Ste kdaj razmišljali o zakonitostih in filozofiji nadzora? No, tudi to je področje, za katerim stoji poglobljena znanost, ki je prišla do zelo pomembnih ugotovitev. S poznavanjem teh pravil igre, lahko postanemo bolj uspešni v svojem življenju ter se lažje izognemo številnim konfliktom. Na eni strani lahko bolj uspešno nadziramo predvsem sebe kot tudi okolico, na drugi strani lažje prepoznamo, če nas želi nekdo manipulirati.
Pred časom sem naletela na zelo zanimivo knjigo z omenjenim naslovom ‘Smo kontrolirani ali kontroliramo? Paradoks človekove narave’, ki sta jo napisala Richard S. Marken in Timothy A .Carey. Tematiko sta predstavila na zelo logičen način in hkrati na koncu podala številne iztočnice, kako bi na podlagi tega znanja lahko tudi polepšali naš svet in odnose med ljudmi.
Poudarila sta, da smo sposobni kontrolirati ljudi zato, ker se ljudje trudimo imeti kontrolo. In ker so ljudje zaposleni s kontroliranjem drugih, se jih ravno tako lahko kontrolira. Na primer učitelj v učilnici želi ohranjati umirjeno učno okolje, kar pomeni ohranjati učence ‘pod kontrolo’. S tem lahko tudi okolje sproža njega, na tipke, kot jih sam uporablja za kontrolo. Učenci lahko pripravijo učitelja, da vpije, če je njegov način kontrole vpitje.
Torej če lahko prepoznamo, kateri cilj želi človek doseči, potem lahko kontroliramo njegovo vedenje z urejanjem stvari tako, da lahko doseže svoj cilj zgolj s početjem tistega, kar od njega pričakujete sami. Če zagotovimo, da doseže tisto, kar hoče, le če počne stvari, ki jih želimo sami. Osebo lahko kontroliramo z uporabo okrepitev, zato ker skuša oseba kontrolirati te okrepitve. Okrepitev je nekaj, kar oseba hoče, pa tega še nima dovolj.
Najboljši način, da postanemo neobčutljivi za kontrolo drugih je, da prenehamo kontrolirati. To bi pomenilo, da si prenehamo nekaj želeti, ampak da sprejemamo, kar je. Kajti ko kontroliramo neko zaznavo, nas lahko nekdo drug kontrolira z ustvarjanjem motenj, ki od nas zahtevajo sprejem ukrepov, ki bi zaščitili našo zaznavo pred temi motnjami.
Ko podkupnina (naključne okrepitve) in prevara (lažne motnje kontrolirane spremenljivke) odpovesta, je zadnje sredstvo, če je kontrolor nepripravljen (ali nesposoben) opustiti cilj, da bi se kontrolirani obnašal, kot je zaželeno.
Samokontrola (ko sta kontrolni in kontrolirani sistem v enem človeku) ni, da sem kontroliran jaz (self), ampak drug kontrolni sistem v meni samem. Samokontrola je pogajanje s samim seboj. Kontrola z močjo volje.
Konflikt je tisto paradoksalno stanje, v katerem posameznikovi napori, da bi imel kontrolo povzročijo izgubo kontrole. Ali ko dva ali več kontrolnih sistemov skušata spraviti isti vidik okolja v različna, nekompatibilna ciljna stanja istočasno – kar je fizično nemogoče.
Samovoljno kontroliranje ne spoštuje ciljev, ki jih ima kontrolirana oseba, glede tega kakšen naj bi svet bil. Spoštljivo kontroliranje je ravno obratno.
Konflikt, ki ga imate s svojim šefom, je lahko konflikt, ki ga imate s samim seboj – na primer konflikt med željo povedati nekaj kot mislite/čutite in željo po ohranitvi službe. Konflikt ostaja tleč navadno zaradi neke notranje neodločnosti ali negotovosti na strani enega od nasprotnikov.
STOPITE IZ SVOJE SENCE V SVOJE POLNO ŽIVLJENJE!
Konflikt je kontroliranje dveh izkušenj, ki nista skladni v tem trenutku. Vse izbire so lahko prikrit konflikt. Če smo togotni, razmislimo o stvareh, ki jih kontroliramo v tistem trenutku. Za ubadanje s konflikti gre ogromno energije in resursov. Reorganizacija je mehanizem za odpravo konflikta. Zavest je blagoslov, ki kaže, na kateri del konflikta se oseba osredotoča in obenem, kje poteka reorganizacija. Biti pozoren na neznanke/unknowns (česa se pri teh stvareh, ki so ti pomembne – in se je morda okoli njih pojavil konflikt – ne zavedaš).
