Sebastjan in Slobodana sta svoje življenje vzela povsem v svoje roke in plod tega je njuna knjiga, ki nam govori o tem, kako lahko prihranimo, postanemo bolj srečni ter svobodnejši.
Že nekaj časa se govori in verjetno se vedno več bo govorilo o alternativnih načinih življenja, o trajnostnih pristopih k vsakdanjim stvarem, opravilom ter navadah, o vračanju k izviru, naravi. Vendar za današnjega človeka, ki je vpet v mehanizme sistema v katerem je zrasel ni lahko pretrgati vezi in se upreti toku, ki ga vleče s seboj.
Obstajajo pa zaenkrat še redki posamezniki, katerih želja je dovolj močna, da pogumno zaplavajo proti toku ali bolje rečeno, da se uskladijo z naravnim tokom, s tistim, ki nam je resnično prirojen. Tok narave in življenja v sožitju z njo.
Sebastjan in Slobodana sta ena teh pogumnih posameznikov. Človeka, ki jima je bilo dovolj odvisnosti od stvari, obsedenosti z imeti več in nenehnega gnanja za še, še, še. Začela sta razmišljati kaj človek resnično potrebuje in ugotovila, da prav malo. Da bi bil srečen potrebuje celo manj kot si mislimo. Tudi besedo imeti nerada uporabljata, saj jo raje nadomestita z »z menoj je«.
Njuna knjiga »Življenje z naravo« je plod izkušenj, ki sta jih želela deliti s čim več podobno mislečimi ljudmi, ki se morda še niso opogumili, da bi naredili korak naprej. V njej na preprost način opisujeta kako živeti čimbolj v stiku z naravo, k življenju pristopata holistično, kar je edini pravi način.
Najprej podata nekaj navodil iz naravne gradnje saj sta za svoje bivališče izbrala dom, ki sta ga zgradila povsem sama in iz povsem naravnih materialov iz lokalnega okolja kot so slama, ilovica in les. Sebastjan se je gradnje lotil sam in pravi, da če bi še enkrat gradil bi seveda kaj naredil drugače, a vsak ima svojo pot in ta je prava. Predstavi nam gradnjo vse od temeljenja pa do izolacije in ometov. Občutek, ki ga ima človek, če živi v taki hiši pravita je povsem nekaj drugega kot življenje v betonskih kockah. Udobje naravno zgrajene hiške se le stežka primerja z najmodernejšimi stanovanji v elitnih mestnih četrtih. Že sam vonj naravnih materialov v človeku vzpodbudi mir, spokoj in stalno povezanost z naravo.
Za zdravo, uspešno in zadovoljno življenje je kakovostna zdrava hrana bistvenega pomena. Posebno poglavje v knjigi je seveda namenjeno tudi prehranjevanju. Zadnje čase se veliko govori o samooskrbi in vedno več ljudi se zaveda, da se bomo rešili le če bomo sami začeli pridelovati svojo zelenjavo in sadje. Premalo pa je še vedno poudarka na dejstvu, da nas že sedaj obdaja prava zakladnica divjih zeli, ki so užitne pa sploh ne vemo. Slobodana in Sebastjan pojesta skoraj 6 do 8 litrov zelenih presnih sokov na dan, ko je sezona zelenjave na višku. Njun navdih je avtorica mnogih knjig s to tematiko Victoria Boutenko. Seveda ne živita le od napitkov, saj je potrebno uporabljati tudi zobe in čeljusti, da se telo pravilno razvija zato se na njunem jedilniku znajdejo tudi ostala živila kot so oreški, gomoljnice ter ostale divje rastline pa tudi slastnih palačink in piškotov ne manjka. Sebastjan je tudi odličen pek in njegov kruh je resnično pripravljen s skrbjo in ljubeznijo.
