Hmmm, ranljivost. Le kdo si je želi?! Pa ravno obdobje krize (ki nam ga napovedujejo, da nas čaka v prihodnjih letih), nam navadno pokaže med drugim tudi ravno to – kje smo najbolj ranljivi. A ljudje imamo raje situacije, kjer se lahko predstavimo kot močni, nepremagljivi, osvajajoči, zmagoviti, uspešni. Žal pa se življenje ne zmeni za to in nam kljub temu prinaša vzpone in padce. In tisti, ki so bolj prožni v duhu, ki znajo bolje padati so zagotovo v prednosti. Ali kot pravi pregovor: najmočnejše drevo je tisto, ki se najbolj upogne, saj tisto, ki se ne, ga močan veter zlomi.
Moja tokratna sogovornica Sarabraj Tjaši Artnik Knibbe, zagrižena športnica in nekdanja novinarka ter avtorica knjige Ranljiva, izvajalka metode Heart and soul healing se je močno soočila s svojo ranljivostjo, ko je v zelo kratkem razmiku ostala brez mame, očeta in brata. Ker so te preizkušnje pustile na njej tako močno breme ali rano, se je odpravila na popotovanje v Camino. In po tem popotovanju se je rodila njena knjiga Ranljiva. Zato me je zanimalo, kako se je spopadala s svojimi ranljivostmi in česa so jo naučile.
Tjaši Artnik Knibbe se v intervjuju popolnoma ranljivo spusti iz piedestala pomembnosti, ko se pošali, da se počuti kot ‘djevojka sa sela’, ki je igrala odbojko. Zato me je zanimalo, kako ona gleda na večkrat slišano misel, da so naše največje ranljivosti hkrati naše največje moči (hm, lepota paradoksov).
Ob tem nas Sarabraj najprej opozori, da se pri sebi vprašamo, kateri del v umu se najbolj boji naše ranljivosti. To nas lahko pripelje v dele našega izkustva, ko smo se zaradi določenih razlogov ustrašili svoje ranljivosti in vanjo začeli projecirati nek krč, nek spomin na travmo oziroma nekakšno notranjo ločenost.
“Ranljivost v mojem kontekstu je pripravljenost na to brezpogojno odprtost do svojih ran, drug do drugega, do tega da znova zaupamo, se se upamo na polno ljubiti, do tega, da nas bo morda spet bolelo in da bomo tudi v tej novi bolečini temu dovolj postavljeni, zreli in močni, da bomo takrat videli situacijo drugače,” pravi Tjaši Artnik Knibbe.
Hkrati pa izpostavi, da zelo dobro sodelujeta ranljivost in zrelost. Saj je naše življenje v resnici popotovanje v zorenju. V teh težkih preizkušnjah gre torej najprej za zavedanje (ki je sorazmerno z našo zrelostjo), v kakšnih ranljivostih smo se znašli. Nato pa je naš cilj osvajati te svoje notranje senčne situacije. Ravno s tem zorimo in znova postajamo bolj celostni. To nas sicer ne naredi manj ranljivih, nam pa omogoča boljšo prisotnost v trenutku in boljše razumevanje o dogajanju in nam omogoči, da lahko izberemo pogum, ljubezen, namesto strahu in krča.
Težke izkušnje in posledično zrelost, ki jih je moja sogovornica pridobila, ji pomagajo tudi v trenutni aktualni situaciji. Kmalu se je namreč zavedela, da so stvari, ki se trenutno dogajajo, večje od nje. Zavedela se je občutka nemoči, občutka frustracije, ko bi želel nekaj spremeniti, pa ne moreš. Zato se je zavestno odločila, da se bo osredotočila na to, kaj lahko spremeni. Ugotovila je, da lahko ljudem doprinese z informacijami, ki bi jih opolnomočile in jih motivirale. Zato si je rekla: “Do tu pridem, več kot toliko pa nimam pod nadzorom in prepuščam stvarniku, da se stvari postavijo res v najvišje možno dobro.”
Opozarja, da nam ni treba ničesar ‘držati’. Veliko ljudi se namreč zbega in misli, da morajo ‘držati’ vse informacije, da jim ne bi slučajno kaj ušlo. A pomembno je dihati vmes in redno spuščati stvari. “Vse kar mora, bo prišlo,” pravi in dodaja: “Tudi iz svojih ramen ‘odložimo’ breme, saj nam ni treba nositi teže vsega sveta. To še posebej velja za ljudi, ki imajo sindrom herojstva v želji rešiti ves svet. Preprosto naredimo tisti del, ki ga zmoremo. Nismo sami, temveč nas je ogromno in vsak lahko doprinaša le svoj delček.” Če smo povezani smo tudi manj ranljivi.
Ljudje si želimo le ljubezni in miru, ugotavlja Sarabraj ne glede na to, s katerimi ljudmi iz katerega kontinenta, se pogovarja, vedno pride, do istega zaključka: “Rabimo zelo malo za srečo. Le par ‘truble makerjev’, ki dela to neko hecno subkulturo presežkov, zastruplja celoto s temi svojimi prazninami.”
Nehote se nam po tem pogovoru odpira ugotovitev, da je očitno mesto ‘truble makerjev’ na planetu rezervirano za tiste, ki še niso počistili svojih senčnih delov svoje duše in se tako močno bojijo te svoje ranljivosti, da počnejo največje neumnosti. Te pa so bolj škodljive za družbo, kadar imajo te posamezniki res velik vpliv na družbo. Zato je ključ bo miru, ki si ga vsi želimo, da zaceljimo naše rane, ki so posledica naših preteklih travm.
