To dandanes postaja temeljno vprašanje, saj psihologi ugotavljajo, da je sreča, ki temelji na imeti zelo kratkotrajna, poleg tega vse večja proizvodnja materialnih dobrin uničuje naš planet.
Če bi Shakespearov junak Hamlet živel danes, bi si prav gotovo poleg filozofskega vprašanja o bistvu življenja in smrti »Biti ali ne biti – to zdaj je vprašanje«, postavil tudi tistega v naslovu tega prispevka. To je zdaj temeljno vprašanje preživetja človeškega rodu na našem planetu. Čeprav je dobro biti vedno pozitivno usmerjen, je premalo, če ima tako usmeritev manjšina svetovnega prebivalstva. Zaradi vse bolj brezobzirnega izkoriščanja naravnih bogastev in tudi človeških potencialov zato, da si nekaj odstotkov ljudi na svetu ustvarja svoje lastne imperije in bogastvo v nepojmljivih količinah, se korenito spreminja podoba naše matere Zemlje in to na slabše. Požrešni kapitalisti se ne sprašujejo ali bo kaj še ostalo za naše potomce, važno je, da imajo danes največje možne dobičke. Kakovost zraka, zemlje vode in posledično hrane jih ne zanima kaj prida.
Spomnim se prerokbe Indijancev, ki so živeli z naravo usklajeno življenje in so uvideli pogubno obnašanje belih zavojevalcev Amerike. Ta se glasi takole: ŠELE, KO BO ZASTRUPLJENA ZADNJA REKA; ŠELE, KO BO POSEKANO ZADNJE DREVO; ŠELE, KO BO UJETA ZADNJA RIBA; ŠELE POTEM BOSTE UGOTOVILI, DA DENARJA NI MOGOČE JESTI.
Dejstvo je, da na uničeni in zastrupljeni zemlji ni mogoče pridelovati za človeka in živali užitnih pridelkov. Dejstvo je tudi, da so ribe in morski sadeži vse bolj zastrupljeni z življenjsko nevarnimi snovni, ki jih brezobzirni tovarnarji spuščajo v reke in nato v morja in oceane. Dejstvo je, da nam drevesa dajejo kisik za dihanje, in da brezobzirno podiranje dreves, velikokrat tudi zaradi človeškega pohlepa, zmanjšuje količino tega za življenje nenadomestljivega plina. Dejstvo je, da nam zaradi segrevanja ozračja grozijo vse bolj pogoste vremenske in druge naravne katastrofe, ki so se v zadnjih letih podeseterile.
Za nekaj trenutkov sreče, peščice najbolj bogatih zemljanov mora delati večina prebivalstva sveta nekaj let. Psihologi so namreč ugotovili, da sreča kot subjektivno doživetje traja le nekaj trenutkov. Iz psihologije nam je znano tudi, da se človekova strast po bogastvu nikoli dokler živi, ne ustavi. Kdor ima veliko, hoče še več. To je pravo prekletstvo bogatih. Pri tem jih ne zanima usoda večine prebivalstva sveta, ki živi v bedi in žalosti. Ko pa jih velikokrat običajno proti koncu življenja doletijo hude bolezni, jim vso bogastvo tega sveta ne pomaga, saj si zdravja ne morejo kupiti, njihovo bogastvo pa tako ali drugače preide v tuje roke in zgodba se ponavlja brez konca.
Pred leti sem bral v neki knjigi misli iz VED, več kot šest tisoč let starih zapisov modrecev iz Indije, da človeštvo v zadnjih 20 tisoč letih živi v obdobju Kali Yuge. To je obdobje sovraštva, nasilja, vojn, pohlepa in drugih negativnih vrst obnašanja. To obdobje naj bi se končalo okoli leta 2026, ko bo prišlo do zloma te civilizacije. Seveda tega ne bo preživela večina človeštva. Morda pa se bo to vse resnično zgodilo glede na to, da človeštvo preprosto ne more ali noče začeti živeti drugače, bolj v skladu z naravo, katere del smo.
S pridelavo mesa neprimerno bolj onesnažujemo okolje kot pa s pridelavo rastlinske prehrane. O tem priča dejstvo, da je za pridelavo enega kilograma mesa potrebno kar sedem kilogramov žita in tisoč dvesto litrov vode. Z enim kilogramom mesa prehranimo največ pet ljudi, s sedmimi kilogrami žita pa tudi do petdeset ljudi. Razlika je več kot očitna.
Če bomo hoteli preživeti, se bomo morali prej ali slej vrniti na prvotni način prehranjevanja, star okoli 149,5 milijona let – na uživanje sadja in zelenjav ter oreščkov, kar bomo tudi sami pridelovali v krogu družine, s pomočjo ročnega orodja. Znanstveniki so namreč ugotovili, da se človeštvo prehranjuje na sedanji način, torej da si pripravlja hrano s pomočjo ognja oziroma vročine šele zadnjih 500 tisoč let.
Na tem svetu bo morala prej ali slej zavladati skromnost v vseh ozirih, sicer sveta, bolje povedano človeštva, kmalu ne bo več!
Če ne bomo uskladili svojega življenjskega sloga z možnostmi, ki jih nudi narava, se bomo prav kmalu znašli na vrhu seznama najbolj ogroženih živih bitij.
