Gledam, opazujem, vidim, slišim svet okoli sebe. Ne rabiš biti modrec, da bi opazil, kako se vsak dan oži zanka okoli Človeka. Žalostna sem, ko vidim, kako premeteno se ovijajo lovke okoli tako imenovane svobodne volje. V resnici te že dolgo ni. Vsaj ne tako kot mislimo, da je. Žalostna sem, ko vidim, koliko žrtev bo ta vojna naplavila. Nič hudega slutečih. Ali pa takih, ki slutijo, pa klonejo. Jim je težko zares videti ozadje, pa klonejo. Ali pa tistih, ki jim je udobje bolj pomembno kot modrost in integriteta. Ali zavoljo ljubega miru, ker je tako lažje. Ali pa zavoljo solidarnosti. Ali pa zavoljo pač nečesa, kjer ni potrebno spreminjati navad in se zdi več kot je resnica trenutka. Žalostna sem, ko vidim, kako se razdvojenost v neko mero veča.
Žalostna sem, ko berem besede, ki se postavljajo NAD ali POD, ki ločujejo in ki ovijajo v meglo. Žalostna sem, ko vidim, da se sploh moramo pogovarjat o človekovih pravicah in dostojnosti. Žalostna sem, ker tako veliko zlaganega še kar vodi igro (vsaj navidezno). Žalostna sem, ko vsak dan izgubimo košček žive narave. Žalostna sem, ker moramo zbirati podpise za pravico do pitne vode. Žalostna sem, ker ne vem, če jih bomo zbrali dovolj. Žalostna sem, ko se v imenu digitalizacije dogaja kraja človeškega razuma, žalostna sem, ko vidim vso to bedo, resnično bedo in praznino – ki pomeni pomanjkanje duhovnih vrednot človeka. Žalostna sem, ko vidim, kako se pod sladkimi obljubami o zelenem, boljšem, skriva subtilna igra moči, žalostna sem, ker se še vedno ne dvignejo glasovi, ki vedo več, žalostna sem, ker …. vidim, kako globoko smo zabredli kot človeštvo. Žalostna sem, ker čutim ogromno bolečine. Tiste, ki prihaja iz globočin duše.
In ja, zavedam se višje slike življenja in vem, da je jutri nov dan. Že danes je nov trenutek in žalost je v resnici že prešla v mir. Hkrati vem, da je v teh procesih vedno zraven tudi del moje individualne žalosti, ki po valovih hodi na plano, ker sem ŽIVA, ker sem človek, ki se me stvari dotaknejo. In hodi ven iz mojih globin, ko se nekje v celicah spominjam …vseh svojih izgub, starih verjetno več kot si mislim…iz vseh življenj, ko sem ostajala močna, da bi zmogla čez vojne, ko sem se soočala z izgubami, o katerih nisem smela spregovoriti, ko sem gledala, kako se svet potaplja, ko sem ostajala močna, da bi zmogla, ko me je bilo strah, da bi se zlomila, ko sem bila tiho, ko nisem dovolila žalosti, da se izlije, saj bi z njo zadušila svoj obstoj.
Danes ne morem več gledati stran, še manj ostajati samo močna. Nimam te potrebe, niti si ne želim. Danes se soočam s svojo lastno bolečino. V telesu, v drobovju. Odpiram ji vrata in jo vabim polno v svoje polje. Uči me, veliko me uči. Predvsem tega, da me je je vedno manj strah. In dela me izjemno ranljivo. Golo pred sabo in pred svetom. Jokam, ker mi je iskreno in iz vse duše žal, da smo prišli do te točke življenja, do tako globokega brezna antirazuma. Vse bolj se zavedam, da lahko iz njega gremo le tako, da gremo skozi na drugo stran. Iz njega splezati namreč ne gre več. V takih trenutkih, solze kar same spolzijo. In vem, čistijo. Tudi osvobajajo. Prvič si morda dovolim tako zavestno videti in uzreti bolečino – svojo lastno in zato tudi tisto, človeštva.
Ni mi lahko gledati tega. Nikoli mi ni bilo. Da s tem stojiš iz oči v oči, da to gledaš in ne sodiš, ne obsojaš, sprejemaš nevtralno in zaupaš ter ob tem usmerjaš fokus v nov svet, zahteva vso notranjo moč in jasnost. Vsak dan znova. In da ne bo pomote, vsekakor imam tudi svoj del v tem stanju, tudi to mi je jasno. In ni mi hudega, vem da me bo tak val žalosti osvobodil še za en košček in bom znova začutila radost, zaupanje. Vem, da je kljub moči antirazuma, na delu tudi srčni razum. Kajti vse se vedno uravnoveša. In pod žalostjo je v resnici vir radosti.
Vem, da je v nas, ljudeh, še zdrav razum in modro srce. Vem, da je v nas še Živa Ljubezen. Vem, da nam bo uspelo najti moč in jo povezati v novo skupnost. Narediti premik v novi svet, kamor nas v resnici vse to vodi. Vem, ker ga tudi vidim, ker se rojeva in že vstopam delno vanj skozi svoje življenje. Vibracija, ki navdihne. Tu postane Ljubezen otipljiva in radost svoboden izraz celosti. Pred mano se v teh trenutkih razgrne vsa lepota življenja. A ko se vanjo premikam skozi svoje fizične korake, se zavedam…da sta del rojstva tudi smrt in slovo. Ni vedno čisto enostavno.
In danes…danes si dovoljujem izraziti vso žalost tega sveta. Zgolj zato, ker pride tak dan.
Fotografija: Cosmo Media
