Moja tokratna sogovornica dr. Špelca Morojna, terapevtka, avtorica, ‘poslovna boginja’, prevsem pa pionirka in napredna mama, že kar nekaj let prakticira alternativno šolanje svojih srednješolcev. V najinem pogovoru je z nami delila svojo zgodbo, svoje vzpone in padce, bolečine in zmage. Za vse, ki vas zanima kakovostna, sodobna srednješolska izobrazba, ki vzgaja napredne mislece, uspešne podjetnike, vizionarje, kritične mislece, tu je inspiracija za vas.
V zadnjem letu so se (zaradi aktualne situacije) številni ljudje bolj pobliže spoznali s šolskim sistemom, ko so bili otroci nenadoma postavljeni pred dejstvo šolanja izza domačega ekrana. Ker se je podobno zgodilo tudi staršem, smo dobili priložnost bolj pobliže pokukati v sam šolski program.
Ogromno pa nas je tudi takšnih, ki že več let vemo, da je šolski sistem popolnoma zastarel ali pa morda le vzgaja kadre, kakršne si krovni kreatorji želijo.
A ker smo v odbodju, ko se staro lomi in prihaja novo, je od naše iznajdljivosti in prizadevnosti odvisno (kar je bilo tako ali tako že ves čas, če smo brutalno iskreni), kakšno prihodnost bomo ustvarili za svoje otroke in svoje družine. A zdaj je množica prebujenih ljudi dojela, da nam tega ne bo organiziral nihče drug (še posebej ne ti, ki so trenutno v sedlu), če ne bomo sami. Posledično pa se bo spremenil tudi svet prihodnosti.
Ostanimo iskreni in realni – dejstvo je, da pionirstvo ali oranje ledine ni enako lahko kot ostajati v coni udobja. Zatheva veliko poguma, iznajdljivosti, vztrajnosti, zaupanja vase in v svoje otroke.
In prav takšna je bila tudi izkušnja moje sogovornice Špelce Morojna, ki je do mene priša ‘po na-ključ-ju’ in po srčnosti ene od mojih dragih prijateljic, ki mi je prijazno posredovala Špelcin newsletter.
Zgodba, zapisana v letu 2019, se je začela nekako takole:
***
“Prva tedna novega šolskega leta sta bila pri nas zelo težka. Ker sem se res posvetila situaciji, sem imela manj energije za pisanje … in danes vam želim razložiti, kaj se je dogajalo in kako se je izteklo.
***
Nekateri poznate našo zgodbo o tem, kako se je moj najstarejši sin sam šolal doma oz. nikoli ni šel v srednjo šolo. Morda ste prebrali o čustveno zahtevni poti, ki jo je prehodil on in mi z njim, da je po 5 letih borbe sam s seboj naredil velikanski preboj in uspel s svojo aplikacijo v start-up svetu.
Danes sem ponosna mama (no, saj sem bila vedno, zdaj sem še pomirjena) mladega, uspešnega podjetnika, ki orje ledino na področju znanja o astronomiji.
Ko sem ravno želela malo zadihati po tem, ko se je srednji oborožil z debelo kožo in se nekako že skoraj spravil skozi srednjo šolo, je osnovno šolo končala moja najmlajša.
Umetniška, nežna dušica je že od nekdaj govorila, da bo spremenila šolanje.
A dobila je mamo, ki se z vsako celico svojega telesa zaveda, da otroci prinašajo izjemne priložnosti, da se JAZ NAUČIM OD NJE najbolj pomembnih stvari za življenje.
Ni bila prepričana, ali naj se sploh vpiše v šolo. A sistem je sistem, družbeni vpliv je močan, še jaz nisem vedela, kaj je najbolje zanjo in kaj ne, in tako se je vpisala.
Po sproščenih počitnicah, ko je ustvarjala in ustvarjala in ustvarjala, se je zanjo v septembru pričela nočna mora. Lepo prizadevno je vstala in šla v šolo, a videla sem, da trpi.
Malo sem si kot mama vzela časa. Saj veste, ni tako lahko razločiti med tem, ko se moraš malo potrudit in potem si sam sebi hvaležen, da si se prebil skozi zahtevno izkušnjo, ali pa je trpljenje znak, da nisi na pravi poti.
