Zadnje tri dni me je po dolgem času zagrabila globoka žalost. Začelo se je s občutenjem, kako nas čedalje bolj stiskajo v obroč, da bi klonili vsemu, kar odločevalci zahtevajo od nas, ne glede na to, kako nezdravo, neživljenjsko, nepravno je marsikaj, kar se od nas zahteva. Dušilo me je. Potem sem gledala, koliko ljudi je že klonilo, v eno ali drugo stran. Eni so se uklonili zahtevam, zato da imajo mir, drugi so klonili tako, da so se vdali in pokopali svoje sanje, ker jih v sedanjih razmerah pač ne morejo živeti.
Tudi meni je rojilo po glavi, kako je vse brezvezno in brezizhodno, ko sem iskala rešitev za nekaj, kar vem, da je prav, da izpeljem, pa sem se počutila, kot da se zaletavam v zid. Prvič, drugič, tretjič … žalost pa se je poglabljala. In tako sem »sedela« z njo, da pokaže, kaj je njen namen. Vseeno pa mi ob tem nekaj ni dalo miru. Ves čas sem namreč imela občutek, da je nekaj narobe s frekvenco v elektro-magnetnem polju (op. na to sem sama precej občutljiva). Najhujše je bilo ponoči, ko sem imela občutek, da mi nekdo vsiljuje misli in sem zbujala čisto razštelana. Danes, ko spet nisem mogla spati, sem imela dovolj in sem začela vleči k sebi vso svojo energijo. Nisem se več ukvarjala ne z mislimi, ne z občutki, ne z rešitvami, ne odločitvami, samo svojo lastno energijo sem vlekla nazaj v sebe. In potem se je zjutraj nekaj zgodilo.
Pokazala se mi je jasna slika, kaj se je v resnici dogajalo. Nad sabo sem v energijskem polju zagledala ogromnega pajka in takoj vedela, da gre za matrico, ki me je ujela in me držala v svoji nizki frekvenci. Od tega pajka sem skozi um dobivala destruktivne misli, ki so nagovorile moj najbolj ranljiv del in me vrgle v nemoč. Spet sem se pustila ujeti v iluzijo! Aaaaaa!!! Ta nemoč, ki sem jo čutila, je v resnici totalna iluzija, ampak, ker matrica ve, glede česa imam trenutno največ dvomov, me je udarila prav tam. Tako namreč deluje! Vedno udari tam, kjer smo v tistem trenutku najšibkejši. Ko sem to dojela, je nemoč v trenutku izginila, dobesedno, kot bi nekdo pritisnil na gumb. Takoj sem tudi vedela, zakaj me pajek hoče ustaviti, ker se to ni zgodilo prvič.
Pajka sem v energiji odjeb*** (o.p. žal nimam bolj duhovnega izraza za to energijo) in zaprosila za notranje vodstvo glede rešitve, ki sem jo potrebovala. Začutila sem, kako se je spremenila moja notranja vibracija, kot bi se v meni odprla ena špranja, skozi katero sem bila spet povezana z virom in v treh urah se je zgodilo toliko sinhronicitet, da se je sestavilo vse, kar prej en teden nisem mogla zložiti skupaj.
Zakaj to pišem? Zato, ker vem, da se veliko vam dogaja podobno. Zato, kadar imate občutek, da vas je nekaj posedlo, da vas nekaj vleče dol, da kar naenkrat in brez pravega razloga postanete brezvoljni, apatični, jezni, prestrašeni, žalostni … je možno, da je tudi vas zagrabil energijski pajek kolektivne matrice. To se bo še dogajalo, dokler se pač matrica do konca ne razpusti. Zato je pomembno, da se tega zavedamo in takrat naredimo, karkoli nam pomaga, da spet aktiviramo svojo pravo moč. Vsakič, ko kdorkoli izmed nas to naredi, kolektivni pajek izgubi še malo več svoje moči.
P. s. Seveda pa moramo biti pri tem brutalno iskreni do sebe. Zavedati se je namreč treba tudi, da nas pajek lahko ujame samo na naše ranljivosti, nepredelane bolečine in nezdrav ego. In da na te običajno pritisne skozi destruktivni um. Zato vsakič, kadar odkrijemo, da nas ima pajek spet v svoji mreži, še enkrat prečistimo tudi tisto svojo šibko točko, na katero nas je ujel. Da nas naslednjič pač ne bo mogel več.
Fotografija: Pixabay
