V zadnjih dneh so bile oči zaskrbljene javnosti usmerjene predvsem pod prste evropskih komisarjev, ki v Bruslju krojijo našo skupno prihodnost. Kaj bo z našimi semeni nas je skrbelo, kaj bo z našo hrano in kdo bo nadziral naše krožnike.
Uredba je bila sprejeta. Spreminja stanje in določbe na področju predhodnih direktiv, ki so urejale prodajo semenskega materiala oz. semen:
- krmnih rastlinin
- žitaric
- sort kmetijskih rastlin
- pese
- zelenjave
- krompirja
- oljnic in predivnic
- vinskih sort
- okrasnih rastlin
- razmnoževalnega materiala (ki niso semena) zelenjave ter drugih rastlin
- razmnoževalnega materiala (ki niso semena) za sadna drevesa in sadne rastline
- gozdnih rastlin
Zaradi kompleksnosti ter zapletenosti predhodne zakonodaje na tem področju, je EU skušala poenotiti ter poenostaviti pravila in tako vsem članicam dati možnost enakovrednega vstopa na trg s semeni in reproduktivnega materiala. Zaradi hitrega razvoja na področju genetike ter drugih znanosti želijo z novo uredbo poenostaviti ter odpreti nove možnosti za trgovanje s semenskim materialom.
Uredba ohranja postopke registracije sortnih semen ter pridobitve certifikatov iz prejšnje zakonodaje. Osredotoča pa se predvsem na semenski material, ki je že na t.i. regulativni listi. Ves ostali material, ki ni na listi ter semenski material namenjen za znanstvene raziskave in vzrejo novih vrst bo podvržen le nekaj osnovnim pravilom in ne bo obravnavan tako strogo.
Prav tako se uredba ne nanaša na material v genskih bankah, material prisoten v raznih organizacijah ter mrežah in-situ ter ex-situ ter na material, ki je namenjen ohranjanju genskega materiala in je določen z nacionalnimi strategijami ohranjanja in varstva.
Kar pa je morda najpomembnejše je to, da se uredba vsekakor ne nanaša na kakršnokoli izmenjavo med dvema posameznikoma temveč le na profesionalne uradne subjekte, ki se ukvarjajo s pridelavo in gojenjem rastlin. Profesionalni gojitelji pa bodo morali biti registrirani tako se bo natančno vedelo, čigar delo je pod nadzorom uredbe in kakšni so postopki registracije semen.
V kolikor bomo torej želeli ohraniti svoja lastna avtohtona semena, bomo to morali početi zavestno med seboj in o tem govoriti tudi s tistimi okoli nas, ki jih do sedaj ta tema ni zanimala. Edino tako bomo lahko ohranili svojo dediščino. S povečanjem samooskrbe se lahko izognemo neprijetnemu monopoliziranju nad semeni in torej našo hrano pred katerim nas strašijo in ki lahko postane naša resničnost.
Na tem mestu se zdi še toliko bolj pomembno, da pričnemo podpirati majhne lokalne kmete v kolikor sami nimamo možnosti, da pridelujemo svojo hrano. Če je naša resnična želja, da ohranimo svoj narod ter svojo hrano, potem je to edina možnost da se izognemo uničujočim monokulturam, ki uničujejo tako biodiverziteto kot tudi kulturo. Evropska unija ima sicer res enotni trg h kateremu si prizadeva, a pomisliti moramo ali je poenotenje resnično prava pot.
