S svojim življenjem si kar zadovoljna: mož je čisto v redu (ne hodi po gostilnah, za otroke lepo skrbi, tudi posodo včasih pomije), služba je tudi še kar (malo dolgočasna, a ti konec meseca prinese vsaj spodobno plačo, da si lahko privoščiš kakšne nove čevlje), s taščo tudi nekako shajaš (paziš, da se prepogosto ne srečujete, pa kar gre). Res, lahko si zadovoljna, glede na to, s kakšnimi težavami se srečuje veliko tvojih prijateljic in znank.
Ampak…, zakaj rahel občutek nezadovoljstva, kot da bi nekaj manjkalo? Ah, ne, samo zdi se ti – danes si vstala z levo nogo; jutri bo že spet vse po starem. Morda te kratek sprehod po mestu vsaj malo razvedri in prežene nelagodje, še preden se razraste v kaj bolj oprijemljivega? Iz izložbenega okna bližnje turistične agencije te vabi čudovit oglas: OBIŠČITE DEŽELO ‘NEW AGE’!. Ker imaš ravno še deset minut časa, preden bo treba žigosati službeno kartico, vstopiš in vzameš zloženko z opisom potovanja.
PRELESTI ČUDOVITE DEŽELE
V službi po mizi razpostaviš vse ‘dokazno gradivo, da delaš’ in na skrivaj začneš prebirati zloženko. Čudovite stvari ti obljublja… ravno to si potrebovala:
V deželi NEW AGE se imajo vsi ljudje brezpogojno radi (Oooo, to mora biti res lepo, ti vztrepeta srce), nihče nikogar ne obsoja, vsi so prijazni do vseh – do tujcev enako kot do svojih najbližjih, pozitivno razmišljanje je zakon…. V tej deželi ni zavisti, ni tekmovalnosti in ni zamer. Vsi ljudje živijo v enosti in med seboj si vse delijo, ne hlepijo po materialnih dobrinah, zanima jih samo duhovni napredek (joj, je to sploh mogoče? Hrepenenje po takem življenju se čedalje močneje oglaša. Bi šla?)
Ko pogledaš še čudovite barvne slike, postane hrepenenje že skoraj neznosno; v tej deželi ljudje čisto drugače izgledajo: z umirjenih, zasanjanih obrazov jim sije blažen nasmešek, poln sprejemanja in podpore. Tudi njihov način oblačenja je drugačen: nekateri nosijo ohlapna bela oblačila, drugi frfotajoča krila in bluze pastelnih mavričnih barv (podobna, kot si jih nosila ti v hipijevskih letih – oh, kakšna nostalgija te popade!), udobne telovadne copate, porisane z rožicami… Še najbolj pa te presunejo različni okraski: čudoviti kristali (od ametista, kamene strele do nekega modrega kamna – aha, tule piše, da je to lapis lazuli); nekateri jih okrog vratu nosijo kar celo zbirko. Pa razni zanimivi obeski – sprašuješ se, kaj vsi ti znaki pomenijo, saj slutiš, da gre za nekakšne simbole. In prstani: kakšna lepota!
Strmiš v te čudovite podobe, hrepeniš … in že hočeš zloženko lepo skriti v predal, da bi nanjo čimprej pozabila, ko se oglasi hudomušen glasek: »no, si boš šla ogledat to prečudovito, bleščečo novo deželo? No?!« Saj bi šla, ampak kaj bo rekel mož? No ja, saj je čisto razumevajoč, tale tvoj Janez, ampak doslej se sama še nikoli nisi nikamor odpravila. A glasek ne odneha: »Mogoče ti bo pa dovolil iti, če boš vnaprej poskrbela za družino, če boš pridna in hladilnik založila s pripravljenimi obroki, oprala in zlikala vse perilo … in se boš Janezu še posebej ljubeče posvetila«…
Vdaš se: z Janezom se boš pogovorila, saj te ima rad. To svojo namero ‘slučajno’ omeniš prijateljici in presenečeno ugotoviš, da ona enako zloženko v predalu svoje pisarniške mize preklada že kakšen mesec. Zdaj nisi več sama!: druga drugo opogumita, od mož in otrok dobita dovoljenje za potovanje in se široko odprtih oči in razbijajočega srca podata v pustolovščino.
Pot je prijetna, sopotniki tudi; vse bi bilo čudovito, če te ne bi tu in tam ‘napadli’ občutki krivde, da si ljudi, ki jih imaš tako rada, pustila same doma: »Se bodo znašli brez mene? Bodo lačni, umazani, zmečkani, nesrečni? In vse to zaradi mene…« Ne, ni lahka tvoja pot. Da bi se obrnila nazaj, pa je tudi že prepozno. Torej … treba je naprej, v neznane, a tako privlačne kraje.
