V starih sistemih je bilo merilo za uspešnost zdravnika, da je imel čim manj bolnikov. Zato so zdravniki delovali predvsem na PREVENTIVI in ozaveščanju ljudi o PREVENTIVI.
Podobno mi pravijo tudi ekološki kmetje, ki pojasnjujejo, da je pri njih ključni moto: več preprečuj in manj zdravi. Zato je iz tega vidika zelo težko razumeti, zakaj govorimo o vbrigavanju ‘strupov’ v ljudi, ne naredimo pa nič za to, da bi ljudi ozavestili kako škodljivo je, če je v jedilnikih prevladujoča industrijska hrana, polna sladkorjev, nasičenih maščob, soli, kemičnih dodatkov, ojačevalcev okusov, po ‘novem’ celo GSO-jev. Na drugi strani pa bi jih lahko ozavestili kako koristna je zdrava hrana iz zdravih rastlin in (če že) manjše količine mesa zdravih živali, ki so (tako rastline kot živali) živele svobodno in zadovoljno.
S tako naravno hrano je lažje ohranjati tudi zdrave količine uživanja hrane, saj ni tako zasvojljiva kot industrijska hrana, zato se z njo težje prenajedamo. Za zdravje pa je ključno tudi veliko gibanja na zraku, veselja v življenju ob izpolnjujočem delu, ki drugim povzroča dobro. Pomembno je tudi druženje za občutek varnosti in povezanosti s skupnostjo.
Kaj več pa še človek rabi? Lahko si predstavljamo kako se počuti tak človek in v kakšnem stanju je njegovo telo, če primerjamo v primerjavi z obratno situacijo? Bi rekla, da je človek, ki živi te principe, prej zadovoljen in zdrav, kot tisti v obratni situaciji.
Če bi živeli čim bližje naravi (da ne bi vsega tako drastično in industrijsko predelali – ker nam bolj škodi kot koristi – in v bistvu kaže bolj na to kako trpežni smo, da spričo vsem strupov, ki jih dajemo vase, še dobro ‘vozimo’, ne pa da šele zaradi ‘strupov’/težkih kemikalij lahko živimo), bi bilo drastično manj bolezni in zdravstvenih zapletov.
Sama sem bila 4 leta in pol presnojedka, pa mi je telo po tem času nakazalo, da rabi še druga živila. Zato je bila pri meni to lekcija o ravnotežju in poslušanju resnice svojega telesa. V presno prehrano sem se sicer podala z glavo, a na koncu mi je telo pokazalo smer. V tistem času sem pripravljala tudi presne delavnice in sem takrat zagovarjala predvsem presno prehranjevanje. In ko je moje telo odločilo drugače, sem se znašla pred preizkušnjo z resnico: ali stati za svojo doktrino in govoriti isto naprej, delati pa drugače, ali pa še naprej govoriti to in se ob tem siliti k idealu, ki ga je hotela glava.
Pomembna je tudi dobro vzpostavljena povezava telesa in glave, saj nobena skrajnost ni dobra. Poleg tega smo ljudje tudi zelo različni in vsak je specifičen, zato vsak rabi nekoliko različno razmerje hranil. Morda nekomu meso dejansko ne paše, drugi se odloči, da ga ne bo jedel zaradi ideje (kot sem se jaz odločila za presno prehrano). Ena in ista rešitev ni nikoli prava za vse. Lahko pa vedno poskusimo (a ne naenkrat čez noč, ker tudi, če gremo na boljši prehranski režim, je drastična sprememba slaba za telo), pa se potem poslušamo in iščemo kje je tisto naše ravnovesje, s katerim je zadovoljno tudi naše telo. In bolj kot se poslušamo, bolj za nameček krepimo tudi sposobnost lastne intuicje.
Ravnotežje in zadovoljstvo, na vseh različnih ravneh, ter pozitivna vizija, ki predstavlja naše sanje, avtomatično vodijo do zdravega harmoničnega organizma. Saj harmonija je zdravje. In zdravje je harmonija!
Zato se sprašujem na katere ‘strokovnjake’ in katere študije se svetovni politični veljaki, ki narekujejo splošne smernice enake za vse, sklicujejo, ko nam dajejo nasvete v imenu zdravja, ki so v čistem nasprotju z zdravjem.
Ali nam komunikacija odločevalcev zares vzbuja vzor kredibilnosti za ohranjanje in krepoitev zdravja?
Fotografija: Unsplash
