Kot otrok sem zelo močno verjela v dobroto ljudi, ker kdo bi pa bil tako pokvarjen, da bi drugemu kaj slabega naredil. A otrok izhaja iz tega, kar spozna iz okolice, ki ga obdaja, in iz izkušenj, ki jih doživi. Če okolica otroka tudi v skladu s svojimi vrednotami za določena dejanja spodbuja, določena pa zaustavlja, bo kasneje odrasel človek tudi sam v skladu s tem deloval.
Kvantna fizika, epigenetika in nevroznanost nas učita, da je naša narava družbena in da smo človeštvo kolektivni organizem (ampak pozor, tu se skriva tudi past, saj je vsak od nas hkrati tudi popolnoma unikaten, edinstven in tudi to je treba spoštovati ter dovoliti, da se pozitivno izrazi!). Zrcalni nevroni nam omogočajo preživetje s posnemanjem in občutenjem okolice (empatijo). Če bi vse teklo uravnoteženo in naravno, bi človeštvo na zemlji živelo kot v raju.
A v kvantnem polju se dogajajo tudi ‘napake’ (ki v resnici to niso), ki spremenijo tok razvoja. Včasih že takoj na bolje (takšne čudeže seveda vsi obožujemo), včasih pa na slabše (vsaj tako se nam na prvo žogo zazdi). Ampak roko na srce – ravno te neljubi spodrsljaji so največje priložnosti za rast in napredek. Težke izkušnje so edino pravo učenje, ki res zahteva naš ‘angažma’. Zato so to najmočnejše lekcije.
V zadnjih skoraj dveh letih je bilo naše učenje skokovito. Predvsem so se pri ogromnem delu naivne človeške populacije porušile številne utopije in iluzije, da nam ljudje z največjo močjo usmerjanja in podrejanja drugih ljudi, želijo le dobro. (Še danes se čudim sama sebi za to utopijo glede na zgodovino preštevilčnih vojn na planetu!) Tudi meni se je porušila ta iluzija, a vseeno nisem izgubila vere v soljudi. Najbolj zaupam tistim, ki so srčni in predani osebni rasti ter sta njihova odprtomiselnost in kritično razmišljanje uravnotežena. S takšnimi se ne bojim sodelovanja, ker se ne bojim konfliktov, saj vem, da jih bomo lahko konstruktivno razrešili in ven prišli še bolj povezani in močni. Pa tudi če se bomo razšli, vem, da ne bo ostalo zamer.
A prejšnji teden sem bila priča eni zgodbi, ki mi je pokazala, da nas vse skupaj čaka še ena zelo, zelo pomembna lekcija, da vanjo zagrizemo – lekcija zdravega sodelovanja! Čeprav sem bila v njej le kot opazovalec, sem iz nje vzela dragoceno lekcijo.
Opažam, da je tudi med zbujenimi ljudmi še vedno zelo veliko nagnjenih k idealiziranju in ustvarjanju ‘lalalanda’, torej dežele, v kateri se imamo vsi radi in nimamo nobenih konfliktov ali izzivov ter večno živimo vsi skupaj.
Kot sem ugotovila v raziskavi za knjigo Kvantni kreator, smo vsi del enosti, del duhovne energije in se ‘navidezno’ rojevamo iz podatomskega sveta. A vseeno je tukaj na zemlji (žal) tako, da je naša narava taka, da mora vsak od nas najprej zaščititi in poskrbeti za sebe, nato za svoje bližnje, za šibkejše in naprej za vse ostale. (Če si bomo to odkrito priznali in sprejeli, bomo imeli boljše odnose!) Zdaj kako uspešen bo vsak pri tem, pa je odvisno od tega, kako bo aktiviral svojo modrost, kreativnost, odprtost/sprejemanje učenja in poguma, da gre v neznano in neudobno.
Ampak ta naša zemeljska, živalska, materialna narava bi morala biti vedno posvečena ‘služenju’ višji duhovnosti, ščitenju božanske resnice, ljubezni, miru, nenasilja, holističnosti, odgovornosti, najvišjega dobrega.
Kot zemeljski kreatorji smo hkrati tudi omejeni v svoji neomejenosti. Ampak te zemeljske meje je treba vseeno spoštovati (a včasih, ko je to za višje dobro, tudi premikati). Hkrati si moramo priznati, da bodo v tostranstvu nekatere zemeljske zakonitosti še vedno obstajale, zato moramo delovati tako, da jih spoštujemo. Tako nam bo marsikaj prihranjeno, saj bo šele tako lekcija URAVNOTEŽENOSTI (ki je ključ vesolja) osvojena. In ravnotežje pomeni, da moramo ves čas iskati pravo pot v vsaki posamezni situaciji.
Sprejeti naravne zakonitosti pomeni tudi, da je naloga vsakogar od nas, da najprej poskrbi zase, a na čim manj škodljiv način za okolico. Ob tem pa se zavedati, da bo lahko sprejemljivo za okolico le tako, da drug drugemu (brez obsojanja) priznamo, da imamo vsi tako individualne kot skupne potrebe in omejitve, ter iz teh omejitev kreativno najdemo skupno rešitev. Pri tem pa lahko včasih tudi kaj žrtvujemo, da nekaj pridobimo. Za posameznika pa je dobro, da pozna različne opcije, ki jih še ima, če te rešitve ne sprejme. Tako bo bolj cenil to, pri čemer se odloči sodelovati.
