‘Sodobni’ in zaenkrat še svobodni ljudje se tako radi izogibamo določenih stvari, tem, aktivnosti, ljudi…
Najlepše nam je ‘pozibavanje’ v že znanih in predvidljivih okoliščinah, kjer nam je vse domače, udobno, prijetno.
Zelo radi imamo lepe stvari in izkušnje, vsega težjega, neudobnega, tujega, še nepoznanega pa bi se najraje izognili.
V tem nas je podprla celo novodobna ‘new age’ ideologija, ki poudarja pozitivno plat življenja za vsako ceno.
Po svoje bi lahko rekli ‘kdo bi nam zameril’. A ker se bližamo vrhuncu ali koncu takšnega načina delovanja, lahko vidimo, da vse skupaj niti ni tako nedolžno, kot se je vmes zdelo.
In če bi bili ob tem vsaj srečni, pa žal kljub temu velika večina ni bila.
Kako to?
Ker je ena od univerzalnih zakonitosti – nenehno spreminjanje, ki prinaša neprestan razvoj. In ohranjanje cone udobja (ali preprečevanje rasti in sprememb) je nenaravni pojav, ki vodi v razpad.
Ali z drugimi besedami: tudi če v človeku obstaja ta težnja po ohranjanju cone udobja ali ponavljajočega se enega in istega vzorca, ga to ne pripelje do občutka lastne izpolnjenosti.
Kot je lepo povedala moja prijateljica Urška Henigman v intervjuju za Ekologičen, da je sama največje preboje in osebno rast dosegala, ko je bila najbolj na tleh. To pomeni v največjem neudobju in neprijetnih izkušnjah.
Kontraintuitivno je, da bi se človek moral prostovoljno podati v stvari, ki nas strašijo ali so nam odbijajoče, če bi želel osebnostno bolj napredovati.
In priznam, da sem v tem kontekstu prav ponosna nase, da sem se v roku slabega leta pogumno podala v 2 taki večji novi zadevi (morda bom v prihodnjih tednih celo kaj več razkrila), ki sem se ju zelo bala. Vendar po tem letu lahko rečem, da je bilo vredno in sem se res veliko naučila. Tako da sem si zelo hvaležna, da sem se dala ven iz cone udobja.
Paradoksalno pa je, da kljub temu, da je prav, da si prizadevamo za čim več pozitivnih občutkov in izkušenj v svojih življenjih, je prav tudi, da v celoti sprejemamo tako bolečino, svoje slabosti, neprijetne situacije, negativne ljudi. A to še ne pomeni, da nič ne naredimo, da jih izboljšamo. Saj jih zares lahko izboljšamo šele, ko jih najprej sprejemo. V nasprotnem primeru nas bodo večno preganjale.
Ko se soočimo z zoprnimi stvarmi (med drugim tudi minevanjem), nam lahko drastično poveča kakovost našega življenja.
Ja, tako preprosto, pa hkrati tako fucking težko.
A to se mi zdi zelo pomembno, da vzamemo na znanje, še posebej v času, v katerem smo ta trenutek, in v izzivu polnem obdobju, ki je pred nami.
