To je fraza, ki sem jo v zadnjem času kar nekajkrat slišala, in mi je dala misliti. Nekaj mi namreč ne štima pri tem. Pravzaprav me kar zmrazi ob tej misli.
Zakaj se mi zdi ta izjava sporna? Ker se. mi zdi izgovor za to, da ostajamo in se napajamo v teh občutkih in nam ni treba ničesar spremeniti. Zdi se mi tudi malo mazohistična. Ali celo malo mračnjaška.
Sicer bi se mi v uporniški fazi v mladosti in v obdobjih, ko sem bila zelo nesrečna, zelo pasalo, kaj takega slišati, ker sem na nek način uživala, da sem se smilila sama sebi. A danes, ko sem starejša in sem premagala to zahtevno obdobje iz mladosti, moje telo in moja duša kličeta po lepih občutkih radosti, miru, hvaležnosti, zadovoljstva, povezanosti z ljudmi, s svetom in življenjem, lastne vrednosti, izpolnjenosti, čudovite lahkotnosti bivanja.
* Ali ni to naravno stanje življenja, narave?
* Zakaj bi hotela boj (notranji ali zunanji)?
* Zakaj bi hotela težo, nezadovoljstvo, bolečino, mračnjaškost?
* Zakaj bi pustila, da to traja dlje kot je potrebno?
Ja, seveda pride v življenju tudi to, vendar ali si želimo, da to postane prevladujoče stanje ali nekakšna rdeča nit, po kateri si bomo zapomnili naše življenje?
* Ali bomo raje takrat, ko nas bo življenje res neprijetno presenetilo, to vzeli kot priložnost, da iz te ‘krize’ pridemo srečnejša in močnejša oseba.
* Ali bomo raje spravili tega kreatorja v nas v delovanje?
* Ali bomo dovolili kreatorju v nas, da obračuna z žrtvijo v nas?
* Ali bomo omogočili svoji duši, da izbere svetel pogled?
* Ali ne bi raje izbrali pogleda, ki zbuja upanje v nas, ki nas navdaja s hvaležnostjo za vse lepo, kar imamo, ki nas navdihuje, da postanemo dober zgled za vse, ki bi se globoko v sebi radi pridružili na tej poti, pa ne znajo in nimajo pravih zgledov, da jih motivirajo?
To so zdaj ključna vprašanja!
Izbira je na koncu od vsakega posameznika. In odločitev je v resnici moja in tvoja. Nihče drug je ne more sprejeti namesto mene in tebe. In nihče drug ne more po sprejeti odločitvi v delovanje.