Sodelovanje vidim kot velik izziv sodobnega človeka, vzgojenega v individualizem, ki nato zaradi slabe vesti hinavsko poudarja ‘lažno’ solidarnost ali kolektivizem (ki služi le kot teoretičen obliž za njegovo vest ali pa se sklicuje na ‘solidarnost’ le v enem dotičem primeru, ki se mu slučajno prekriva z lastnim interesom, a hkrati potem želi, da bi vsi ravnali enako kot sam, medtem ko v drugih primerih ‘krivic’, ki mu ne pašejo, ni prav nič solidaren in si pred njimi zatiska oči).
Dejstvo je, kot sem že poudarila, da je vsak zase najpomembnejša oseba, za katero je dolžan najprej poskrbeti. Tudi vsi dobrotniki, ki želijo pomagat drugim, bodo to lahko naredili le, če bodo imeli sami osnovne pogoje zadovoljene in bodo imeli dovolj energije.
Dejstvo je tudi, da v vsa sodelovanja z drugimi vsak od nas vstopa, ker želi zadovoljiti neke lastne individualne interese. Ko najdemo presečiščno točko, da skupaj vidimo, da bomo vsi ne le zadovoljili lastne interese, temveč bomo imeli vsi skupaj še boljšo pozicijo in možnosti, če to naredimo skupinsko. (A hkrati ne rabimo vseh ljudi na svetu siliti, da to naredijo na en in isti način, ker to je potem že totalitarizem, ki nikoli nima možnosti za uspeh, saj se lahko povezujemo in združujemo le glede na določene interese!)
Zdaj pa pride glavna lekcija oz. uvid:
Ko vstopamo v takšna sodelovanja/povezave, smo vedno veseli in navdušeni drug nad drugim. Pri tem opažam, da večkrat pozabimo, da se bo interes enkrat razblinil, ugasnil ali se spremenil. S čimer, moramo vedeti, ni nič narobe. To je čisto naravno, saj so tu na zemlji stvari minljive. Kar je ključna stvar, ki si jo moramo v tej materializirani obliki priznati. (A hkrati vedeti, da v drugih oblikah ni nujno tako!)
Zato bi bilo prav, da imamo to v mislih in srcih, ko sklepamo kakršnakoli sodelovanja. To pa pomeni, da moramo stvari zastaviti tako, da bo razhod čim bolj ‘skuliran’. Če se bomo nekoč razšli, zakaj bi se moralo to zgoditi v jezi, sovraštvu, zamerah, žalosti. Če pa lahko to preprečimo, s tem, da imamo to v mislih tako na začetku kot ves čas sodelovanja. In stvari tudi zastavimo tako.
Kako pa bi to pomenilo, da bi morale biti stvari zastavljene?
Higienično! Kar pomeni iskreno, pregledno, jasno, čim bolj celostno. In z upoštevanjem možnosti izhoda/razhoda.
Saj naš cilj bi moral biti, da ostanemo v dobrih odnosih, tudi ko se razidemo. Nič ni narobe, če nas neha povezovati skupni interes (pa tudi če le za eno obdobje). Lahko pa tudi ob zaključku sodelovanja ozavestimo, česa nas je to dosedanje zavezništvo naučilo in česa si želimo v prihodnje.
To se mi zdi, da je lekcija, ki nas še čaka, da jo zares osvojimo tudi v praksi.
A da bi bilo to mogoče, moramo biti pripravljeni na soočenje z neprijetnimi temami/področji/vsebinami/deli. Razjasniti moramo določene stvari, za katere smo naučeni, da so tabu oz. se jih ni lepo dotikati – NAŠE MEJE in NAŠI INDIVIDUALNI INTERESI. Bojimo se, da se ne bomo drugim zdeli egoistični, ker mislimo nase in da se imamo posledično celo radi. Zato da nas drugi ne bi obsojali, raje sami obsojamo sebe. A če smo neizživeti in obsojamo sebe, potem se lahko zalotimo, da tudi sami radi obsojamo druge. Pa četudi jih morda v prvi fazi častimo in dajemo na piedestal, jih v naslednji fazi, ko spoznamo še drugo plat, zrušimo, linčamo in pribijemo na zid. Višje kot nekoga sprva častimo, nižje ga nato strmoglavimo.
Pojdimo na naslednjo stopnjo razvoja! Čas je za organski upgrade človeka!
TEŽKE PREIZKUŠNJE NAM VEDNO PRINAŠAJO DARILO, A LE ČE SMO DOVOLJ PAMETNI, ODPRTI IN POGUMNI, DA SE NAJPREJ SOOČIMO S SABO (S SVOJIMI SENČNIMI IN SVETLIMI PLATMI)!
Fotografija: Pexels