Ko sem snemala tale video sem začutila, kot da hoče nekaj pritiskati k tlem.
Neka slaba volja, slabo razpoloženje.
Saj poznamo te dneve, ko kar iščemo razloge, zakaj nam je vse v napoto.
A pogosto slišim dandanes ljudi, ki pravijo, da so tudi nekaj začutili, vendar to ni njihovo.
Tu imam pomislek.
Kajti če se nas nekaj negativnega tako močno dotakne, da to odnesemo s sabo naprej v dan in nas pusti izvn ravnotežja, potem je to definitivno nekaj našega. Očitno je razlog, da je ravno ta zadeva vplivala na nas.
Je pa tudi res, da ko se dogajajo kolektivni pritiski, to kolektivno frekvenčno polje vpliva tudi na nas.
A če je okoli nas kolektivno frekvenčno polje, ki vpliva na nas, hkrati tudi vsi dajemo vanj. Zato je tu izziv za vsakogar od nas, da ustrezno ‘pohendla’ s svojimi čustvi in v to polje prispeva odgovorno, vsaj nevtralno, če že ne raje pozitivno.
Vedeti pa moramo vseeno, da je možno to kolektivno frekvenčno polje (kot tudi polje posameznika – pa več o tem z znanstveno podprtimi dejstvi v kakšni od naslednjih objav) okupirati tudi s pomočjo določenih tehnologij.
V tem primeru pa bi se lahko zgodilo, da od zunaj dobimo neke motnje.
A še vedno je dobro imeti v mislih, da smo mi močnejši od vsake tehnologije, če smo zmožni ostajati v poziciji srca, torej brezpogojne ljubezni.
Je pa pogoj za ohranjanje te pozicije vaja in čiščenje lastnih čustvenih travm. (Ja, žal prijatelji moji, brez muje se še čevelj ne obuje!)
A kljub temu je upanje. Saj ne glede na to, od kje pride negativni občutek (ali frekvenčna motnja – saj čustva so nenazadnje frekvence), smo ga zmožni ‘sščistiti’, predelati in transformirati v pozitivnega.
Zato mi nismo ujeti roboti ali sužnji nekoga/nekaterih, ki je/so na isti ravni kot mi (da je manifestiran tukaj in zdaj v tej prelepi 3D materialniosti).
Tukaj na tem mestu živimo različna živa bitja In ne moremo drug drugega dolgoročno okupirati, ujeti, omejiti.
Smo pa definitivno ‘sužnji’ v smislu višje sile, naše duše. Zato smo aktivatorji kvantnega potenciala, kot je zapisan v našem DNK programu.
A naš DNK najbolj sam ve in ne rabi dodatnih poštarjev v umetni sintetični obliki, da bi ga aktiviral. Sam zna to najbolje. Samooklicani bogovi ne dotikajte se ga!
Lahko pa vsak od nas postane avtonomen, suveren in to z svojim zgledom demonstrira.
Oziroma se tako nauči živeti.
Vedno imamo namreč negativen in pozitiven pol vsake stvari, ideje, izkušnje…
In če je naš pogled trenutno bolj negativen, lahko aktiviramo tudi pozitivnega.
In včasih moramo za to prek svojih strahov.
Zato radi odlašamo. A ne J?!
A naša vest točno ve, trka na nas.
In dokler je ne poslušamo in ubogamo, občutimo toliko ene teže, krivde.
Ko pa prisluhnemo in začnemo sodelovati z našo čisto dušo, pa pridejo te lepi občutki, veselje, izpolnitev. To kar si vsi želimo in smo prišli izkusiti. Še sanja se nam ne, koliko tega še nismo izkusili.
Ko prideš do tega, je kot nekakšna ekstaza.
In če si prdstavljaš, da si zdaj v tem občutku – kako doživljaš svojo okolico!?
Si na nekem mestu, kjer pač si. Ni nič bolje, slabše. Si kjer si in povsod je zanimivo.
Takrat okusiš ta občutek. In morda ga nisi zmožen ves dan držati.
Ker je to nekaj novega, je tudi naporno.
Redko kdo ga izkusi in ostane za vedno v njem.
Lahko ga pa dosežemo in ga malo zadržimo. Nato malo dlje. In vsakič malo dlje.
In na koncu bomo videli, da smo zliti z enostjo.
V tej enosti ni strahov: a bom ok ali ne. Itak si pomagamo, to je človeško. Vedno se najde nek angel (v človeški obliki), ki nam bo pomagal. Ne bodo ti vsi pomagali, a nekdo se vedno najde.
Ni boljši slabši… Vsak ima svoje poslanstvo.
Ko to res dojameš, potem ni več pomembno, kdo je dal prvi neko pobudo ven.
Takrat začneš živeti za višje cilje. In takrat te pomakne na tista mesta, kjer moraš biti. In na katerih si tudi najbolj srečen.
Zadnjič sem kolegici nekaj podobnega modrovala in mi je ironično napisala ‘gurujka Anja’. Ampak jaz nimam pojma od kje to zdaj prihaja. Ker ne da sem jaz popolna. Še daleč od tega. Imam še veliko za narediti.
A vseeno, kar naenkrat začneš kanalizirati neko modrost.
Nekomu se zgodi čez modrost, enemu čez čustva, da kar dobi neko čustveno intelignco.
Nekomu čez razum, da se mu odpre novo razumevanje za nekatere stvari.
Drug pa pač samo je zavesten v trenutku.
Vsakomur na drug način.
Zato verjamem, da toliko kot je ljudi, toliko je poti do razsvetljenja.
Najbolje je najti formulo, ki nam pokaže, kako vsak od nas na svoj način pride do tega. Lahko si pomagamo s tehnikami. Smisel pa je, da sami pridemo do tega.
No, to so malo stvari, s katerimi se ukvarjam.
Pametna sem zato, ker veliko berem, raziskujem.
Pripravljena sem se tudi učiti.
Pripravljena pa sem se tudi zmotiti. To je ena od stvari, ki me je držala nazaj skozi življenje.
A danes vem, da ne moreš biti popoln. In zakaj bi sploh hotel biti popoln?
Veš do kjer veš, jutri veš več.
Testiraš eno teorijo, nato testiraš drugo teorijo. A ni zanimivo, da smo ljudje sposobni držati v umu dve različni teoriji.
Skratka jaz sem na svoji življenjski poti, ko sem se odločila, da bom ‘razhajkala to bando’ – teh negativcev/k v meni. A ne na način, da bi hotela samo svetlobo. Ampak na način, da jo transformiram v pozitivno.
Verjamem, da vsi gledamo z očmi kot smo naučeni. Možno pa je, da gledamo tudi z drugačnimi ‘virtualnimi očali’.
Gre za to, da si lahko sami ustvarimo svojo ‘navidezno resničnost’, kakršno hočemo.
In moj cilj je, da se poskušam čim bolj približati temu mojemu idealu. Aktivirati maksimalno različico sebe in se približati samoizpolnitvi ter iti čez vse moje strahove.
Hmmm… Obdobje je ravno zanimivo. Morda je pa ravno ta čas najbolj idealen za to.
Če najbolj rastemo, ko smo soočeni z našimi največjimi težavami (kot je v intervjuju povedala moja prijateljica Urška Henigman), potem je to zdaj.
Evo, pojdimo novim zmagam naproti.
ZMAGA JE NAŠA! ZMAGA LJUBEZNI, MIRU IN SVOBODE!
Zdaj se grem pa posvečat moji okolici, moji kosmatinki, drevesom, ptičkom, naravi…