PRVI IZLET V DEŽELO ‘NEW AGE’
V avtobusu sedi precej pisana druščina: nekaj je čisto svežih turistov, večina sopotnikov pa so ‘stari mački’, saj deželo New Age redno obiskujejo. In ti so še posebej ljubeči in prijazni do tebe; čutiš, da jim ni vseeno, kaj se dogaja s tabo. Ko se avtobus po nekaj urah vožnje ustavi, da popijete zelenjavni sok in pojeste solato iz kalčkov, k tebi prisedeta dve izkušeni turistki. Zelo sta ljubeči in kmalu se razvije pogovor o tvojem otroštvu. Ena izmed njiju te še posebej ljubeče vabi: »Odpri se mi, odpri se mi! Zdaj bova potegnili ven vso navlako iz otroštva, vse zamere in bolečine…« Vate uperi čudovit podolgovat kristal (oooo, takega še nikoli nisi videla!) in izgovarja neke magične besede. Ker se ti vrti v glavi, te pouči, da je to normalna reakcija, saj se je v tebi izpraznil prostor, kjer so prej ležale zamere, jeza, žalost, bolečine… Ona te je vsega tega očistila, saj je že ob vstopu v avtobus dobila sporočilo, da potrebuješ njeno pomoč. Ti seveda nisi nič slišala, da bi njen mobilni telefon sprejel kako sporočilo, a ji zaupaš, saj ti hoče le dobro.
Podobnih dogodivščin je polna tvoja pot in srečna si, da si se kljub dvomom odločila za to čudežno potovanje.
VABLJIVE POKRAJINE
Po prihodu domov si nekaj časa kar zadovoljna… a kmalu se spet začne oglašati droban glasek, ki ti skuša dopovedati, da vse le ni tako čudovito, kot se prepričuješ. K sreči zdaj že veš, kje boš našla pomoč: v isti turistični agenciji te tokrat založijo z zloženkami, ki vabijo v posamezne pokrajine, na katere je razdeljena ta čudežna dežela ‘NEW AGE’. S prijateljico se prijavita za izlet v pokrajino ‘REIKI’… Zdaj tudi že veš, kako je treba prepričati moža: razložiš mu, da boš po vrnitvi domov veliko boljše volje… hladilnik založiš z dobrotami… opereš in zlikaš vse perilo. Še posebej se potrudiš v postelji in to Janeza dokončno prepriča, da ti dovoli na izlet; še bolj pa je pomirjen, ker je ugotovil, da to deželo obiskujejo v glavnem same ženske.
Izlet v pokrajino ‘REIKI’ je zanimiv, zato se vanjo rada vračaš. Ko ti podelijo naziv častne članice te pokrajine, si silno ponosna na to. Tudi moža in otroke nagovarjaš k obisku, a nisi dovolj prepričljiva. Pa saj se družiš z ostalimi častnimi člani in lepo vam je skupaj.
Tudi izleti v pokrajino ‘KRISTALOTERAPIJA’ te navdušijo in z vsakega obiska prineseš kupček čudežnih kristalov, s katerimi zdaj zdraviš znance in prijatelje, če se ti le pustijo.
Daljši izlet v pokrajino ‘VEGETARIJANSTVO’ je bil še posebej zdravilen: željo po mesu si uspešno zatrla, Janez in otroka pa meso lahko občudujejo samo še v izložbah mesnic. Naj ti mimogrede prišepnem, kot tvoja dobra prijateljica, da se mesa do sitega najejo, ko ti pohajkuješ po novih pokrajinah.
Joj, kako zanimiv je izlet v skrivnostno pokrajino ‘KROGI V ŽITU’: njeni prebivalci te vzamejo za svojo in z njimi si poletela celo v Anglijo, naravnost v središče zelo zanimivega simbola, kjer si lahko te nezemeljske energije merila z nihalom. Tudi razne teorije, kdo ustvarja te znake v žitnih poljih in zakaj, obvladaš in vesela si, da poznaš odgovore na tako zapletena in skrivnostna vprašanja. S tvojo pomočjo smo zdaj veliko pametnejši tudi mi.
NEZNOSNA TIŠINA NEDELJSKIH JUTER
Tvoji obiski v deželo NA so čedalje pogostejši: ogleduješ si različne pokrajine in prepričana si, da si drobni glasek v sebi dokončno utišala.
Nato … neko nedeljo zjutraj – se zgodaj zbudiš in ker je okrog tebe popolna tišina, se tisti nadležni glasek spet oglasi. Tvoja prva misel je, da bi vstala, prižgala radio ali se s hrupnim sesalcem zakadila po hiši (upaš, da boš s tem glasek utišala). A ker vsi še spijo, ti pa si tako uvidevna (že od nekdaj), obležiš v postelji in si na milost in nemilost prepuščena vztrajnemu glasku. Nekaj časa zdržiš ta ‘napad’ na svoje novodobno notranje kraljestvo… potem te odnese: »toliko dela me čaka, saj ne morem izgubljati časa s poležavanjem!«. Ah, odrešilna misel! Na pomoč ti pridejo prelesti modernega časa, z vsemi čudovitimi zvoki … in »napad« skorajšnjega soočenja s sabo mine! Hvala bogu!
