Veliko ljudi (katerih vir informacij so izključno MSM) je prepričanih, da so to, kar jim je v medijih predstavljeno, najnovejši dosežki človeštva. Pred kratkim mi je ena od bližnjih oseb rekla, da nima časa za pogled v zgodovino in v stara znanja, ker so itak zastarela, poleg tega nima časa za to, ker mora živeti.
Popolnoma legitimno razmišljanje, a glede na čase, v katerih smo, nekoliko nevarno.
Ob tem paradoksu kako pod pretvezo napredka množica drsi v nazadovanje sem se zamislila in ko sem pred kratkim naletela še ne nekega gospodiča elektroinženirja, ki je bil prepričan, da je to, kar se je učil na faksu o zakonih fizike, tisto ultimativno znanje, sem se odločila, da posnamem še moj zorni kot, kot ga razlagam v videu (ČE NE UTEGNEŠ BRATI).
Po eni strani sodobni napredek skoraj neopazno drsi v internet ljudi (ko bi bila naša telesa prek nanotehnologije priključena direktno na internet) – kar temelji na obstoječih dejanskih tehnologijah, ki so tudi že javno predstavljene, le da še ne množično in vsakodnevno v splošnih medijih. A zadeva je že v realizaciji, daleč naprej od idejne faze. A nekateri ljudje ob tem, da tehnologija vstopa v naša telesa doživljajo močne čustvene reakcije (kot se je pokazalo nekaj objav nazaj, ko sem zastavila hipotetično vprašanje na to temo). Bolj kot so močne njihove reakcije, bolj se zdi, da nočejo videti celostne slike (tudi ogromne nevarnosti in slabosti, ki jih to prinaša), temveč se ‘tolažijo’ le s prednostmi te tehnologije. Kot da si nočejo priznati tega napredka in se soočiti s tem še preden se lansira (mimogrede – sama sem pred leti pričakovala številne javne debate na temo, a zdaj se mi vse bolj dozdeva, da nas nihče ne misli niti vprašati, če se strinjamo s tem. Kvečjemu smo priča cenzuri na to temo. Le zakaj, se sprašujem?)
Po drugi strani nekateri ljudje mislijo, da s tem ko si vbrizgavajo najrazličnejše kemične zvarke, da sledijo najnovejši znanosti, v resnici pa delujejo po sprijeni in podkupljeni znanosti, ki se predstavlja kot rdeče jabolko rešitve, v resnici pa ji je mar le za dobiček. A očitno ogromno ljudi resonira s tem.
A kdor naredi lastno, neodvisno raziskavo ugotovi, da je najboljša mešanica za zdavo življenje, zdravo telo (in posledično svet):
- Delovanje v skladu z najstarejšimi znanji, ki najprej temeljijo na preventivi in naravnih rešitavah. In če ne gre drugače ali če gre za res hude, zdravje ogrožujoče primere, šele nato pridejo v igro kemični pripravki (saj nismo skrajneži, temveč uravnoteženi ljudje, zato je prav, da združujemo dobre plati enih in drugih metod).
- Če pa želimo biti res napredni, pa je bolj smiselno, da začnemo prakticirati zdravljenje z zvokom oziroma s frekvencami (in podobne nove tehnologije), ki beležijo znanstveno dokazane primere, da uspejo uspešno prispevati k ozdraviti številnih bolezni.
Najnaprednejši umi na planetu so tisti, ki dejansko v praksi tudi sami ustvarjajo ‘čudeže’, tako da manifestirajo najrazličnejše vizije (od ozdravitev, manifestacijo svojega novega partnerja ali drugih ljudi v svoje življenje, manifestacijo novega bivališča po srčni meri, neverjetno uspešen zagon posla, nepredvidene finančne prilive…). Pri tem je poudarek na tem, da to počnejo brez sintetičnih ali umetnih pripomočkov, temveč popolnoma v skladu z naravnimi zakoni in po principih kvantne fizike. Hkrati vsi te s tem delujejo tudi po principih najstarejših znanj na planetu, ki so bila vedno znana, a vedno močno zasmehovana. Le zakaj?
Lahko si samo predstavljamo, kako srčni, opolnomočeni, izpolnjeni in kreativni bi bili ljudje in kam bi šele v tem primeru pripeljali napredek?
Zanimivo je, da je moj heroj med najbolj naprednimi znanstveniki svojega in tudi sedanjega časa (in še izumitelji povrhu) veliki Nikola Tesla in podobni pravi znanstveniki (neprodane duše), bolj kot so prihajali v srčiko univerzalnih resnic, bolj so prišli do istih ugotovitev, kot so jih poznali že naši davni predniki. Veliko jih je celo začelo podrobneje preučevati ta najstarejša znanja na planetu, ker se jim je zazdelo nenavadno, da se njihove znanstvene ugotovitve tako poklapljajo. Le da so ta znanja naši predniki poznali kot duhovne zakone. Kar je verjetno tudi razlog, da sem med raziskavo za svojo knjigo Kvantni kreator naletela na več takšnih znanstvenikov, ki so jih znanstvena preučevanja pripeljala na stičišče med znanostjo in duhovnostjo.
Na drugi strani pa imamo tudi v duhovnosti ali religiji vse več ljudi, ki so se odrekli dogmi in so iz duhovne strani prišli do stičišča z znanostjo. Te govorijo o duhovnosti v širšem smislu, kot je to doslej javnost učila religija oziroma cerkev. Zato nas je vse več takšnih, ki nam je bila morda religija (kot institucija) odbijajoča in omejujoča (čeprav smo v nekem smislu simpatizirali z njeno idejo, da obstaje še nekaj več/bog – kot v moji zgodbi z nedavnim sogovornikom, o kateri pripovedujem v videu spodaj), zdaj pa se pogosto znajdemo v situaciji, ko z navdušenjem poslušamo nekatere duhovnike, ko nam pripovedujejo svoje refleksije o svetu in človeku. Med temu je zagotovo najbolj v ospredju pater Karel Geržan, ki močno resonira z nami in mi z njim.
Podobna pa je tudi zgodba v virusi ali ‘boj’ med Pasteurjem in Bechampom, kot jo je odlično pred kratkim na Ekologičnem portalu povzel Luka Mancini.*
