Ko sem zgodbo o potovanjih v deželo ‘New Age’ pripovedovala v prijetni skupini, mi je ob koncu neka gospa rekla: »Saj New Age ni nič slabega!«. Popolnoma se strinjam z njo: razne tehnike in metode, ki nam jih je ponudilo novodobno gibanje, so lahko čudovite zadeve in same po sebi seveda niso nič slabega. Malo bolj nerodna postane zadeva takrat, ko ukvarjanje z novodobnimi tehnikami začnemo enačiti z duhovno rastjo.
Richard Bach, avtor mnogih čudovitih knjig, je v nekem pogovoru dejal: »Čudovita pridobitev New Agea je spreminjanje zavesti, ko nam je dovoljeno, da odkrivamo, kaj se skriva za pojavnim svetom. Novodobno gibanje pa je hkrati prineslo s sabo mnogo pasti. Pogumno je rušiti stare oltarje, cerkve in obrede, ki so nas odvračali od samoraziskovanja, prav nobenega poguma pa ni v tem, če vse to nadomestimo s ‘čantanjem’, obredi in novimi duhovnimi vodji, ki so v resnici le preobleka starih.«
Sama vidim novodobno gibanje šele kot nekakšno ‘predsobo’, kjer se začenjamo zavedati večplastnosti življenja, prisotnosti energij. Ta prostor nam nudi možnost, da se pripravimo na resnično raziskovanje duhovnih dimenzij in notranjo preobrazbo. A veliko ljudi je nad odkritji v ‘predsobi’ tako navdušenih, da tam kar ostanejo in ne vidijo mnogih pasti, ki se skrivajo v bleščečih okraskih. Tako mamljivi in čarobni so ti okraski, da človek zlahka spregleda, da so samo okraski in nič več in se kot sraka zažene, da bi jih v svoje gnezdo odnesel čimveč. Okraski sami po sebi seveda niso nič slabega, le to je nerodno, če verjamemo, da so ti okraski resnično življenje. Največkrat se ne zavedamo, da je življenje v ‘predsobi’ eno, duhovni razvoj pa nekaj povsem drugega.
Eckhart Tolle (avtor knjige ZDAJ!) je v pogovoru dejal: »Naravo duhovnega prebujenja pogosto narobe razumemo. Prevzemanje duhovnih prepričanj, videnja božje podobe ali nebesnih bitij, sposobnost kanaliziranja, zdravljenja, napovedovanja prihodnosti, ali druge paranormalne moči – vsi ti pojavi imajo svojo vrednost in jih ni potrebno omalovaževati. A noben od teh pojavov sam po sebi ne more biti znak, da je človek, ki jih doživlja, duhovno prebujeno bitje. Vse te pojave lahko doživlja človek, ki se še ni prebudil, po drugi strani pa taki pojavi lahko spremljajo prebujeno stanje, ali pa tudi ne.«
Mislim, da nas ni malo takih, ki smo ob določeni življenjski krizi (ali pa kar tako, brez krize) z odločnimi koraki vstopili v ‘predsobo’, se v njej našopirili in verjeli, da je za duhovno prebujenje popolnoma dovolj, če v naše glave nalagamo nove in nove duhovne zakone in prepričanja. Ko sem se pred osemnajstimi leti odločila za celostno zdravljenje raka, sem navdušeno zakoračila v ‘predsobo’…. in se tam nekaj časa kar dobro počutila. Malo je manjkalo, da nisem zbežala v gozd ali kakšno jamo, kjer bi lahko ure in ure nemoteno meditirala in se posvečala svojemu duhovnemu napredku, tako da se mi ne bi bilo treba ukvarjati z ‘banalnostmi’ vsakodnevnega življenja. Kar lepo me je odnašalo v višave in verjetno bi danes bila že zelo ‘daleč’, če me ne bi mož ‘sklatil z oblakov’. »Ah«, sem bila razočarana, »kako da me ne more razumeti in podpreti mojih duhovnih prizadevanj?«, a sem morala kmalu ugotoviti, kako prav je imel! Da pa sem mu za to lahko bila celo hvaležna, je moralo pod solkanskim mostom steči kar veliko Soče. Kot nadobudna duhovna turistka se pač nisem mogla zavedati, da sem le … turistka (»ena čist navadna tuna, rada bi bila pa Calvo«).
KAKŠEN JE PRAVI DUHOVNI TURIST?
