Jesen je letni čas, ko nam narava ponuja največ svojih plodov. Ene izmed opaznejših so zagotovo buče. Njihove najrazličnejše oblike in barve človeka ne pustijo ravnodušnega. Zelo dobrodošla pa bo tudi informacija, da imajo poleg kulinarične tudi zdravilno vrednost.
Buče sodijo v družino bučnic (lat. Cucurbitaceae). V nadaljevanju bosta predstavljena dva predstavnika iz te družine.
Vrsta Cucurbita pepo ali navadna buča je plazeča enoletnica z izrazito dolgim in močno z dlačicami poraslim steblom, iz katerega izraščajo veliki, prav tako ostro dlakavi listi. Veliki rumeni zvonasto oblikovani cvetovi so enospolni, iz njih pa zrastejo veliki okroglasti plodovi. Buča izvira iz Južne Amerike, v Evropo pa so jo v 16. stoletju prinesli Španci. Danes jo kultivirajo praktično po celem svetu. Pri nas se je razširila predvsem na Štajerskem in v Prekmurju.
Kot droga so uporabna semena (Cucurbitae semen) in iz semen hladno stisnjeno olje (Cucurbitae oleum). Zrela, posušena semena vsebujejo kot glavne sestavine mastno olje, mineralne elemente kot so selen, mangan in cink, pektine in beljakovine. Olje vsebuje večkrat nenasičene maščobne kisline, izmed katerih so najpomembnejši steroli in njihovi glikozidi.
Tako semena kot olje zmanjšujejo draženje mehurja in motnje v uriniranju, ki so posledica povečane prostate. Mehanizem delovanja droge še ni povsem pojasnjen, znano pa je, da imajo pri tem pomembno vlogo ravno prej omenjeni steroli, ki so strukturno zelo podobni hormonu dihidrotestosteronu (DHT), ki nastaja v prostati in se nalaga v njenem jedru, kar povzroči nastanek novih celic in s tem povečanje žleze. Nasprotno pa steroli kljub temu, da zasedejo prazen prostor v jedru, ne povzročijo nastanka novih celic.
Sama teorija učinkovanja ni tako pomembna kot je dejstvo, da lahko z redno uporabo semen in olja težave bistveno izboljšamo. Semena dobro vplivajo tudi na mišice, ki zapirajo in odpirajo mehur, tako da se pri uporabi izboljšajo težave z mokrenjem in pekočim občutkom med njim. Razveseljivo pa je tudi dejstvo, da tudi pri daljši uporabi nezaželenih učinkov pravzaprav ni. Skratka, uživajmo semena, uporabljajmo olje in popestrimo jedilnik z okusnimi jedmi iz bučne sredice.
Drugi predstavnik iste družine, ki je prav tako pomembna zdravilna rastlina pa je rdečejagodasti bluščec (lat. Bryonia dioica), ki prosto raste kot plezalka. Kot droga je uporabna samo korenina (Bryoniae radix), ki vsebuje grenčine.
Že iz antike je bluščec znan kot močno odvajalno sredstvo. Povzroča slabost, bruhanje in drisko, hkrati pa draži ledvice. Zaradi strupenosti se rastlino oziroma njeno korenino uporablja le v homeopatiji, kjer, kot vemo, izučeni homeopati v zdravilne namene uporabljajo le močno razredčene esence posameznih zdravilnih delov rastlin ali živali, tako da končni izdelek ne vsebuje druge sestavine kot redčilo, ki je navadno voda, sladkor ali alkohol.
avtorica: Tina Golob, uni.dipl.ing.agr.
