Na poti do vzpostavitve ozaveščene stabilne osebe znotraj nas samih je ključno vprašanje: Kdo je moj šef? Kdo odloča, kako bom živel svoje življenje? Čas je, da ugotovimo, da smo le mi tisti, ki smo lahko sami sebi svoj šef, saj smo mi tisti, ki si na koncu damo zeleno ali rdečo luč za bivanje in delovanje. Dokler sami sebi ne bomo predstavljali največje avtoritete, ki ji bomo odgovarjali, ampak jo bomo še vedno iskali zunaj sebe, bomo težko zadovoljni s svojim življenjem.
Seveda izhajamo iz miselnega programiranja iz mladosti, ko je bila naša avtoriteta zunaj nas, saj so jo predstavljale različne osebnosti, v različnih okoljih. Doma so bili to starši, v šoli učitelji, na treningih trenerji, v službi šefi, v zdravstenem domu zdravniki, v cerkvi duhovnik… A na neki točki je čas, da odrastemo in da to moč sprejmemo v svoje roke. Z vso odgovornostjo.
Še vedno smo vpeti v odnose z ljudmi in naša (ne)dejanja bodo vedno imela določene posledice, zato bomo še naprej sprejemali pametne odločitve (morda celo bolj pametne). Drugače bo le to, da se bomo zavedali, da stvari, ki jih počnemo, počnemo zato, ker to želimo ali ker ocenjujemo, da je to dobro za nas. Če pa nečesa ne želimo, tega ne bomo delali. Pri čemer seveda lahko najdemo način, da to okolici skomuniciramo ustrezno in kreativno, da ne bo boleče za druge ljudi. Poleg tega poskrbimo tudi zase, da ne bomo tega občutili kot prehud udarec.
Usmeri se na odgovore v sebi
‘Šefovstvo’ sebi prinese nove dimenzije našega delovanja, saj smo nenadoma dobili večjo moč, ki s sabo prinaša tudi odgovornost, ki se morda sprva lahko zdi strašljiva. Da bi lahko sebi postali dober vodja, pa moramo najprej vedeti, kaj želimo, v katero smer se bomo podali, kako se bomo nečesa lotili itd., in v skladu s prevladujočimi trendi se lahko hitro znajdemo v zanimivi pasti, da začnemo svoje odgovore iskati pri drugih ljudeh ali na spletu.
Da bi v svojih očeh postali prava avtoriteta, moramo sami sebi postati opora in zares ponotranjiti ta občutek. Odgovore moramo najprej poiskati znotraj nas. To je pomembno z dveh vidikov: da zgradimo zaupanje vase in si prihranimo čas. Vendar to ne pomeni, če nam informacija od zunaj pokaže odgovor, da ga ne smemo upoštevati. Vse odgovore na vsa za naše življenje pomembna vprašanja že imamo oziroma vemo, pravijo. To se lepo potrdi, ko otroka vprašamo po kakšnem mnenju, ko lahko ugotovimo, da nam zna odlično odgovoriti. Kako je to mogoče? Zato, ker mu pri tem na eni strani pomaga njegova zdrava pamet, na drugi strani pa se zanaša na svojo intuicijo.
Do pametnih odgovorov najlažje pridemo tudi, ko se s kom pogovarjamo. Razen če nismo eden tistih, ki lažje razmišlja prek pisanja kot govorjenja. V tem primeru se lahko usedemo za računalnik ali si vzamemo papir ter si začnemo skozi pisanje urejati misli in spoznavati svoje odgovore. Navsezadnje ravno vsak sam zase najbolj ve, kaj si najgloblje v sebi, v svojem srcu želi. In to je najboljši smerokaz in najbolj pravi odgovor.
Odločaj se!
Naslednja stvar, ki jo moramo ob tem narediti, je, natrenirati sebe, da se začnemo odločati. S tem bomo videli, koliko odvečnega bremena se nam bo sproti odvalilo z ramen. Bolj ko sproti čistimo stvari v smislu, da čim več stvari, ki jim moramo narediti, čim prej odkljukamo, bolj se lahko hitro premikamo naprej. Pri tem moramo vedeti, da je bolj pomembno, da se odločamo, kot da se pravilno odločamo. Neodločnost pomeni več kot le nedelovanje, pomeni blokado, ki nas duši. Bolj uspešni bomo v življenju, bolj ko se bomo odločali, kar je predpogoj, da neko aktivnost izvedemo.
Najhitreje gre skozi, da ravnamo kar po prvi misli oziroma občutku, ki jo/ga zaznamo. Tako v bistvu deluje intuicija, ki je najbolj skladna z našo notranjo bitjo oz. osnovnim poslanstvom (tem, v čemer najbolj uživamo) in tako najbolj pravilna za nas.
Miselno usmerjanje – ukazi/odredbe in pričakovanje
Ko se bomo izurili v odločanju, bomo lahko začeli svoje misli usmerjati na želen rezultat ali pričakovanje. To v vsakodnevnih življenjskih situacijah pomeni, da se v mislih pogovarjamo s sabo in z okolico ter podajamo ukaze ali odredbe v sklopu tega, kot si želimo, da se dogodek odvije. Predvsem pred vsako aktivnostjo, ki jo nameravamo izvesti, si lahko zadamo ukaz, skladen s ciljem, ki ga želimo. Na primer, ko se usedemo za mizo h kosilu, si lahko rečemo: »Zdaj bom z užitkom pojedel te odlične dobrote.« Lahko celo dodatno harmoniziramo ali razstrupimo hrano, ki jo bomo zaužili, da rečemo: »Kristali in molekule harmonizirajte se, da je v tem trenutku to zame najboljša hrana, rad jo imam.« Tudi pred kakšnim drugim opravilom za računalnikom, ko moramo na primer nekaj napisati, si lahko rečemo: »Zdaj kličem svojo kreativnost in modrost, da mi pomagata odlično opraviti to nalogo.« Prav tako si lahko pred kakšnim napornim sestankom rečemo: »Naj se sestanek odvije s pozitivnim učinkom za vse vključene.« Lahko pa smo tudi čim bolj konkretni. Ali pa gremo po cesti in se nekdo pred nami tako počasi premika, medtem ko bi mi želeli iti hitreje, pa nam tako zapira pot, da ne moremo mimo, in mu samo v mislih rečemo: »Prosim, malo se umakni, da grem lahko naprej.« Namesto nekdanjega nestrpnega monologa: »Pismo, a ravno zdaj si se moral pred mano naslikati. Jao, kako si počasen … Daj še bolj počasi, ja, da bom zaradi tebe zamudil na sestanek …«
Pomembno je tudi, da se navadimo pred vsako aktivnostjo, ki jo načrtujemo, da si odmerimo količino časa, ki ga potrebujemo, imamo na voljo ali ocenjujemo, da bi bil potreben.
Iz knjige Kvantni kreator – Za aktivacijo svojega polnega potenciala in pozitivno realizacijo življenja!
Fotografija: Pexels
