Sem ena tistih, ki obožujem znanost, modrost, radovednost, vseživljenjsko učenje, kritično razmišljanje, alternativne vidike… Zato ne spadam med te, ki se ne želijo poglobiti v stvari, češ ker ‘stroka že ve’ oz. vse prepuščajo ‘strokovnjakom’.
Zdi se mi zelo tvegano, da bi svoje življenje v celoti zaupala strokovnjakom. Še posebej pa ne takšnim, ki ne potrjujejo svojih ‘doktrin’ v lastni implementaciji, ki kaže na uspeh. Poleg tega smo ljudje različni in obstajajo različni strokovnjaki, ki lahko rešujejo stvari na različne načine. Življenje pa me je naučilo tudi, da nikoli do cilja (pa naj gre za ozdravitev ali katerikoli drug cilj) ne vodi le ena pot. Še manj pa je le ena pot prava za vseh okoli 7 milijard ljudi na svetu.
Vem pa tudi, da nam tako zgodovinske kot aktualne izkušnje kažejo, da so ljudje tudi podkupljivi in bi celo zavajali druge za dober denar, slavo, moč… Ker pa so številni ljudje tudi podredljivi (med njimi tudi strokovnjaki), bi nekateri to naredili tudi iz strahu pred izgubo službe, položaja, priljubljenosti…
Torej prepuščanje stroki, da bo poskbela za moje življenje po tem, ko ne uspe (ob vsem najnovejšem znanju) poskrbeti za večino ljudi na svetu, bi bilo zelo naivno in nevarno (zame kot za okolico).
V mojem svetu poskrbeti za karkoli neljubega pomeni najprej preprečevati, da do negativnega stanja sploh pride. To pa pomeni najprej poiskati vzroke, zakaj do tega sploh lahko pride. Nato pa poiskati takšne primere dobrih praks, ki uspešno dokazujejo, da so to uspešno preprečili. Ter se od njih učiti in implementirati njihove prakse v življenje.
Prav tako ne spadam niti med te, ki so se poglobili v stvari, različna področja, znanost in imajo res veliko znanja, da so postali že tako pikolovski, da se počutijo najbolj pametni in tako nad vsemi, češ ‘da edini vedo’. Saj to prav tako predstavlja past, da smo s tem dosegli točko, od katere naprej smo zaprli dostop za nova učenja. Hkrati to prinaša past, da mislimo, da moramo vse vedeti in umsko poznati vse odgovore, da bi sploh znali živeti.
Sem za zdravo in uravnoteženo vseživljenjsko učenje, ki nam prinaša stabilen občutek, da stvari razumemo (od temeljev naprej). Hkrati pa tudi zavedanje, da je še veliko novega, kar lahko spoznamo in to tudi bomo ob pravem trenutku. Saj ni pomembno, da imamo čisto vse odgovore vsak trenutek.
Bivanje le na eni ali drugi strani mi predstavlja neravnotežje, ki se mi ne zdi zdravo. Ena skrajnost nas lahko navdaja z oholostjo in vzvišenostjo, druga pa z nesigurnostjo.
ŽIVLJENJE JE RAVNOTEŽJE!
ZATO ŽIVLJENJE VEDNO NAJDE NAČIN, DA SE URAVNOTEŽI!
Fotografija; Unsplash
