Če smo kot človeštvo vsi eno, je naše osnovno vprašanje, kako porazdelimo naše moči. Ker ne moremo govoriti o ozaveščenosti človeštva v smislu vseobsegajočega, enakovrednega in soodgovornega, je potrebno žal še vedno govoriti o porazdelitvi moči.
Prednost nas ‘navadnih’ ljudi je res v tem, da smo najbolj povezani s silami stvarstva. Na srečo se v nas še ni nakopičilo toliko prevzetnosti in odtujenosti zaradi premoči nad drugimi. Mi še znamo dihati z naravo in se vsaj kdaj pa kdaj pretočiti z njeno izvorno močjo. O tem govorijo vse dobre ljudske pripovedke.Z odprtim srcem majhnega zmoremo premagati zlo, pa čeprav je videti še tako veliko. In če pogledamo bolje, zlo vedno predstavlja kratenje človekovih pravic.
Če sta lokalna in globalna elita sprožili in izkoristili to ranljivo obdobje sebi v prid (boj med kapitalom in oblastjo) ter v ta namen za nas priredili igro hudega zmaja, lahko mi to igro prav tako obrnemo sebi v prid. Naše mirovanje, v katerega smo prisiljeni, da nas ta zmaj ne uniči, lahko izkoristimo za lasten razmislek in odzivnost. Kje smo, kaj se nam dogaja, kam želimo iti in kaj moramo spremeniti, da vzorec sledilca drugim obrnemo v preobražanje in sledenje sebi ter svojemu bistvu. Saj tudi če povemo, da ne sledimo navodilom in se samo zgražamo ter nič ne naredimo, še vedno sledimo njim, ki nam postavljajo zakone, po katerih moramo živeti. S pritoževanjem igramo vlogo žrtve.
Če kot posamezniki ne vemo, kaj narediti ali kaj je prav, si raje vzemimo čas za tišino, da se v njej vprašamo, kaj lahko v dani situaciji naredimo sami za želeno spremembo.Odidimo v naravo, začutimo njeno bližino, odprimo se njeni inteligenci in doživimo njeno dovršenost. Strah in negotovost bosta poniknila in lažje bomo razmišljali resnično s svojo glavo. Pogosto že majhna sprememba lahko naredi velik rezultat. Le prava mora biti.
Oglej si tudi prvi del tega članka Samoumevnost nas zapeljuje v nezavedanje
Nadaljevanje sledi…
Fotografija: Clay Banks, Unsplash