Razlika med protagonisti (kolaboracionisti pri aktualnem eksperimentu/scenariju) in ostalimi je v tem, da prvi želijo (seveda obstajajo med njimi tudi svetle izjeme) v injektiranje z neznano sinetično snovjo prisiliti vse ostale.
Tej ostali pa branijo svoje ustavne svoboščine (usklajene celo z mednarodnim pravom, ki je po 2.sv.v. še posebej poudaril z nuerenberškim zakonikom, da je siljenje ljudi v kakršnekoli medicinske eksperimente direktno smrtno kaznivo. Pri nas, kot v številnih državah po svetu, pa si politika ravno prizadeva za sprejem zakona o nalezljivih boleznih, ki enako omejuje svobodo vsem, protagonistom kot antagonistom).
Poleg tega je politika prepovedala prverjeno, tradicionalno zdravilo Ivermectim, čeprav je stroka v bolnicah (te v prvih ‘bojnih linijah’) ugotovila, da je uspešno pomagal zdraviti simptome aktualnega telesnega neravnovesja, ki se pripisuje aktualni virozi.
Ogromne mase peostalih ljudi, ki se vijejo po vseh svetovnih velikih mestih, si želijo avtonomije nad svojim telesom.
Tem ostalim je pogosto skupno, da so se po preteklih slabih izkušnjah s farmakomedicino podučili o starih in preverjenih znanjih za čim bolj naravno ohranjanje zdravega in uravnovešenega telesa in duše (z uživanjem čim bolj naravne hrane, z zdravilnimi zelišči, z zdravljenjem svojih čustev, z ustreznim gibanjem…).
Zato že dolga leta nabirajo znanje in izkušnje (tudi s pomočjo holističnih zdravnikov in drugih, v tem podkovanih, strokovnjakov) in so tudi drastično izboljšali svoje zdravje ali celo pozdravili bolezni, za katere je farmakomedicina rekla, da ni rešitve, zato pridobljenega zdravja ne želijo zapraviti in bi radi sami še naprej na bolj naraven način upravljali s svojim telesom.
Ker vedo, koliko napora je potrebnega, da nazaj vzpostaviš ravnotežje in ga v svetu, kjer je že do zdaj vse bolj cvetela in prevladovala nezdrava ponudba, vzdržuješ, jim ne gre skupaj, da bi v svoje telo insertirali strup, da bi bili svobodni???
Posledično so se slednji naučili tudi raziskovanja in samoizobraževanja, da so se pri naprednejši zanosti (takšni, ki na stvari gleda celostno) tudi bolj podrobno podučili o tej aktualni famozni ‘snovi’, za katero vlada toliko prizadevanj, da jo vbrizgajo v čim več ljudi.
Medtem, ko protagonisti le zaupajo in ubogajo ‘poštene’ politike, ki so rekli, da to pravi znanost in da je to edina pot do prihodnjega zdravja (in/ali svobode).
Ne vem ali se samo meni zdi, da smo malo zgrešili kompas – kdo je tej zgodbi grešnik, kdo pa odrešenik?
Kaj pa če bi raje kaj na PREVENTIVI naredili in predvsem VEČ!? Pa ne bi rabili v takih enormnih količinah sintetike vase? Pač bi se uporabljala le za nujne primere, ki bi bili redki.
Posledično bi posadili še več koristnih in zdravilnih rastlin (ki za preventivo zadoščajo po svoji moči), nazaj bi se začele vračati še druge živalske in rastlinske vrste, ki so zdaj podvrženeizumiranju.
In krog bi se sklenil, pa še ekološko situacijo bi drastično popravilo, saj tovarne s svojo kemijo, ki jo stresajo v okolje (podobno kot se zastrupljajo naša telesa, v katera vnašamo zdravila v enormnih količinah, pa še vseskozi se drastično povečujejo).
A ni to bolj ELEGANTNA IN PREPROSTA REŠITEV!?
Res da zahteva nekaj vlaganj in napora, a prinaša dolgotrajne koristi, medtem ko obratno: kratkoročno udobje, prinaša kasnejše plačevanje greha.
Fotografija: Katherine Hanlon, Unsplash
