Iz lekarne se na pločnik vije dolga vrsta ljudi. Na obrazih jim vidim, da zelo željno nekaj pričakujejo in čutim, kako zadovoljni so, da bodo končno prišli do »tistega«. Le kaj bi to bilo? Gotovo je kakšna zadeva, ki nosi oznako »ugodno« (moj londonski prijatelj Bernard to besedo tako lepo po angleško izgovori: »jugodnou« – »you God know«). Mmmm, vrste so tako mamljive, zato ne izgubljam časa: nemudoma se priključim čakajočim srečnežem in srčno upam, da zadeve ne bo zmanjkalo ravno meni pred nosom, saj sem vendar rojena pod srečno zvezdo. Gospa, ki stoji pred mano v vrsti, me prijazno potolaži: »Nikar se ne rinite, saj so ravno danes pripeljali novo zalogo, tako da bo za vse dovolj.«
Potešena z odgovorom vadim potrpežljivost in čakam… čakam. Dolgčas si preganjam z opazovanjem ljudi, ki z vrečkami v rokah zadovoljno odhajajo iz lekarne. Nekateri govorijo v stisnjeno pest, ki jo držijo ob ušesu (morda so to kakšna zdravila za vnetje ušes? Ah ne, po mobilnih telefončkih prijatelje in znance obveščajo o novi pošiljki – pa naj še kdo reče, da so ljudje čedalje bolj sebični!).
Še trije pred mano… dva … eden … in – končno sem na vrsti jaz! Odpre se mi nepozaben pogled: na pultu pred mano se ponujajo škatlice s stekleničkami različnih velikosti: sto kapljic, dvesto, petsto in tiste največje s tisoč kapljicami vsebine. Pogled se mi ustavi na nalepkah stekleničk: »ZAMERE«.
Opazila sem, da so ljudje kupovali kar po več škatlic hkrati (cele »šteke«, da se bolj strokovno izrazim). Sklepam, da je zadeva koristna in kakovostna, zato utrujeni lekarnarici brž naročim: »Kar celo šteko mi dajte, prosim.«; vzela sem kar tiste po tisoč kapljic – bo bolj zagotovo »prijelo«. Zdaj sem preskrbljena… pa še svojim otrokom in prijateljem bom podarila kakšno stekleničko. Kaj hočemo – radodarnost imam zapisano v genih: že od nekdaj sem dobre stvari rada delila z drugimi.
Zadovoljna z nakupom se na poti proti domu oglasim še v lokalni trgovinici. Dobre volje sem in z veseljem se s prodajalko spustim v pogovor, saj čutim, da je v svoji trgovinici tako osamljena in ji bo malo prijaznosti zagotovo polepšalo dan (vidite: spet ta moja radodarnost, tokrat v nematerialni obliki). V tistih desetih minutah najinega pogovora (pravzaprav njenega samogovora) sem med njeno strastno doživeto pripoved utegnila nekajkrat vriniti kak »Aha!« in »A tako?«. Pa saj jih niti slišala ni: na sumu jo imam, da si je z mano privoščila vajo v popolni osredotočenosti. O, tale ženska pa gotovo dosti meditira – jo v mislih občudujem. V rekordno kratkem času sem res veliko izvedela: da jo je »baraba« (njen bivši mož) pred dvajsetimi leti pustil in si s tisto pokvarjeno ženščuro ustvaril novo družino in da ga je potem kmalu »ta nova« prevarala z drugim – prav mu je! »Moja« gospa je s to barabo seveda prekinila vse stike in je neizmerno zadovoljna, da ga vsa ta leta niti enkrat ni srečala. Nato sledi zgodba z njeno taščo: »moji« gospe je zakuhala marsikatero packarijo in tudi do svojega moža (gospejinega tasta) je bila vsa »pasja«: ni čudno, da ga je spravila v grob! Oh, pa tudi s šefico je gospa imela neprestane težave: ker je bila tako zelo pridna in izjemno dobra delavka, povrh vsega pa, na svojo nesrečo, še lepa in hudo seksi, ji je šefica nagajala toliko časa, dokler ni v obupu sama dala odpovedi. Zaradi te pokvarjene ženske je ostala brez službe! Na hitro mi je potožila še o svoji najboljši prijateljici: moja sogovornica ji je pomagala z denarjem, z nasveti in celo moža ji je »zrihtala« … prijateljica (ha! kakšna prijateljica!) pa jo je grdo izdala! Ja, taki so ljudje! Skozi stisnjene zobe so na plan kar vrele stare, dobro utrjene zamere: »Nobenega izmed njih nočem nikoli več videti, saj so me preveč prizadeli, in to mene, ki sem jim dajala samo dobroto, v zahvalo pa sem jih dobivala po glavi. Morala bi poslušati mojo mamo, ki mi je ničkolikokrat dopovedovala znano modrost »Dobrota je sirota«. A ji nisem verjela… šele danes vem, da je imela zelo prav. Zdaj imam vsega tega čez glavo zadosti: iz mene se ne bo nihče več norčeval! Naj bodo drugi dobri, če so tako neumni, jaz zadnje čase skrbim samo še zase in za svojo najožjo družino. Upam, da moji otroci ne bodo tako neumni, kot sem bila jaz.«
Kar puhtelo je iz nje – le od kod jemlje vso to energijo in strast? Takrat mi pogled pritegne steklenička na polici, z meni zdaj dobro znanim napisom »Zamere«. »Ah«, se mi je posvetilo, »gotovo je na tešče vzela močno dozo kapljic, ki sem jih sama pravkar kupila.« V živo sem se lahko prepričala, da je njihov učinek res izvrsten. Ko je po desetih minutah prvič vdihnila za polsekundni premor, sem se hitro zahvalila za klepet in odhitela domov, da si še sama privoščim nekaj kapljic čudežne tekočine. Potem bom zares pripravljena na soočenje s tem sovražnim svetom in nesramnimi ljudmi. Adijo, dobrota in radodarnost… dovolj dolgo sem bila neumna. Zdaj prihaja moj čas!
