Danes pa ena zelo pomembna tema. Na žalost ali na srečo – saj ravno ta tema skriva ogromen potencial za napredek – pa je ta tema zelo kontroverzna. Predvsem zato, ker nas zelo (z)moti ideja, da smo vsi v osnovi egoisti in da si je to potrebno priznati, da bi lahko bili zares srečni.
Zdravi egoist (sebičnež) je nekdo, ki se zaveda in prizna, da bo vedno najprej poskrbel zase, šele nato za druge. In ko egoist poskrbi zase, je zadovoljen in potešen, ker je zadovoljil svoje potrebe, zato je na voljo, da poskrbi še za druge. Pri čemer ve, da bo najbolje poskrbel za druge tako, da bo prisluhnil, kaj si drugi želi. Ker ve, da tudi sam zase najbolje ve. Zato vedno preveri, kaj komu kaj pomeni in kakšne sploh ima potrebe, vrednote…
Altruist pa je nekdo, ki pravi, da raje daje druge na prvo mesto (pred sabo). A hkrati ima vedno veliko potrebo razglašati, da je altruist. Za nameček pa goji še zamero do drugih, ki niso najprej poskrbeli zanj, ker niso naredili tako kot bi on. Altruist ima posledično večja pričakovanja do drugih, ker jih mora imeti. Saj če ne poskrbi zase, čaka in pričakuje, da bodo poskrbeli drugi. In tudi če poskrbijo, se to morda ne zgodi v takšni meri ali na način kot je pričakoval sam. Za nameček se mu pogosto dogaja, da ‘eksplodira’ na nekoga za malenkost. To je posledica razdraženosti, ker njegove potrebe niso ustrezno potešene – saj jih na eni strani sam zanemarja, na drugi pa mu jih tudi drugi nikoli ne bodo znali ustrezno zadovoljiti. Vprašanje je, kako dobro jih sploh sam pozna glede na to, da mu niso na prvem mestu in se z njimi ne ukvarja tako temeljito.
A pojma egoist se drži slaba oznaka, ker se ta pojem nanaša na primere, ko nekdo misli in (po)skrbi le zase, za druge pa mu ni nikoli mar. In ta slaba oznaka dela krivico pojmu egoist, saj je nujno, da je vsak najprej egoist, ker je potem lahko boljši alturist.
Altruizem je v resnici najbolj zvita oblika egoizma, saj je v končni fazi v jedru naše težnje pomagati drugim večinoma tudi egoistična želja po tem, da bi bili sprejeti in oboževani od drugih ljudi. Ali da bi dobili hvaležnost od drugih ljudi.
Po mojih izkušnjah in opažanjih imam najbolj čiste račune z ljudmi, ki priznajo, da želijo najprej poskrbeti za svoj interes, nato pa tudi za skupnega. S takšnimi ljudmi imam bolj oprijemljiv in stabilen občutek, saj točno vem, kaj lahko pričakujem in stvari so večinoma jasne. To so ljudje, ki večinoma nimajo problema sprejeti sebe, svojih šibkosti in prednosti. Poleg tega s strani takšni ljudi zamer ali nepredvidljivi izbruhi niso tako pogosti, saj znajo sproti zadovoljevati svoje potrebe, zato se jim ne nabirajo nepotešena pričakovanja do drugih.
Vse se začne pri nas samih, pa če si priznamo ali ne.
Če želimo biti zadovoljni, moramo znati najprej poskrbeti zase.
In prvi pogoj je da si to priznamo.
Foto: Unsplash
