Ali ste vedeli, da zaprtomiselni ljudje ne razmišljajo o sebi, da so zaprtomiselni. Ravno nasprotno – tudi zaprtomiselni ljudje mislijo, da so odprtomiselni. Večina ljudi namreč ne želi priznati, da so zaprtomiselni. A odprtomiselnost je supermoč, saj nam viša inteligenco.
“Preizkus prvovrstne inteligence je sposobnost v mislih držati dve nasprotujoči si ideji hkrati in pri tem ohraniti sposobnost delovanja.” — F. Scott Fitzgerald
Za zaprtomislene ljudi je značilno predvsem to, da ne želijo, da se njihove ideje izpodbijajo.
Njihov cilj je, da v pogovoru dokažejo, da imajo prav in da prepričajo druge osebe, da bi se strinjale z njimi. Ne zanima jih zakaj sogovornik razmišlja drugače. Če jih druga oseba vpraša za dodatno pojasnilo, se običajno razezijo, saj ne prenesejo soočanja idej, nestrinjanja in različnih pogledov.
Medtem ko odprtomiselni ljudje nestrinjanje razumejo kot priložnost za razširitev svojega znanja. Ob zastavljenih vprašanjih se ne jezijo ali razburjajo, ampak želijo ugotoviti, kje je nesoglasje, da lahko po potrebi nadgradijo svoje napačne predstave. Odprtomiselni ljudje se zavedajo, da ne vedo vsega in da imajo različni ljudje lahko različne poglede. Zato jih vedno zanima, kako drugi ljudje vidijo stvari drugače in temu primerno pretehtajo svoja mnenja.
Prednosti poguma za odprto razmišljanje so ogromne, saj sposobnost preučiti obstoječa prepričanja in jih po potrebi reprogramirati, omogoča nenehno učenje in rast ter hitrejše napredovanje v svetu. Še posebej, če se zmoremo soočiti z idejami, do katerih imamo odpor.
A kultiviranje odprtomiselnosti se ne zgodi sama od sebe ali po naključju. Za to se je treba potruditi, saj je kratkoročno nekoliko bolj naporno. Pomaga pa trening, da izzivamo svoje obstoječe ideje.
Kako odprtomiseln si zares najlažje ugotoviš tako, da pogledaš kakšno vsebino, ki je ‘svetlobna leta’ izven tvojega dometa in okvira razmišljanja. In pred kratkim sem naletela na eno zanimivo žgečkljivo vsebino (o partnerstvu, seksu, odnosih, komunikaciji…), ki mi je dala močno misliti. Zato se mi zdi odličen test, kaj pomeni obdržati nevtralno držo o nečem, ki je morda v nasprotju z našimi prepričanji. Omogoča tudi testiranje občutka, kaj pomeni, v sebi obdržati 2 nasprotujoči si ideji in ostati z njimi umirjen.
Garantiram, da te vsebina ne bo pustila hladnega. Morda bo v tebi vzbudila močan odpor ali ti bo celo všeč. A te ob tem izzivam – poskusi najti nevtralno držo. To naredi tako, da poišči dobre in slabe stvari, ki jih opaziš. Kaj ti je všeč pri tem in kaj te straši ali odbija?
To je zelo dober trening in pokazatelj samim sebi, kje si: kako odprtomiseln si zares. Če si odprtomiseln, potem ne bi smel imeti težave nevtralno pogledati in sprejeti vsebine. Če pa te slišano razjezi, prestraši, razžalosti, potem se lahko naučiš nekaj novega o sebi. Saj kar v nas zbuja močna čustva, skriva priložnost, da se še bolje spoznamo, če preverimo pod površje, kaj je v določeni temi, da nas vrže iz ravnotežja. Še posebej, če vemo, da nekateri nimajo problema s to isto temo.
Ob tem želim poudariti, da je to, kako vsak posameznik pristopa k omenjeni temi v svojem življenju stvar posameznika in stvar dogovora z ljudmi, s katerimi gradi odnose. Zato s tem prispevkom tega ne obsojam niti ne poveličujem, saj je to stvar preferenc, okusa, zmogljivosti…
Se mi pa zdi ta zgodba, kot jo predstavita Jan in Tjaša Kreuzer iz zgoraj in spodaj navedenega razloga zelo poučna. In nas uči predvsem o pomenu iskrene komunikacije, pogumnega soočanja s svojimi omejitvami in strahovi, kot tudi o prizadevanju za kakovost neposesivnega odnosa med partnerjema.
Predvsem pa občudujem njun pogum, da sta tako močna, da lahko v javnosti komunicirata svojo zgodbo, ki je v štartu neskladna z družbenimi obstoječimi prepričanji, idelologijo, vrednotami, načinom življenja.
Če me kaj uči njuna zgodba, je to, kako pogumno stati za svojimi odločitvami, tudi če je v nasprotju z vsem. Ko enkrat zmoreš to, se znebiš tudi vse potrebe obsojanja drugih, ki gledajo in delujejo drugače. Znebiš pa se tudi potrebe vsiljevati drugim svoje videnje sveta in način delovanja.
To mi je res všeč in si želim, da bi tudi sama čim večkrat zmogla takšno sprejemanje in dopuščanje različnosti. Kajti dojela sem, da brez tega lahko samo sanjamo o kakšni razsvetljeni in napredni družbi. Če se imamo še tako odprtomiselne (v izbrani temi, v drugih pa pogrnemo na izpitu na celi črti), dokler drugim vsiljujemo svoja ‘odprtomiselna in razsvetljena’ pravila na kateremkoli področju in se zgražamo nad drugačnostjo, potem je vprašanje ali ni odprtomiselnost le nova zgodbica, v katero smo se ukalupili oziroma zaprli.
* Govorim seveda o sprejemanju stvari, o katerih se med sabo posamezniki uskladijo, se strinjajo in s svojimi dejanji fizično ne škodujejo drugim.
Naslovna fotografija: Pexels