Pravi duhovni turist se z duhovnostjo ‘ukvarja’, se zanjo ‘zanima’, zelo rad premleva duhovne teorije in pozna številne duhovne zakone, glavo ima polno strokovnih izrazov za različne pojave. Ah, kako ponosen je na vse to bogastvo v glavi! Taki, ki so na duhovno-turistični lestvici višje uvrščeni, se vpišejo v določeno duhovno šolo in zvesto sledijo svojemu guruju ali mojstru. Jasno jim je, da jim zgolj pripadanje neki šoli zagotavlja notranjo preobrazbo. Tudi to verjamejo, da jim že samo vegetarinajstvo, prižiganje sveč in dišečih palčk, polaganje kristalov okrog sebe, meditiranje v belih oblačilih… prinaša duhovni razvoj.
Pravi duhovni turist ne verjame, da so meditacija, zdrav način prehranjevanja, študij duhovne literature.. lahko šele temelj, s katerega se odpravljamo v notranje raziskovanje. Pomilovalno te potreplja po rami, če si mu upaš reči, da je treba znanje iz prepolnih glav vnašati v naše vsakodnevno življenje, v najbolj ‘navadne, banalne’ situacije. Njemu je vendarle to kristalno jasno in zelo rad nam postreže z izjavami: »jaz se iz vsake situacije učim; vsak človek je moj učitelj; hvaležna sem mu za to lekcijo; popolno enost čutim z vsem stvarstvom; vse ljudi sprejemam z razumevanjem, z ljubeznijo in s spoštovanjem« (in zraven ne pozabi našteti vseh tistih, ki so ga v življenju prizadeli, mu storili krivico, mu povzročili veliko nepotrebnega gorja, ga razvrednotili v dno duše…)
Res pravi duhovni turist ima v svoji glavi velikansko zbirko duhovnih teorij, saj že leta in leta obiskuje delavnice, seminarje, predavanja in bere knjige z duhovno vsebino. Kaj pa doma? Ah, doma za zaprtimi vrati se pa vendarle mora malo sprostiti, saj ga tam kritične oči turističnih sopotnikov ne dosežejo. Doma si lahko privošči in je nespoštljiv do partnerja, zatira svoje otroke, kriči na psa in kritizira taščo. Pravi duhovni turist se dokaže tudi v službi: svoje znanje izkorišča za to, da je do svojih podrejenih še bolj oblasten kot prej, nadrejenim pa se udinja še z večjo preračunljivo priliznjenostjo. In tako dalje v krogu: novodobne učitelje postavi na oltar, jih časti in obožuje in zato verjame, da je tudi on nekaj posebnega, vzvišenega in je zato več vreden kot ostali navadni smrtniki, ki o duhovnosti sploh pojma nimajo: še na nobeni delavnici niso bili in to o njih dovolj pove.
KAKO DOLGO ŠE?
Moram pa reči, da sem zadnje čase malce zaskrbljena: bojim se, da se duhovnim turistom počasi (ali pa hitro?) izteka čas, saj kaže, da resničnost odločno trka na vrata. Čedalje močnejši so pritiski, da iskreno pogledamo, kaj se dogaja z nami: se tudi mi vozimo v avtobusu z ostalimi duhovnimi turisti, ki si vneto ogledujejo različne nerazložljive pojave, se zanimajo za vedno nove duhovne tehnike … in potem vse skupaj odložijo v spominski album: bil, videl, gremo naprej? Morda je zdaj čas, da z novodobnih oblakov sestopimo v resnično, vsakdanje življenje, kjer je brezpogojna ljubezen še zelo redek pojav, svobodne posameznike pa lahko iščemo z lučjo pri belem dnevu, pa jih bomo le malo našli. Svoboden človek pač ne čuti nikakršne potrebe, da bi na glas razglašal, kako svoboden, duhoven in brezpogojno ljubeč je – vsega tega mu ni treba. Tak človek preprosto – JE.
Kaj pomaga, če se s somišljeniki ure in ure lahko pogovarjamo o duhovnih zakonih, energijah, enosti in ljubezni… , a tega ne znamo živeti, če se kar naprej pritožujemo nad ljudmi, ki so nam kaj storili, če ob razvezi hočemo pobrati tudi tisto, kar nam ne pripada, če ne znamo pridržati vrat tistemu, ki vstopa za nami, če ne odstopimo sedeža mamici z otrokom, če…, če…? Nam »ukvarjanje z duhovnostjo« služi le za napihovanje ega, ki se bo kot balon razpočil ob najbolj neprimernem trenutku? (Le kaj se skriva v tem balonu?) Se zato počutimo več vredne od ostalih, ‘navadnih smrtnikov, ki o duhovnosti pač pojma nimajo in so še tako globoko zasidrani le v materialnem svetu, revčki ubogi’?