V tem primeru avtorja predlagata, da je potrebna reorganizacija višje ravni (ki jih dva nasprotujoča si cilja skušata zagotoviti), ki ji te cilji služijo. Zavest se mora usmeriti stran od konflikta na mesto od koder konflikt izhaja. To pomeni, da si mora ogledati konflikt iz višje perspektive iz najvišje točke, iz strehe zavesti. A pred tem se moramo zavedati v konflikt vpletenih ciljev višje ravni (ki so podlaga konflikta). Treba je iti višje ali globje k pomembnejšim razlogom, zakaj ljudje nekaj počnejo. Do konflikta pride, ko zavest izbere neko točko v tapiseriji izkušenj osebe in je noče zapustiti. Če se zataknemo, prisluhnemo glasovom in se osredotočimo na zakaj naše stiske.
Kontroliranje ni nekaj kar počnemo, temveč nekaj kar smo!
Pomembno je prepoznati kontroliranje, ki ga izvajajo drugi, in ki ga izjvajamo mi. In se naučiti živeti z našo kontrolirajočo naravo. Vsako živo bitje kontrolira. Ne moremo nehati.
Po zaznavno kontrolni teoriji (ZKT) je svoboda le drugo ime za imeti kontrolo. Ko začnemo izgubljati kontrolo, se zavemo omejitve svoje svobode.
Kontrola lahko odpove, v primerih:
- prevelike motnje – edini način pred motnjami je, da se nanje pripravimo,
- neznanje – vložimo energijo in sredstva v izobraževanje,
- konflikt – da bi bili svobodni, si moramo dovoliti biti kontrolirani (igrati tudi po pravilih dužbe). Pri tem avtorja opozarjata, da najboljše zasnovana družba takšna, v kateri ima vsak kontrolo nad svojim življenjem. To pomeni družbo brez glavnih virov izgube kontrole: revščine (kot prevelike motnje) in neznanja.
Fleksibilnost je sinonim za svobodo!
Avtorja tudi opozarjata, da so cilji hkrati omejujoči in osvobajajoči. Svoboda pa je delati, kar hočemo (pri čemer je hotenje hkrati tudi omejitev). Zato je ključ da smo dovolj fleksibilni, da definiramo svobodo na bolj abstraktne cilje, bolj vredne in višje. Tako smo lažje svobodni v katerikoli situaciji. Bolj kot so naši cilji določeni, specifični, izbirčni, bolj bomo omejeni. Na ‘terasi’ zavesti bomo dobili boljši vpogled na bitke, ki jih je vredno biti. Spoznali bomo, kaj je za nas pomembno in kaj gre lahko v pogubo. Dobili bomo razumevanje občutij in zavezanosti našega osebnega pomena življenja, ki ga je vredno živeti in dobili boljši občutek za to, katero pot izbiramo.
Naša največja svoboda je lahko raziskovanje pokrajn zavesti za namene minimalizacije konfliktov in krepitev kontrole.
Avtorja omenjata tudi zelo zanimivo misel William Powersa:
“Otroštvo človeške rase še zdaleč ni končano. Prehoditi bomo morali še dolgo pot, predem bo večina ljudi razumela, da je tisto, kar naredijo za druge, enako pomembno za njihovo dobrobit, kot tisto, kar naredijo zase.”
To da druge vidimo, kaj ‘počnejo narobe’, potrebujemo spoznanja, ki nam razkrivajo probleme, ki nastajajo kot posledica naše kontrolirajoče narave. Zdi se, da gledajo ljudje, katerih zaloge ‘korenčkov’ potrebujejo dopolnitve, na tiste s korenčkom kot na neke vrste distibuterje korenčkov. Da pa bi ti s korenčki lahko še naprej kontrolirali, morajo zagotoviti, da si te še vedno želijo korenčkov in da nimajo druge možnosti priti do njih, kot da naredijo to, kar želimo. Korenčki bodo delovali le, če tisti, ki jih nimajo, ostanejo prikrajšani zanje.
Najboljši način kontroliranja ljudi je, da jim damo, kar hočejo. Do drugih se obnašaj tako, kot hočejo, da se drugi obnašajo do njih. Altruizem je v bistvu sebičen. Dobro je, da razvijemo zanimanje za stvari, ki jih ljudje kontrolirajo. Tako smo jim lahko bolj v pomoč in manj v napoto pri kontroliranju. V zunanjem svetu počnemo stvari zato, da bi ohranili notranji svet takšen kot ga želimo.
Kontroliranje je, kakršno je. Življenje je kontroliranje. Moramo ga razumeti in se naučiti z njim živeti. Stremeti moramo k svetu, v katerem dajejo ljudje prednost iskanju poti za kontroliranje tistega, kar je za njih pomembno, na način, ki minimalizira njihovo vmešavanje v kontroliranje, ki ga izvajajo drugi. To in vse, kar to vključuje, bi res bil svet, za katerega bi se bilo vredno potruditi.
Fotografija: Timon Studler Unsplash