Danes v zahodnih družbah čislamo predvsem življenje večno mladost, aktivnost, lepoto, razcvet, užitek. Zapostavljamo pa minevanje, odhajanje, bolečino, smrt. A tudi zaradi aktualne zdravstvene situacije se moramo začeti ukvarjati s smrtjo, da to ne bo več tabu in nam ob tem ne bo več neprijetno, sva se strinjala z Žigom Čamernikom. Kajti ko sprejmemo smrt kot neizbežno, takrat lahko začnemo polno živeti. Takrat lahko začnemo dajati življenje dnevom in ne dneve življenju, kot je slogan Hospica, kjer kot prostovoljec deluje moj tokratni sogovornik.
Smrt je najboljša učiteljica o življenju
Žiga Čamernik je sicer po profesiji igralec, pedagog (vodja igralskih delavnic), deluje pa tudi kot kritik in novinar ter je poleg vsega tudi prostovoljec Slovenskega društva Hospic. V oddaji Ekologičen pogled sva se podala v navidez zelo temačno temo, a hkrati sva prišla do zelo svetlih in lepih ugotovitev, ki nam lahko pomagajo živeti bolj kakovostno, polno in lepo. Kajti smrt je v resnici najboljša učiteljica o življenju, ki je njen nasprotni pol.
Na vprašanje, ki sem mu ga zastavila: kaj pomeni znati umreti kot človek, je Žiga Čamernik odgovoril:
“Smrt je prehod. Ne vemo, kaj sledi. Življenje jemljem kot nek izpit, pripravo na smrt. Morda se komu zdi neprijetno, a je res. Gre za odgovre na vprašanja, kako živim ali znam živeti, sem zadovoljen s stvarmi, ki me obkrožajo, ali si prizadevam za prave stvari, za humane stvari… Vsak dan sproti ozaveščam svojo, našo družbeno minljivost. Se učim spuščati tako materialne stvari kot ljudi okoli sebe.”
Čisti odnosi v življenju so najboljša dota za življenje in nam olajšajo odhod
Iz svojih izkušenj mi je sogovornik zaupal, da je ena glavnih stvari, ki preprečuje odhod, da imamo neskomunicirane ali nerazrešene stvari iz svoje preteklosti. Glede na svoje izkušnje pri spremljanju umirajočih je tako prepričan, da je ključ našega življenja, da si prizadevamo za čim bolj čiste odnose. Pomembno je tudi, da sprejmemo starše. Kajti kakorkoli se morda sliši egoistično (čeprav je hkrati zelo plemenito), nam to omogoča, da sami lažje živimo. Prav tako je pomembno tudi, da brez obžalovanja sprejmemo, da se stvari nenehno spreminjajo (tako odnosi kot zunanje okoliščine in izkušnje) in niso več takšne kot so bile nekoč. Predvsem prekinjanje vezi in odnosov je lahko zelo boleče, sploh če gre za dolgoletne. A je hkrati nujno, da se s temi stvarmi soočimo in pomirimo.
Ravnotežje med iskrenostjo do sebe in drugih je pomembna lekcija
Ključno je tudi, da smo čim bolj iskreni do sebe. “Večinoma smo bili vzgojeni v pridne punčke in pridne fantke, ki so ekstremno vljudni, prijazni in ustrežljivi do drugih. Kar je sicer lepo in prav, a ne da delamo proti sebi in smo v konfliktu s sami sabo. Bolje je, da se komu zamerimo, da zaščitimo sebe. Najbolje je, da lahko čim bolj kažemo navzven to, kar čutimo tudi navznotri,” kot svojo zelo pomembno lekcijo izpostavlja Žiga Čamernik.
Bolečina je nujnost in prinaša rast, trpljenje pa je že izbira
Ob aktivnem prostovoljskem delu skozi društvo Hospic pa se je igralec Žiga Čamernik veliko naučil tudi o bolečini, o življenju, sebi, minevanju. Povedal mi je, da se na človeka, ki ga spremljaš, ko se poslavlja, navežeš, četudi ti je sprva tujec, ki ga ne poznaš. A to je ta humani del v nas.
V družbi tako zaznava, da bolečino dojemamo kot velik problem, saj vsi bežimo od nje. To pa ni smotrno niti zdravo, saj je neizogiben sestavni del našega življenja. Je nujna v življenju in prinaša rast. “Bolečina je nujnost, medtem ko pa je trpljenje že izbira,” je Žiga Čamernik še poudaril pomembno razlikovanje. A če pred bolečino bežiš, ker nočeš videti neizbežnega, s tem ne dosežeš stopnje zrelosti. Moramo se jo naučiti sprejemati.
Tudi ko se soočamo s smrtjo je pomembno, da ostajamo čuteči
Ko smo soočeni s smrtjo, Žiga Čamernik svetuje, da se je treba znati umiriti in stanje in impulze začutiti organsko pri sebi. Biti moramo v percepciji in hkrati recepciji, da preko čutov lahko doživljamo to realnost, kakršna pač je.
Pomen dajanja življenja dnevom, ne dnevov življenju
Na drugi strani pa izkušnja v Hospicu Žigo Čamernika hrati uči, da je treba znati reči tudi bobu bob: “Pogosto se namreč tudi podaljšuje življenje do neslutenih razsežnosti, ne glede na to, kako in koliko človek ob tem trpi. Sem prepričan, da bi marsikdo podpisal, če bi imel možnost, da se mu nepotrebne muke in klavrna eksistenca skrajšajo.”
V oddaji Ekologičen pogled pa sva s sogovornikom debatirala tudi o tem, kako lahko olajšamo človeku zadnje trenutke bivanja.
Vprašala sem ga tudi, če bi si želel živeti večno, v skladu s ciljem transhumanizma.
Govorila sva tudi o osmišljanju izgube, komuniciranju z umrlimi, ‘bogu’ in tudi o ideji, da naj bi sprejetje lastne smrti pomenilo najvišjo stopnjo duhovne rasti, ki jo človek lahko doseže v življenju.
Za konec pa nam igralec Žiga Čamernik predstavi še svojo vsakodnevno prakso sproščanja in uravnovešanja ter povezovanja s samim sabo.
Če si želiš ogledati videointevju, lahko to storiš s klikom na to povezavo.