Spet nedelja in spet zgodnje gledanje v strop. Tišina. Ojoj, je že tu: prišepetava ti, da ti vsi obiski čudežne dežele niso prinesli odrešitve, pomiritve, občutka izpolnjenosti. Kar nekam prazno se počutiš in se v mislih spomniš vseh okraskov, ki si jih prinesla s svojih potovanj v različne pokrajine dežele New Age: zajeten kupček se jih je nabralo in veliko ti pomenijo. Odrešilna misel: sesalec za prah? Multipraktik? Mlinček za kavo? Glasba? Ne, prezgodaj je še! Bi brala knjigo? Ne, ne upaš si prižgati luči, ker tvoj Janez tako slastno smrči. Če ga zbudiš, obstaja nevarnost, da ga bo kaj zamikalo….
Počasi se zaveš, da se sploh nimaš tako lepo kot misliš; pravzaprav se te loteva rahla depresija. Ampak zakaj? Saj si vendar tako ljubeča, dobra, vedno pripravljena vsem pomagati, v tebi ni več zamer, jeze in zavisti (saj si jih odložila na svojih potovanjih v deželi New Age!). »Ah, saj res, pozitivno moram razmišljati«, se spomniš, »pa bo moje življenje polno čudežev.« Neopazno zdrsneš iz postelje in na lističe napišeš vzpodbudne afirmacije (»Moje življenje je čudovito«, »Sem srečna in zadovoljna«…), jih polepiš na vidna mesta po vsej hiši in si oddahneš: »Rešena sem«.
GLASEK PA KAR VZTRAJA…
A glasek se ne da: zdaj se oglaša že skoraj vsako jutro in končno spoznaš, da si z nadaljnjimi obiski dežele New Age ne boš mogla napolniti praznine. Začne se ti jasniti, da bo verjetno treba obiskati še eno deželo: svojo notranjost. In tebe je strah, močno strah, saj veš, da bo treba sneti masko ‘duhovne turistke’ in se soočiti s svojo pravo podobo. Slutiš, da bleščeča lupina, s katero si se obdala na potovanjih v deželo New Age, nisi resnična ti. Noben obisk v turistično agencijo ni več potreben, saj imaš karto za to potovanje kar pri sebi: to je ISKRENOST. Le še prave ljudi moraš najti, da ti bodo pomagali preko vabljivih čeri in pasti, ki so na tej poti na gosto posejane.
Dokler se za duhovnost samo zanimaš, se z njo ‘ukvarjaš’, tako bolj za šport, v prostem času, te ljudje sicer malo postrani gledajo in za tvojim hrbtom z nasmeškom poznavalsko komentirajo »malce jo zanaša…«. Stalno te opazujejo in upajo, da se to ‘zanašanje’ ne bo razvilo v kaj bolj nevarnega, da te ne bo ‘odneslo’, da ne boš ‘odbluzila’ z vsemi temi meditacijami, kristali in zdravljenji. V skrbeh za tvoje mentalno zdravje ustvarijo nekakšno ‘mrežo podpore’ in drug drugemu sporočajo, kaj se dogaja s tabo. In če ne kažeš prehudih znakov sprememb, ti je še naprej dovoljen obisk delavnic, predavanj in branje duhovne literature.
ŽIVEL, DUHOVNI TURIZEM!
Če pa se odločiš in začneš vsaj nekaj tega znanja, ki ga je tako polna tvoja glava, prenašati v svoje vsakdanje življenje, ljudje okoli tebe začutijo, da gre zares. Takrat postaneš nevarna, začneš jih ogrožati. Človek, ki se osvobaja, ki začenja misliti s svojo glavo, je moteč, je čuden, je neprilagodljiv! Kaj pa bomo s takim, saj ga z ničemer več ni mogoče prijeti, ujeti, postane izmuzljiv kot dobro naoljena žogica – nimamo ga več pod nadzorom. »Ooo, ljubica draga, tako se pa nismo zmenili! Poglej, kakšna si postala: samo nase misliš! Tako krasna ženska si bila, tako lepo se je dalo živeti s teboj«. Res, bila si čudovita žena, mati, sodelavka, prijateljica…, še prej pa seveda ubogljiva in pridna hčerka. Že zgodaj si vedela, da mora ženska v življenju potrpeti, se prilagajati, da mora sebe postaviti na zadnje mesto. Tako kot tvoja mama in generacije žensk pred njo. Zakaj si začela postavljati stvari na glavo, in to ravno zdaj, ko se je tvoje življenje tako lepo uredilo?
Hja, kako naj človek ob takem pritisku ne zbeži nazaj v duhovni turizem?! To je najenostavnejša pot, saj te vse okolje pri tem podpira in te za odločitev nagrajuje: lahko si greš kupit novo torbico in zašiljene škorenjce… Še marsikaj si lahko privoščiš, da le nehaš poslušati svoj notranji glasek in da si spet taka kot prej. Tako čudovita, tako krasna, tako naša.
Nadaljevanje članka (2/2 del) – Duhovni turisti v predsobi
Članek je bil prvotno objavljen v reviji Avra, 2008
Fotografija: Pexels
