Že nekaj časa se na deželo seli vse več ljudi z nepodeželsko logiko.
To so ljudje, ki so pogumni, inovativni, povezani z življenjem in naravo, preprosti, srčni, z odprto zavestjo in pripravljeni na osebno rast. Slediti želijo svojemu srcu in sodelovati z naravo, pa četudi to pomeni, da bodo morali krepko iz svoje cone udobja.
Navadno so to ljudje, ki so zaradi neke težke življenjske izkušnje začeli ceniti pristnost, naravnost in življenje v pravem pomenu besede.
So se pa ob tem tudi od-učili vsega priučenega v zadnjih desetletjih s strani korporativne znanosti (usmerjene zgolj na dobiček, ki so ga najlažje dosegali z igranjem na človeško težnjo po udobju). Znova pa so se naučili starih znanj naših prednikov, ko so ti znali še preživeti praktično neodvisno od obstoječe sistemske infrastrukture (elektrike, wi-fi-ja, mestnega vodovoda, mestne kanalizacije…).
To so bili še časi, ko se še ni govorilo o ekoloških onesnaževanjih ali ekoloških katastrofah. To so bili časi, ko so kmetje praktično vse uporabili na nek način ail reciklirali. A to znanje so povozile (dez)informacije (kvazi novo, sodobno znanje novonastajajočih korporacij, ki je bilo v resnici zavajanje, saj kaj drugega bi pa lahko bilo, če je škodilo tako posameznikom, kot družbi in planetu).
In tega ‘novega znanja’ se je navzela tudi večina kmetov, ki je težila predvsem k temu, da si čim bolj olajšajo delo. S čimer sicer ni nič narobe, le da mora v enačbi ostati tudi parameter, da si delo olajšamo, a hkrati s kemičnimi pripravki ne ogrozimo zdravja zemlje in ljudi. Ker to posledično zahteva še več pripravkov. Kar naredi še več škode. Tako da se na koncu znajdemo v začaranem krogu iz katerega je vse težje izstopiti.
Čeprav smo še vedno lahko pošteno hvaležni vsem, ki so ostali na področju kmetovanja in skrbeli za zemljo. A morda je čas, da združimo moči in skupaj vpeljemo nadgradnjo obstoječih praks in znanj, s tistimi starimi bolj trajnostmimi.
Če kdaj, potem je čas zdaj, ko smo se znašli na vrhuncu globalnega sovražnega gospodarskega prevzema!