Tudi v šolo sem šla in se skušala dogovoriti, ali bi se lahko šolala brez ocen (ali pa vsaj, da bi ocene dobivala bolj humano). Krasno razredničarko ima, srčno učiteljico, ki ji v sistemu ni lahko. A povedala mi je to, kar sem že vedela. Da je naša ideja sicer krasna, a zakonsko neizvedljiva.
Tudi moja hčerka ni vedela, kaj je najbolje. Skupaj sva se premetavali po kaosu in doma je bilo napeto. Če bi prižgal vžigalico, bi menda kar eksplodirali.
Dokler ni sedmi šolski dan na poti domov doživela šoka. Pravilno se je peljala skozi manjše križišče in buuuum!!! … vanjo se je s polno hitrostjo zaletel mlajši kolesar. Padla je, kolo nanjo, na ta kup pa še fant in njegovo kolo. V solzah sem jo pobrala jaz, ki sem na njen klic pripeljala prej kot bi rekel keks.
***
Tako se je začela njena bolniška. Zaradi močnega udarca ni mogla niti hoditi. Ostala je doma, se umirila, in ponovno ustvarjala. Vmes sva malo delali matematiko, potem pa je spet ustvarjala. Noro, kaj ta punca nariše, in kako se potrudi, kolikokrat poskusi, od kod si poišče vire znanja, da ji uspe, kar si je zadala.
Vsak dan bolj jasno je postajalo, da se je ta bolniška zgodila z razlogom. Povedala mi je celo, da je prosila za znak, ali je prav, da se odloči za drugačno obliko šolanja kot je edina običajna v našem sistemu.
Znak je prišel na boleč način in draga moja, oprosti, ker nisem takoj vedela, kaj je najboljše zate. Dolga leta sem že v sistemu, šola meni ni predstavljala težav in enostavno nisem vedela. Bala sem se. Hotela sem najboljše zate. Nisem hotela biti ponovno edina, drugačna, izločena.
Danes vem, da si pionirka, in da je moja naloga le, da te podprem in zaupam vate in v tvojo pot.
***
Zato sva poiskali online high school v ZDA, ki so mi jo predlagali že leta 2011 za najstarejšega sina. Šola je stara 52 let, ima odlično zastavljen sistem podajanja znanja, spletno platformo, osebnega tutorja in poleg obveznih kot so matematika, materin jezik in tuji jezik več kot 300 izbirnih predmetov. Med njimi mi je najbolj všeč predmet ‘kritično razmišljanje’, kjer otroka sistematično učijo, naj razmišlja s svojo glavo in naj ne sledi množičnemu nagonu. Na leto mora opraviti tudi 45 ur prostovoljstva, kot služenje svoji skupnosti – vrhunsko, če mene vprašate.
Prijazni so, ustrežljivi in razumejo, da je otrok ne samo kreativni projekt, ampak tudi njihova stranka, ki jim prinaša prihodek.
Če kdo misli, da v naših šolah ni tako, se zavedajte, da je vsak otrok, ki se vpiše na določeno šolo (naj bo OŠ, srednjša šola ali fakulteta), prav tako prihodek za učitelje, administravne delavce in vodstvo šole. Tega sem se zavedela v boju za službe in ure kot mlada asistentka na fakulteti in že takrat sem si mislila, da če bi se študenti zavedali, da brez njih vsi profesorji izgubijo službo, si ne bi pustili poniževanja, ki so ga velikokrat deležni.
Tako da je pri nas očitno padla odločitev. Hčerka gre v online mednarodno srednjo šolo, ki je zelo priznana in omogoča vpis na vse fakultete, če bo kdaj želela še to.
***
Moja kepa v želodcu je malo manjša. Včasih mi je še težko in me obišče strah. Mislim si, pa zakaj moram biti vedno prva, zakaj moram uhojati poti, zakaj ni to že normalno, da bi se npr. 20% otrok šolalo na tak način in bi imeli ustaljene socialne navade in vse, kar sodi zraven?”
***
Takoj sem vedela, da je trenutek ravno pravi, da s Špelco to zgodbo deliva naprej, saj lahko inspirira ogromno staršev, ki želijo vzgojiti napredne, kreativne, srčne in družbeno odgovorne mislece, ki bodo znali iskati rešitve zunaj škatle.
In tukaj je najin intervju, v katerem Špelca podrobneje predstavi svojo zgodbo.