Nenazadnje pa je smisel človeštva, da se razmnožuje in širi svojo ljubezen naprej v svoje rodove. Tako sta tudi Sebastjan in Slobodana dala življenje mali deklici Teresiji. Njen prihod na Zemljo je bil tako zanjo kot za starše velik preizkus, saj poskušata deklico vzgajati v čim bolj naravnem toku narave, z metodami, ki morda za današnji čas niso ravno konvencionalne. Ampak s tem sta že opravila pravita. Najpomembneje ni, kaj drugi mislijo o njima, temveč kako se sama počutita in da sta sama odgovorna za svojo srečo ne glede na to, kaj pravi okolica o njunem načinu življenja.
Pri vzgoji in skrbi za otroka sta se odločila za najbolj naravno pot, ki je na začetku seveda dojenje otroka. Slobodana iskreno in nežno opisuje svoje občutke ob porodu ter prvih stikih spoznavanja z malim bitjem. Pri skrbi za otroka sta nekako poslušala sebe in svojo intuicijo, ki se je do sedaj vedno izkazala za pravo izbiro, saj s Teresio ni bilo nikakršnih težav. Slobodana pravi, da je dojenje najbolj naravno in da ni potrebno nikakršno dodajanje in mešanje z drugo hrano v prvih mesecih življenja. Tudi na ostalo hrano sta prešla povsem po naravni poti in Teriesiji že od začetka dala tisto kar jesta tudi sama. Sladkorju in soli sta se odpovedala, saj sta hotela da hrano okusi v njeni povsem naravni obliki.
Kar gre noter, mora seveda nekje tudi ven. In ker zagovarjata, da rešitev z odpadki leži le v tem, da jih ne proizvedemo sta se odločila, da Teresije nikakor ne bosta oblačila v plastične plenice. Prvič zaradi njenega zdravja, saj sta ji hotela prizanesti razna vnetja in srbečico in drugič zaradi skrbi do okolja. Metoda brez plenic se jima je odlično obnesla. Če sta plenice vendarle uporabila, saj je pozimi malo težje pustiti otroka letati po hiši z nago ritko, sta uporabila tetra plenice, ki jih veliko bolj zagovarjata kot katerekoli druge vrste.
Nenazadnje pa v knjigi opisujeta tudi svoj način izločanja. Nekateri neradi govorijo o tovrstnih zadevah, a Slobodana in Sebastjan to vzemata kot nekaj povsem naravnega in o tem odkrito spregovorita. Sama uporabljata kompostirano stranišče, ki je kot pravita veliko bolj ekološko in naravno saj zanj ne porabimo na tisoče litrov vode za splakovanje in podobno.
Svojo zelenjavo, ki jo pridelujeta gnojita kar iz svojega lastnega kompostnika. Tako se zaključi tokokrog. Kar pridelaš, poješ in izločiš, da kasneje ponovno s tvojo pomočjo zrase. Logičen potek stvari. Veliko bolj naravno kot pa kupovanje umetnih gnojil v katerih je kdove koliko nevarnih kemičnih spojin. Njuno kompostno stranišče praznita na kompostnik in pri tem ne porabita niti litra odpadne vode. Poleg tega pa je zasnovano tudi tako, da je izločanje potrebno v čepe, kar je veliko bolj naravno.
V zaključku knjige še povzameta njun življenjski stil ter podata nekaj preprostih nasvetov, kako prihraniti. V teh kriznih časih se vsi verjetno sprašujemo ista vprašanja. Kje prihraniti? Mogoče gledamo preveč naprej in ne vidimo stvari, ki jih imamo pred nosom ter so povsem preproste rešitve za naše težave.
Če vas je tale povzetek prepričal, da bi knjigo vzeli v roke vam jo vsekakor priporočamo. Mogoče ne boste šli in zgradili svoje hišice iz ilovice, ampak boste pa dobili vpogled v svoje življenje in se nad njim zamislili ter kaj spremenili. Začnite z majhnimi koraki, morda boste nekoč pogledali nazaj in ugotovili, da ste prehodili dolgo pot.
