Rachel Carson je ena izmed prvih okoljevarstvenih znanstvenic na svetu. S svojo znamenito knjigo Nema pomlad, ki bi jo moral prebrati vsak, je leta 1962 prebudila zavest, da vsako naše dejanje vpliva na nas ter okolje okoli nas.
»Obvladovanje narave je prazna beseda, spočeta v neznanju in porojena v kamenodobni biologiji in filozofiji, ko je človek še mislil, da je narava ustvarjena zato, da mu služi. Zamisli in praksa uporabne entomologije izvirajo v glavnem še iz prvih časov znanosti. In usodno za nas je, da se je ta primitivna kamenodobna znanost oborožila z najsodobnejšim in najstrašnejšim orožjem. Ko je dvignila to orožje nad žuželke, ga je dvignila tudi nad vesoljno zemljo.« Najbolj znamenite besede Rachel Carson.
Leta 1962 je izšla knjiga z naslovom Silent Spring (Nema pomlad), knjiga je v hipu postala prava »eksplozija« v Ameriki in v vsem zavednem svetu. Rachel Carson je bila prva, ki si je drznila postaviti človeka pred ogledalo in ga seznaniti s tem kaj počne z Naravo in s samim seboj. Dotaknila se je problematike pesticidov, vse svoje trditve je podkrepila z znanstvenimi dokazi, ki so bili v tistem času zakriti s tančico skrivnosti. Po zaslugi Rachel je početje vlade in industrije (proizvajalcev pesticidov) pritegnilo pozornost širše javnosti in prav z njeno knjigo se je začelo razvijati varstvo okolja.
Rachel Carson se je rodila 27. maja 1907, bila je priznana morska biologinja. Zaslovela je s svojo knjigo Nema pomlad in ustanovila sklad Rachel Carsonove za varstvo okolja. Kljub njeni smrti leta 1964, njeno upanje in želje, da bi se izboljšale razmere po svetu, v katerih živi človeštvo, ob 50. obletnici izida knjige še vedno živi naprej. Slovenski prevod njene knjige je izšel leta 1972, ob svetovne letu varstva Narave.
Svojo zgodbo o smrtonosnih kemikalijah je začela takole:
»Povsod je vladala moreča tišina. Ptičev ni bilo več. Kam neki so odleteli? Ljudje so veliko govorili o tem, ugibali so in se vznemirjali. Tudi krmilnica na vrtu za hišo je ostala prazna in pusta. Če je kdo videl kje kašnega ptiča, je bil ta naščeperjen, ves se je tresel in ni zmogel več letati. Bila je nema pomlad. Ob jutrih so včasih odmevali spevi stržkov, taščic in drozgov, gruljenje golobov, vreščanje šoj, zdaj pa je vse tiho. Nad poljem, gozdom in močvirjem leži mrtva tišina.«
Smrtonosno tišino kemikalij smo občutili in še danes se dogajajo prav takšne stvari, kot po 2. Svetovni vojni v Ameriki. Tako danes, kot pred več kot 50. leti, se v večini primerov gleda le na korist-denar.
Kaj se je pravzaprav dogajalo?
Ameriške oblasti so po 2. Svetovni vojni vojaško industrijo preusmerili v izdelovanje pesticidov. Posledice so se hitro pokazale v okolju, na živalih, rastlinah in tudi pri vplivih na zdravje ljudi.
Najpogosteje uporabljena kemikalija na Ameriških tleh je bil Dikloro-Difenil-Trikloroetan (DDT), za katerega je veljalo prepričanje, da kilogram DDT-ja na hektar pa res ne škoduje nikomur. Uporabljal se je tudi dieldrin, ki je 50x močnejši od DDT-ja in še najmočnejši strup endrin. Zaradi naštetih in še mnogo drugih strupov so poginile in se mučile živali. Z endrinom se je zastrupil otrok, ko so starši razkužili hišo zaradi prisotnosti hroščev. Psička so že po uri bivanja v razkuženi hiši popadli krči in je poginil. Otrok je po nekaj urah začel bruhati, imel je hude krče in se onesvestil. Večmesečno zdravljenje ni izboljšalo njegovega stanja, saj ni ničesar slišal, čutil in videl. To je le eden izmed mnogih primerov, kjer so začele nekatere vrste izumirati zaradi vpliva kemikalij na njihov zarod. Avtorica najpodrobneje opiše primer orlov: »Najbolj podrobno so preučili orlovske kolonije na zahodni obali Floride. Od leta 1939 do 1949 so obročkali več kakor 1000 mladih beloglavih orlov. Po letu 1947 je število mladičev vedno bolj upadalo. V nekaterih gnezdih ni bilo jajčk, v drugih so jajčka bila vendar se mladiči niso izlegli. Med leti 1952 in 1957 je ostalo kar 80% gnezd brez mladičev. Populacija se je zmanjšala zaradi vpliva DDT-ja na trdoto jajčne lupine in na razvoj zarodka.«
Za konec pa še misel v razmislek o našem odnosu do narave: »Naše razmerje do narave je takšno, da si jo hočemo nasilno podvreči. Toda dosti več možnosti za obstanek na tem planetu bi imeli, če bi se mi prilagajali naravi in bi jo gledali dosti bolj spoštljivo, ne pa z viška in oblastno.« (E. B. White)
