Luka Mancini, oblikovalec vizualnih komunikacij v tandemu Lukatarina pravi, glede posla in uspeha pravi, da se ne smemo preveč „sekirati” in dela jemati smrtno resno.
Oblikovalske rešitve Luke Mancinija s področja kulture in predvsem okoljevarstvenih, družbeno angažiranih tematik so bile večkrat nagrajene tako doma kot v tujini.
Zadnje čase raziskuje gib in ples, bobna na afriške djembe. Dvanajstega aprila pripravlja premiero plesne predstave Šepetajoči Kamen, s plesalko in koreografinjo Saro Stropnik. Med njegove priljubljene aktivnosti spada tudi zanimanje za meje znanosti, nove prihajajoče paradigme, modrosti starih civilizacij in skrivnosti človeka in vesolja.
Kaj vam pomeni izraz zdravo življenje?
Čeprav sem rahlo nagnjen k pretiravanju, bi rekel da gre pri zdravem življenju za to, da delamo stvari s pravo mero. Vsekakor pojma zdravo ne bi vezal le na naše telo, ampak na človeka kot fizično, umsko, čustveno in duhovno celoto. Blizu mi je ideja, da je zdravje usklajenost z ritmi vesolja. Ključno vlogo pa igrajo tudi odnosi, najprej zdrav odnos do sebe, nato še do soljudi in drugih bitij.
Poslovni svet, stres in notranji mir? Kako ohraniti ravnovesje in biti uspešen tako na poslovnem kot osebnem področju hkrati?
Kaj sploh pomeni biti uspešen? Verjetno si to vsak malce po svoje razlaga. Če končaš daljše razmerje je to lahko neuspeh ali pa tudi uspeh, ker veš, da je tako za oba bolje. Trenutno živim dokaj polno življenje, ampak si ne bi upal kaj dosti razpravljati o uspešnosti v poslu in zasebnosti. Razmišljati o uspehu je izvajati pritisk na samega sebe. Dajmo se raje sprostiti in začutiti svoje resnične občutke. Glede posla lahko rečem le to, da se ne smemo preveč „sekirati” in dela jemati smrtno resno. Ko sem bil v začetku oblikovalske kariere preveč čustveno navezan na svoje rešitve, se konfrontiral z naročniki, sem zaradi stresa trpel za konstantno tesnobno napetostjo v predelu pleksusa ter srbečico. Trajalo je več mesecev preden sem se spravil v red. Od takrat naprej se v delo nisem več tako čustveno vpletal. Pa kaj, če naročnik ne razume tvoje “genialnosti”. Jaz nisem svoje delo, pa čeprav ga imam rad. Zadnja leta poklicnega stresa resnično skoraj ne poznam. Vsekakor si je vzeti čas zase in za sprostitev.
Kaj pride prej zdrava hrana ali zdrava pamet? Je način prehrane povezan s stanjem duha in obratno, ali stanje duha posledično vpliva na spremembo prehrane?
To je zelo aktualna dilema za mnoge posameznike, ki zavestno stopajo po poti samospoznanja.
Oboje do neke mere drži. Osebno sem mnenja, da močneje kot hrana na nas pozitivno ali negativno vplivajo naša čustva in mentalni vzorci. Ljudje, ki bi radi duhovno rasli samo na podlagi kakšne ekstremne diete, pa so hkrati nepripravljeni, da bi delali tudi na čiščenju čustev in druge navlake, so se lotili stvari z napačnega konca. Mislim, da je pri tem kakšno hrano človek uživa pomembno, da posluša, kaj mu govori njegovo telo. Gotovo pa drži, da dolgotrajno nezdravo prehranjevanje prizadene celoto človeka, uravnotežena prehrana pa ohranja telo zdravo, gibek um in je močan temelj duhovne rasti. Izpostavil pa bi še odnos do hrane. Danes jemo kot avtomati, brez kakršnekoli hvaležnosti. Ena izmed množice starih modrosti, ki jih danes na novo odkrivamo preko znanstvenih eksperimentov, je da misel in čustvo vpliva na hrano (izgleda, da predvsem na vodo v njej). Iskrena zahvala pred obrokom dejansko pozitivno informira hrano. Šele taka hrana je, pravijo nekateri, dejansko primerna za zaužitje. Kot pravi Greg Bradden, molitev je naša notranja tehnologija, s katero lahko pozitivno vplivamo na svet okoli sebe.
Kaj je največja ovira na poti do zdravega življenja, če si uspešen poslovnež? Čas? Interes? Ljudje?
Hm, to bi moral odgovoriti uspešen poslovnež, hehe … Kot ustvarjalec-oblikovalec vizualnih komunikacij pa lahko rečem, da je ovira v tem, da se zabubimo pred računalnik in postanemo deloholik, ki mu delo pomeni več od stika z bližnjim. Lahko nam zmanjkuje časa, energije in s tem izgubimo tudi interes za aktivnosti, ki bi nas napolnile. Če odnosi na delovnem mestu niso pristni je tudi to lahko ena izmed ovir.
