Vsak od nas se v življenju kdaj znajde v situaciji, ko doživimo nepričakovane in neljube spremembe (ki jim radi rečemo krize). In takrat so nam naši prijatelji ali bližnji lahko v zelo veliko podporo. Morda si želimo le, da nas poslušajo, da nas potolažijo, ali da nas razumejo. A še največjo uslugo nam naredijo, če nas znajo dvigniti in motivirati, da se lahko usmerimo v rešitev.
V takšnih kritičnih situacijah je čisto normalno, da prvi trenutek pogosto nimamo energije in volje za usmeritev na rešitev, pozitivne vidike situacije, zaupanje v sebe in življenje. In tudi čisto prav je, da si dovolimo izraziti te neprijetne občutke (kot je žalost), da gredo na plano. Celo nujno je, da si damo nekaj časa, da odžalujemo. A hkrati je dobro, da čim prej najdemo motivacijo in se usmerimo na pozitiven fokus, nov smisel, novo vizijo.
Da se neljub dogodek ne bi zapekel v nas kot nepredelana travma je nujno predvsem, da si dovolimo polno začutiti svoje občutke, ki jih imamo ob tem. Tudi če so boleči. S temi občutki pa moramo nato nekaj narediti. Saj prav tako ne bi bilo dobro, da si jih vedno znova ‘vrtimo’ oz. jih ‘sprožamo’ ter to počnemo mesece in mesece, leta in leta. Ključ je v tem, da si pogledamo kakšne lekcije nas učijo ali kakšno sporočilo nam prinašajo. Nato pa jih spustimo, sprostimo ali transformiramo.
Nič nam ne pomaga, če se utapljamo v neskončni žalosti in znova in znova premlevamo misli, ki nas spravljajo v zamorjenost, depresijo in nam jemljejo voljo do življenja. Najbolje je, da čim prej objektivno ocenimo, kaj so nespremenljiva dejstva, na katera ne moremo več vplivati, in kaj je v naši moči, da lahko spremenimo.
Nekoč, ko sem šla sama skozi težke občutke, ki so bili posledica neke neljube situacije, sem se zalotila, da sem se vedno pripeljala do joka, ko sem dovolila svojim mislim, da so zašle po poti: “Pa zakaj se je moralo ravno to zgoditi? Kako grozno, da se je to zgodilo! Kaj bi lahko bilo, če se ne bi…” Verjetno vam je zelo dobro znano, kaj ne?!
Nato sem v nekem trenutku po epizodi teh žalostnih misli, na ekranu zagledala citat: RANA SE NE ZACELI, ČE KOPLJEŠ PO NJEJ! In takrat sem se zavedela, da sama sebi sprožam svojo žalost, s tem, na kaj se osredotočam. Lahko se osredotočim tudi na pozitiven vidik (ki ga lahko najdemo v čisto vsaki situaciji). Pa čeprav je to: “To se je zgodilo, ker me čaka nekaj boljšega, kar si zdaj sploh še predstavljati ne morem.” Ali pa: “Iz tega bom naredila nekaj dobrega.” Ali: “Čeprav morda zdaj tako ne čutim, a verjamem in zaupam, da vesolje vedno deluje v najvišje dobro.”
Čeprav verjamem, da smo vsi kvantni kreatorji in imamo vpliv na oblikovanje naše realnosti, pa vem tudi, da smo hkrati del velike kreacije, ki prav tako sooblikuje naše življenje. A vedno, vedno, iz vsakega izhodišča lahko ustvarjamo naprej po naši meri.
In kot od nekdaj pravimo v kriznih komunikacijah: je kriza lahko tudi priložnost za nadgradnjo, novo rast. Sicer se mi je to še kot študentki, ko smo se to učili na faksu, vedno zdelo tako ‘floskualasto’ in utopično, a danes vem, da je to zares najboljša poteza, ki jo posameznik ali podjetje naredi, ko se znajde v ‘krizi’ – da krizo spremeni v priložnost za novo rast! V praksi pa je res, da to naredijo le takšni, ki so zares odprti in motivirani za učenje. Predvsem pa so pripravljeni prevzeti svoj fokus v svoje roke.
Zato vsem nam v spodbudo za čim hitrejši in elegantnejši izhod iz krize:
- Ko se znajdemo v krizi, najdimo nov smisel, novo vizijo.
- Ohranjajmo širši fokus na to vizijo.
- Hkrati pa se močno prizemljimo v občutenju in zaznavi posameznega trenutka.
- In se osredotočimo samo na sprotni korak in naslednji korak.
- Ena noga, druga noga, ena noga, druga noga.
- In zopet širok fokus na vizijo.
- In ena noga, druga noga, ena noga, druga noga…
Pa še par spodbudnih misli za vsakodnevno ponavljanje v težkih trenutkih:
- VSE SE V VSAKEM TRENUTKU ODVIJA V MOJE NAJVIŠJE DOBRO, ČEPRAV MORDA TEGA ŠE NE VIDIM!
- VSE JE IN BO V REDU!
- VSAK KONEC HKRATI PRINAŠA NOV ZAČETEK!
P.S. Za vse prijatelje prijateljev, ki doživljajo neljubo situacijo:
Ne pomagate drugim, če potonete z njimi v njihovem problemu. Veliko bolj jim boste v pomoč, če boste sicer z njimi sočustvovali in jih razumeli, nato pa jim boste pomagali, da se dvignejo, da jim boste pokazali smer rešitve – torej novega smisla in nove vizije.
