Včasih sem bila presnojedka – kar 4 leta in pol. Takoj ko sem začela s to živo prehrano sem se začela odlično počutiti – tako zdravega in čistega občutka nisem imela nikoli prej. A danes vem, da sem takrat mislila, da je zdrava hrana odgovor na vse. Da je edina pot, ki mi lahko pomaga, da bom do konca življenja zdrava.
Hrana je pomembna za zdravje, a naše misli so še pomembnejša hrana
Da ne bo pomote, hrana tudi je zelo pomembna, a le če je uravnotežena. Prav tako pa mora biti naše življenje uravnoteženo tudi z ostalimi ključnimi sestavinami za zdravo življenje: zdrav um, čustva, gibanje, dobri odnosi, veliko smeha, počitek in veselje pri delu… Enako kot hrana, ali morda celo bolj, je pomembna ‘nastrojenost’ našega notranjega programa, ki se odvija v naših glavah in posledično ustvarja ‘kemijo’ v naših telesih. Ta se s povratno zanko poveže nazaj z našimi mislimi in notranjo zgodbo, ki si jo pripovedujemo znova in znova. Tako se ustvari nekakšen perpetuum mobile.
In kot sem kasneje ugotovila in si iskreno priznala: je bil tudi pri mojem presnem prehranjevanju pred leti vseeno v ozadju prisoten strah. Strah, da mi bi kakršnakoli druga nezdrava hrana škodila. Nevede se mi je zazdelo, da bom kar nesmrtna, če bom uživala presno in živela tesno povezana z naravo. Kar ne pomeni, da naravno za nas ni najboljše (a tudi malo nezdravega nas ne ubije, saj je treba priznati, da je naše telo močan mehanizem), a vseeno je treba sprejeti svojo umrljivost. Ravno to je del naravnega cikla.
Če nas je strah, smo talci samih sebe
Enako je s strahom ali paniko pred izgubo svobode. Če smo prestrašeni, smo avtomatično že brez svobode, ker smo talci samih sebe, svojih negativnih čustev. Svobodni smo, ko sprejemamo in ko smo v miru. A hkrati še vedno ‘brcamo’ proti želenim osebnim ciljem. Ni se nam treba boriti za svet, kot nas želijo prepričati. Če se borimo za rešitev sveta, nimamo pa počiščeno pred svojim pragom, še najmanj pomagamo do rešitve.
*Mimogrede – to je klasičnem marketinški trik uspešnega prepričevanja in vplivanja – angažiranje ljudi (strokovno imenovano engagement). Če se ljudje počutijo vključene in del gibanja, bolj sledijo sporočilom in usmeritvam kako naj se vedejo. Postanejo vodljivi! (Paradoks, v katerega se lahko ki ujamejo tudi vsi, ki se BORIJO za svobodo.)
In pa še en paradoks, ki ga borba za rešitev sveta prinaša: k reševanju sveta najbolj pomagamo, če uredimo svoje življenje (v skladu z naravo, a hkrati tudi uravnoteženo z obstoječim stanjem v družbi).
Še en paradoks, ki ga borba za rešitev sveta prinaša
Da poskrbimo za to, da je naš um pod našim nadzorom, da ne nasedemo vsaki kritični in strašljivi misli, da nas spravi v tesnobo. Da delujemo etično in moralno na svojem profesionalnem področju. Da skrbimo, da je naše telo fit in zdravo. Da se družimo in zgledujemo po ljudeh, ki v praksi demonstrirajo optimizem, uspeh, dobre odnose, zdravje.
Da nismo večino dneva v strupenih čustvih strahu, jeze, zamere, panike, opravljanja, ljubosumlja. Da nismo ujetniki svojih čustvenih sprožilcev, ki kot tempirana bomba eksplodirajo, ko nam nekdo zunanji pritisne na ‘napačen’ gumb.
Še čas dokler smo tu, da še kaj lepega naredimo in doživimo
In ko se vrnemo k svoji umrljivosti in jo sprejmemo, se zavemo, da je še čas, da dokler smo tu, še kaj lepega naredimo in doživimo v okviru svojega sveta. Še prej pa se samonastavimo na samoobvladovanje, spoznavanje, sprejemanje, razumevanje, spoštovanje, kreiranje, optimizem, hvaležnost, demonstracijo vedenja, ki ga želimo videti na širšem družbenem vzorcu.
Naslovna fotografija: Pexels