Pred blokom srečam mojo učiteljico Micko Novodobnico, ki se je ravno vračala s sprehoda. Pogled na njeno mirno, razumevajoče in ljubeče obličje me je iskreno razveselil in hkrati malo zmedel, saj je izžarevala nekaj popolnoma drugega kot gospa, ki sem jo pred par minutami zapustila. Še vsa polna vtisov ji povem o svojem doživetju v trgovini in nemudoma sledi učna ura o odpuščanju: »Oh, uboga ženska, kako polna zamer je. Jaz sem z vsem tem že opravila: tistim, ki so me tako močno prizadeli, sem že zdavnaj odpustila. Popolnoma jih razumem in jih zato sploh ne obsojam: težko otroštvo so imeli in zato seveda ne morejo biti drugačni. Mi smo tisti, ki smo zdaj na višji duhovni stopnji in le mi znamo odpuščati. Od njih tega ne moremo pričakovati, saj so pravzaprav veliki reveži, ker morajo te zamere vse življenje nositi s sabo. Jaz na primer svojemu bivšemu tipu čisto nič ne zamerim, da je popival, me včasih malo udaril in me varal. Saj ob takšni nemogoči materi ni mogel biti drugačen« (le zakaj ob tem pripovedovanju poteze na njenem obrazu otrdijo, ustni kotički pa se rahlo povesijo? Ah, verjetno od mraza, saj je danes precej hladen dan). Poučuje me naprej: »Tudi jaz sem imela same težave s šefico, ki je bila grda in mi je zaradi zavisti neprestano nagajala. Ampak, saj revica ni mogla ravnati drugače, saj so jo starši kar naprej primerjali z njeno starejšo, lepšo in uspešnejšo sestro. Tudi njej sem seveda odpustila vsa podtikanja in jo zanalašč prav prijazno pozdravim, ko se srečava.« (Oooo, kako lepo. Ampak, kaj počne tale prav drobcen prezirljiv nasmešek na njenem obrazu?) Pripoveduje naprej: »Tudi mene so prijatelji nekajkrat izdali, saj veš, kakšni so ljudje. Kako je bivša tašča neprestano ščuvala moža proti meni, pa raje sploh ne omenjam. A sem se odločila, da vsem odpustim, ker jih razumem.« (Uh, tole je pa že višja šola odpuščanja, sem ponosna na svojo učiteljico Micko Novodobnico.)
Obe srečanji sta mi dali veliko misliti! Zdaj sem popolnoma zbegana in se ne morem odločiti, katerega izmed obeh načinov naj uporabim zase: naj si za ljudi, ki so me prizadeli, rečem: »Raje crknem kot da bi mu odpustila, saj si mojega odpuščanja ne zasluži!«? Malo pa se le bojim: kaj pa, če je res tisto, kar sem nekje prebrala: če do nekoga vzdržujemo zamere, je to enako, kot da bi mi popili strup in pri tem pričakovali, da bo umrla oseba, ki ji zamerimo? Ali naj raje uporabim Mickin način, da velikodušno odpustim vsem, ki so mi zakuhali razne packarije? Hm, težka bo…, saj si odpuščanja ne zaslužijo. Mogoče jim bom odpustila kdaj kasneje, zdaj pa še ni čas. Zakaj bi morala vedno jaz biti tista, ki vse razume in odpušča?! Ko bodo oni drugače ravnali, bomo pa videli… Naj še malo trpijo, da ne bodo prehitro pozabili na svoja grda dejanja!!! Da pa mi ne bi energija zamer prehitro popustila, sem si predpisala terapijo: vzela bom začetno dozo kapljic in ko bo akutni zameritis prerasel v kroničnega, bom potrebovala le še vzdrževalno dozo. Ja, tako bo še najbolj pravično za vse. Tisti, ki so mi kaj grdega storili, naj se le pazijo – od zdaj dalje bom za svojo zalogo kapljic redno skrbela!
P.S.
Iz dobro obveščenih virov je pricurljala naslednja novička (kaj hočete, imam pač zveze s pravimi ljudmi na pravih mestih!): Društvo za boj proti zameram je pri Svetu za zdravstvo vložilo zahtevo, da morajo biti odslej vse stekleničke opremljene z napisi »ZAMERA UBIJA«, »ZAMERA LAHKO RESNO ŠKODUJE VAM IN LJUDEM OKOLI VAS« in podobno. Obvezno mora biti nalepljen tudi napis »Pred uporabo se posvetujte z zdravnikom ali farmacevtom.« Ha!, če mislijo, da nas bodo s tem prestrašili in odvrnili od pravičnih zamer, so se močno ušteli! Mene že ne bo nihče strašil! Zdaj ko se je moje samospoštovanje dvignilo na zavidljivo visoko raven, zase pač odločam sama in če mi te kapljice pomagajo živeti na bolj kakovosten način, jih bom jemala, pa tudi če crknem zraven!! Tako!
Članek je bil prvotno objavljen v reviji Avra, 2008
Naslovna fotografija: Pexels
