Dejstvo je, da je virus (kot so številni virusi) med nami in da se z njim lahko okužimo. A dejstvo je tudi to, da v njegovem interesu ni ubiti gostitelja. Zato večina obolelih tudi ozdravi. Ne samo da ozdravi, svoj imunski sistem nadgradi z novimi protitelesi, da ta postane še odpornejši in brez večjih težav gosti novega obiskovalca. Res je tudi, da je bolezen v primeru šibkejšega imunskega sistema za telo zahtevnejša. Vprašanje pa je, ali je v interesu odločevalcev res zaščititi šibkejše.
Sedaj za svoje rešitve porabljajo enormne količine denarja. Žal pa s temi rešitvami, ki nam jih na skrb vzbujajoč način podajajo, ni še nobenih oprijemljivih rezultatov, da bi lahko govorili o zaščiti šibkejših.
Ranljivejši do sedaj niso bili zaščiteni, pridobili pa smo nove ranljive skupine, kjer ljudje zaradi izgube dela postajajo socialno ogroženi, starejši izolirani, šolarji in študentje brez kakovostnega izobraževanja, starši zaradi tega preobremenjeni, vsi skupaj pa postajamo bolj ali manj psihično izčrpani. In tudi testi in injekcije z eksperimentalnimi substancami niso zastonj. Odplačevali jih bodo tudi naši vnuki z višjimi obdavčitvami ali z osiromašenimi javnimi storitvami za dobro družbe – saj denarja zanje ne bo.
Če pogledamo povprečje v številkah, vidimo, da okoli 80 % ljudi okuženih z aktualnim virusom bolezen preboli brez intenzivnega zdravljenja. Raziskave kažejo na to, da imajo prekuženi ljudje večjo odpornost kakor precepljeni. Ali je precepljenost res rešitev ali je sredstvo za novodobno zasužnjevanje? Če že, ali ne bi bilo dovolj, če bi precepili 20 % ranljivejših ljudi, ki bi s težavo preboleli bolezen? Ali bomo dovolili, da bo farmacija iz nas naredila vse večje odvisnike? Ali si res upamo domišljati, da bomo naše zdravje reševali brezpogojno samo s farmacijo?
Da, s precepljenostjo smo že reševali življenja pred težkimi bolezenskimi posledicami. Do sedaj so bile te posledice neprimerno težje, kakor jih danes predstavlja aktualna viroza. A tudi v teh primerih se lahko upravičeno vprašamo tudi z drugega vidika: Ali je družba pred izbruhi res hudih pandemij živela zdravo? Zakaj so se tako agresivno prikradle v družbo? Ali bi s spremembo načina življenja v družbi lahko vplivali na uravnovešen sistem, ki nam ga narava tako dovršeno vedno znova ponuja?
Ali bi bilo bolje, da se izobražujemo, kako krepiti svoj imunski sistem in mu dovoliti, da zgradi imunost na viruse? To je vendarle njegova naravna danost. Ali smo lahko mi res večji od narave?Ali nam je zgodovina v svojem spominu uspela kdaj potrditi, da je inteligenca človeka prekosila inteligenco stvarstva? Ali res lahko farmacija reši našo naravo? S čim uničujemo našo naravo? Ali lahko govorimo o tem, da je današnja družba, kljub daljši življenjski dobi fizično bolj zdrava od naših prednikov? Ali je bilo nekoč res toliko obolenj in čakalnih vrst za obisk pri zdravniku? Ali nam tudi biti bolan in biti nenehno zdravljen postaja nekaj samoumevnega?
Ali smo pozabili, da imamo več tisoč let stare vede tradicionalne medicine? Z oprijemljivimi dokazi nam razodevajo mehanizme naših teles in drugih ravni delovanj ter kako z njimi upravljati, da ohranjamo svoje zdravje, vitalnost in duhovno moč brez kakršnekoli farmacije. K sreči nas je vedno več, ki z malo discipline in razumevanja že zdavnaj razkritih naukov z izkušnjo odkrivamo, vsaj po delčkih, te mogočne resnice stvarstva. Ko enkrat začutimo v sebi inteligenco stvarstva, vemo, da je ta pot edina, ki zares deluje. Dovolimo si raziskovati in na sebi preizkušati nauke, ki premikajo naše omejitve. Namesto da verjamemo, se predajamo strahovom in čakamo na zunanje rešitve, kot so npr. vbrizgavanje neznanih kemičnih mešanic, raje spoznavajmo zakonitosti, ki ohranjajo naše zdravje ter z njim dobro počutje in zadovoljstvo v svojem maksimumu. Pot spoznanja je vredna človeka.
Fotografija: Sharon Mccutcheon, Unsplash
