/brezplacni-webinar-prepricaj-kogarkoli/

Naslovna fotografija: Pexels

The post Prisegaš na iskreno ali spretno komunikacijo? appeared first on Ekologičen.

Hrana je pomembna za zdravje, a naše misli so še pomembnejša hrana

Da ne bo pomote, hrana tudi je zelo pomembna, a le če je uravnotežena. Prav tako pa mora biti naše življenje uravnoteženo tudi z ostalimi ključnimi sestavinami za zdravo življenje: zdrav um, čustva, gibanje, dobri odnosi, veliko smeha, počitek in veselje pri delu… Enako kot hrana, ali morda celo bolj, je pomembna ‘nastrojenost’ našega notranjega programa, ki se odvija v naših glavah in posledično ustvarja ‘kemijo’ v naših telesih. Ta se s povratno zanko poveže nazaj z našimi mislimi in notranjo zgodbo, ki si jo pripovedujemo znova in znova. Tako se ustvari nekakšen perpetuum mobile.

In kot sem kasneje ugotovila in si iskreno priznala: je bil tudi pri mojem presnem prehranjevanju pred leti vseeno v ozadju prisoten strah. Strah, da mi bi kakršnakoli druga nezdrava hrana škodila. Nevede se mi je zazdelo, da bom kar nesmrtna, če bom uživala presno in živela tesno povezana z naravo. Kar ne pomeni, da naravno za nas ni najboljše (a tudi malo nezdravega nas ne ubije, saj je treba priznati, da je naše telo močan mehanizem), a vseeno je treba sprejeti svojo umrljivost. Ravno to je del naravnega cikla.

Če nas je strah, smo talci samih sebe 

Enako je s strahom ali paniko pred izgubo svobode. Če smo prestrašeni, smo avtomatično že brez svobode, ker smo talci samih sebe, svojih negativnih čustev. Svobodni smo, ko sprejemamo in ko smo v miru. A hkrati še vedno ‘brcamo’ proti želenim osebnim ciljem. Ni se nam treba boriti za svet, kot nas želijo prepričati. Če se borimo za rešitev sveta, nimamo pa počiščeno pred svojim pragom, še najmanj pomagamo do rešitve.

*Mimogrede – to je klasičnem marketinški trik uspešnega prepričevanja in vplivanja – angažiranje ljudi (strokovno imenovano engagement). Če se ljudje počutijo vključene in del gibanja, bolj sledijo sporočilom in usmeritvam kako naj se vedejo. Postanejo vodljivi! (Paradoks, v katerega se lahko ki ujamejo tudi vsi, ki se BORIJO za svobodo.)

In pa še en paradoks, ki ga borba za rešitev sveta prinaša: k reševanju sveta najbolj pomagamo, če uredimo svoje življenje (v skladu z naravo, a hkrati tudi uravnoteženo z obstoječim stanjem v družbi).

Še en paradoks, ki ga borba za rešitev sveta prinaša

Da poskrbimo za to, da je naš um pod našim nadzorom, da ne nasedemo vsaki kritični in strašljivi misli, da nas spravi v tesnobo. Da delujemo etično in moralno na svojem profesionalnem področju. Da skrbimo, da je naše telo fit in zdravo. Da se družimo in zgledujemo po ljudeh, ki v praksi demonstrirajo optimizem, uspeh, dobre odnose, zdravje.

Da nismo večino dneva v strupenih čustvih strahu, jeze, zamere, panike, opravljanja, ljubosumlja. Da nismo ujetniki svojih čustvenih sprožilcev, ki kot tempirana bomba eksplodirajo, ko nam nekdo zunanji pritisne na ‘napačen’ gumb.

Še čas dokler smo tu, da še kaj lepega naredimo in doživimo

In ko se vrnemo k svoji umrljivosti in jo sprejmemo, se zavemo, da je še čas, da dokler smo tu, še kaj lepega naredimo in doživimo v okviru svojega sveta. Še prej pa se samonastavimo na samoobvladovanje, spoznavanje, sprejemanje, razumevanje, spoštovanje, kreiranje, optimizem, hvaležnost, demonstracijo vedenja, ki ga želimo videti na širšem družbenem vzorcu.

Naslovna fotografija: Pexels

The post Če nas poganja strah, še tako dobro delovanje ne vodi k uspehu appeared first on Ekologičen.