Kar naenkrat smo se znašli v obdobju, ko nas vse bolj pritiska ob zid, pred katerim ne želi nihče stati. V zgodovini človeštva se to nenehno ponavlja. Definitivno je zid suženjstva, diskriminacije ali vojne krutejši od ‘zidu covid’. A če pomislimo, so nas kot družbo na žalost le taki zidovi, ko so se zrušili, vedno znova prebudili in opomnili, da moramo postati boljši. Potisnili so nas v ponovno ovrednotenje in dvig spoštovanja človekovih pravic. In zidovi se vedno zrušijo. To je zakon narave, ki vlada nad nami. Samo vprašanje časa je, kdaj se kakšen cikel zaključi.
Res je, da v kritični masi še zdaleč nismo razrešili destruktivnih odnosov, a jih le vse bolj ozaveščamo in odpravljamo tudi s pomočjo uveljavljanja deklaracije o človekovih pravicah, sprejete šele leta 1948. Kot ženska v evropskem prostoru si na primer težko zamislim stvarnost, da je bila naša volilna pravica uvedena v mednarodno pravo pred 73 leti in da so jo v Švici sprejeli šele pred 53 leti. Sedaj se nam zdi ta težko pridobljena pravica že samoumevna.To omenjam zato, ker nas samoumevnost hitro zapelje v nezavedanje in avtomatizirano delovanje brez lastne odzivnosti. Ali se resnično zavedamo, da človekove pravice niso samoumevne? Ali se res zavedamo, kako hitro jih lahko spet izgubimo, če dovolimo, da se drugi odločajo za nas? Dvignimo pozornost in prisluhnimo bitju naših src. Če v srcu ni radosti, nekaj v našem sistemu ne deluje prav. To je potrebno ozavestiti in spremeniti.
Imamo dovolj – lahko se razmejimo od nagona po preživetju
Sedaj pa stojimo pred ‘zidom covid’, ki nas ne kosi kakor vojni naboji, temveč nas počasi kuha. Ponuja nam hiter izhod s spodbujajočimi besedami: “Pozabite na svoje pravice, sledite navodilom in povrnjena vam bo svoboda.”
Seveda se zdi ideja mamljiva, saj si vsi želimo biti svobodni. S tega ozkega vidika razumem ljudi, ki sprejmejo vsa navodila in priporočila v zameno za obljubo, da jim bo bolje. Žal je strah zelo učinkovit promotor za večino ljudi, ko se znajdejo v stiski. Lahko se še spomnimo, do kod seže strah (stiska, pomanjkanje…), ko so pred drugo svetovno vojno ljudje množično in vzneseno aplavdirali Hitlerjevim obljubam.
Politologi govorijo o lokalni in globalni eliti, ki se borita za prevlado na svetu. Njuni zastopniki so med drugimi tudi politiki, ki se prikrito trudijo uveljavljati njune rešitve in vizije. Nič novega. Lokalna elita ima sicer manj moči, ker misli samo na to, kaj lahko pograbi danes. Njen preživetveni nagon jo žene v smer, kako nakopičiti čim več dobrin na račun šibkejšega, kar je privedlo do ustroja kapitalizma.
Globalno elito zanima, kako bi si podredila svet za vse večne čase. Žene jo v smer boja za oblast. Kako podrediti vse tekmece in samovoljno vladati, kar jo je privedlo do občutka ‘nadčloveka’.
Mi ‘navadni’ državljani pa v večini tako ali drugače sledimo odločevalcem, da si lahko zagotovimo dostojno življenje, saj si res skoraj nihče ne želi postati izobčenec. Tu pa tam komu še uspe pobrati kakšno drobtinico, ki je ostala na tleh, in to je vse.
V bistvu pa vsi v svoji kritični masi žal še vedno služimo osnovnemu nagonu in hierarhiji preživetja, ki vladata v kraljestvu živali. Le da živali v divjini vedo, kdaj so site, in da se hierarhijo vzdržuje zaradi miru in ravnotežja v krdelu. MI pa svoje višje možnosti še vedno mešamo z osnovnim nagonom po preživetju in nastala je požrešnost ter skrb samo zase.
Naša razvita družba je že davno presegla meje skrbi za osnovno preživetje. Že davno imamo dovolj, da nam ni potrebno več hraniti teh osnovnih nagonov, temveč lahko svoje človeške potenciale razvijamo in dvigamo na višje nivoje. Lahko bi že prepoznali, da je hlepenje po moči, za materialnimi ali čutnimi dobrinami kakor lepljivo slepilo, ki na daljši rok v resnici nikoli in nikogar ne zadovolji. Kar nas ljudi v resnici zadovolji in nahrani, je dvig na višje duhovne možnosti. Ko se počutimo notranje izpolnjeni, imamo občutek, da zase ne potrebujemo več ničesar.
Če želimo spremembo, se je potrebno vedno znova vprašati, kje je meja, ko so naše preživetvene potrebe zadovoljene. In od kod naprej si lahko vzamemo čas in usmerjenost v razvoj svojih notranjih potencialov ter potencialov družbe, v kateri živimo. Navsezadnje smo družba MI v svojem najvišjem dobrem. Naslavljam z MI, ker smo v našem makrokozmosu na koncu vendarle vsi eno.
Nadaljevanje članka – Ali zares poznamo svoje moči?
Foto: Alex Alvarez, Unsplash