Smo tudi mi padli v past ‘pozitivnega razmišljanja’? Ah, čudovita zadeva, a kaj ko je to pri duhovnem turistu najpogosteje zgolj lep, svetleč premaz, ki pod sabo skriva cel kup neprijetnih zadev. Zato je to, kar imenujemo pozitivno razmišljanje, zelo pogosto le preobleka za negativno razmišljanje in me spomni na kakšno zrelo gospo, ki se na debelo namaže s pudrom, da bi sebi in okolju dokazala, kako gladko kožo ima. Na misel mi pride tudi vlažna stena v kleti, na kateri se je nabrala plesen, mi pa jo lepo prebarvamo (ne da bi jo sanirali) in potem prijateljem razkazujemo našo lepo, čisto klet.
Za duhovnega turista je značilno tudi to, da v svoje življenje vnaša le površinske spremembe, ki ga v ničemer ne ogrožajo (npr. sprememba prehrane, načina oblačenja…) in s katerimi brez pretresov vzdržuje dosedanji način življenja, a s tem le zavaja sebe in druge. Če se zares podamo na duhovno pot, se v našem življenju morajo zgoditi spremembe, mnogokrat prav neprijetne, s katerimi se težko soočamo. Nič ne pomaga, če preberemo knjigo o tem, kako je treba slediti svojemu srcu, kako je treba v življenju početi tiste stvari, ki nas zares veselijo, kjer imamo svojo strast… in o tem razlagamo drugim. Ko pa nam življenje prinese priložnost, da v zvezi s tem nekaj storimo, se skrijemo in si ne upamo narediti koraka v novo. Strah nas ohromi in naredimo vse, da bi ostali tam kjer smo, saj se na istem mestu varno počutimo. ‘Ni še čas’, pravimo in ostajamo žrtve ter iščemo vse mogoče izgovore, zakaj smo morali tako ravnati. ‘Ni še pravi čas’ zna biti večkrat zelo uporaben izgovor za stanje na mestu.
Prvi korak na poti iz duhovnega turizma v življenje je že to, da se začenjamo zavedati, da sta zanimanje za duhovnost in duhovna rast dva popolnoma različna pojma. Da bi teorije prenesli iz glave v prakso, v vsakdanje življenje, je potrebna odločitev, notranja disciplina, zavedanje, vaja…
TELOVADNICA ŽIVLJENJA
Nekje sem prebrala misel, da so duhovni turisti kot ljudje, ki se o športu pogovarjajo ob pijači. Kar vidim jih: v bifeju pred telovadnico sedi skupina ljudi, oblečenih v najnovejše modele športnih oblačil, iz najboljših tkanin, ki se lepo oprimejo telesa in ‘dihajo’. Modna oblačila priznanih blagovnih znamk, seveda, se barvno lepo ujemajo s športnimi copati in ostalimi dodatki, sončna očala so pa sploh nekaj posebnega. Res lepa zbirka! Ob vrčku hladnega piva razgreto razpravljajo o koristnosti športa, dokazujejo, kako razgibavanje krepi mišice in razgrajuje maščobe. Izmenjujejo si najnovejše teorije, ki so jih pravkar prebrali v knjigah.. mnenja se krešejo in vsi prisotni kar tekmujejo v tem, kdo več ve, kdo ima bolj prav. Da bi se pa kdo od njih zares odpravil v telovadnico, na igrišče in pokazal, kaj zna – oh, to pa ne! Pri športu obstaja velika nevarnost, da se človek preznoji, da se mu razmrši skrbno urejena pričeska in razmaže puder, zlomi kakšen noht ali potolče koleno. Prehuda cena, prevelik napor…
In mi? Lahko se odločimo, da bomo še naprej poznavalsko razpravljali o koristnosti različnih športov in drug drugemu dokazovali, kateri šport je najboljši, lahko pa se odločimo drugače: odložimo vrček piva in se odpravimo v telovadnico. V TELOVADNICO ŽIVLJENJA.
In kje je rešitev? To je vendar najpreprostejša stvar na svetu: duhovni turist se mora začeti zavedati, da je duhovni turist (torej ‘ena čist navadna tuna in ne Calvo’). Ampak, če dobro premislim, ravno v tem grmu tiči zajec (težava): za duhovnega turista je značilno ravno to, da se ne more zavedati, da je duhovni turist. Če bi se zavedal, da je duhovni turist, potem sploh ne bi bil duhovni turist. Uh, tole je pa res zapletena reč, moram priznati. Zdi se mi, da sem se znašla v začaranem krogu. Upam, da se bo našla kakšna razsvetljena duhovnoturistična duša, da me spravi iz te godlje.
Preberi še:
1.del – Potovanja v deželo ‘new age’
Članek je bil prvotno objavljen v reviji Avra, 2008
Naslovna fotografija: Pexels