Kako ohranjate notranjo moč, da ste kos vsakodnevnim izzivom? Zdrava hrana, šport, meditacija?
Tako, da počnem aktivnosti, ki me napolnjujejo z dobrimi občutki, da ne rečem kar z ljubeznijo. Trenutno so to različne plesne in gibalne tehnike kot npr. biodanza ali pet ritmov. Verjamem tudi, da je ključna metoda za ohranjanje notranjega miru in moči meditacija se pravi umirjanje uma. Um si jaz praznim predvsem s sprehodi po gozdu. Med enonožci se odlično počutim.
»Misli globalno, deluj lokalno« Kako si razlagate ta rek v teh časih?
Zelo pomemben rek, ki le še pridobiva na pomenu. Torej, zavedanje svetovnih tegob in problemov in njihovo reševanje na lokalni ravni. Polaga odgovornost in moč ljudem v roke. Globalizacija se je pokazala predvsem kot odstranjevanje ovir za nemoteno delovanje kapitala, večinoma v škodo ljudi in narave. Zato je toliko bolj pomembno, da ohranjamo lokalna znanja, navade in okolje. Včasih razmišljamo zelo velikopotezno, namesto da bi z neko malo zgodbo naredili v lokalnem okolju veliko dobrega. Za mir si npr. torej lahko prizadevamo (boriti se zanj ne moremo) tako, da smo mir mi sami.
Vam je izvor in način pridelave vaše hrane pomemben? Kupujete ekološko ter lokalno pridelano hrano ali se vam zdi to le dobra marketinška poteza v času recesije?
Dostop do zdrave, žive hrane se mi zdi osnova kakovostnega življenja. Večinoma kupujem lokalno integrirano zelenjavo na bližnji tržnici. Verjetno pogosto niti ne opazimo, toda v trgovskih centrih je večina zelenjave drugega kakovostnega razreda. Španci rezervirajo prvi razred za večje in bogatejše evropske trge. Tako, da je nam v trgovskih centrih na voljo neekološka, od daleč pripeljana zelenjava drugega kakovostnega razreda. Ne. hvala. Dejavnik lokalnosti se mi zdi skoraj pomembnejši od ekološkega. Novozelandska jabolka ekološke pridelave me nikakor ne ganejo, saj hrana s transportom izgublja poleg tega je tu še nesmiseln ogljični odtis. „Eko” izkupiček je zato bolj boren in sporen. Opažam, da počasi tudi trgovci, pa naj si gre le za marketinške poteze, spodbujajo bolj trajnostno nakupovanje, kar se vidi tudi iz ponudbe. Ekološke in lokalne. Vendar do trgovcev kakšnih simpatij vseeno ne gojim. Problematične so njihove velike marže in monopolni položaj, zato se pomembne iniciative, ki vzpostavljajo neposredne povezave med potrošniki in lokalnimi pridelovalci. Verjamem, da je to, kar smo že nekoč imeli, prihodnost, hkrati pa bi predvsem morali povečati slovensko samooskrbnost in omogočiti, da bi imelo čim več ljudi možnost pridelave lastne zelenjave.
Plakat iz serije Morski odpadniki na slovenski obali, nagrajen v kategoriji plakatov na zadnjem bienalu vidnih sporočil Slovenije. Avtorja: Lukatarina.
Je možno združiti duhovno in poslovno? Na kakšen način? Kaj za vas pomeni biti duhoven, spiritualen, najti notranji mir?
Ko sem v najstniških letih začel prebirati duhovne knjige modrih ljudi sem mislil, da sem duhoven. Potem, ko sem šestintridesetič prebral, da je ena kapljica prakse vredna več od morja teorije, sem se počasi pomujal in začel hoditi na različne delavnice in sem spet mislil, da sem duhoven. Počasi sem spoznal, da je duhovnost trdo delo na sebi, soočanje s svojimi sencami, preseganje zakoreninjenih vzorcev. Danes pa mi celo zdi, da je duhovnost prazen pojem, o katerem bolje, da ne razpravljamo. Duhovnost živimo in ni ločena od življenja, kot neke vrste skriven hobi ali teatralna predstava. Duhovnost zato najdemo tudi daleč stran od duhovnih delavnic. Duhovno torej, če že moram, ne bi opredelil kot zanimanje za ezoterično znanje, ali prakticiranje tehnik, temveč smo duhovni, kadar delujemo v skladu s svojim poslanstvom in so naša dejanja usmerjena v dobrobit okolice. Preprosto je nalepka duhoven nekako brez prave vrednosti, še posebej pa zgrešimo, če koga okaramo, da ni dovolj duhoven.
Arhetipske vloge moških in žensk, ali smo izgubili stik s samim sabo? Vloga moškega in ženske v današnji družbi?
Zelo kočljivo in zahtevno vprašanje. Absolutno verjamem v enakopravnost spolov, pa je žal še nismo dosegli. Hkrati pa je biološko dejstvo, da smo različni. Hvala vesolju za to različnost. In ker sta telo ter duh neločljivo povezana, seveda lahko sklepamo, da obstajajo nekatere specifične psihofizične kakovosti, ki jih lahko z našim omejenim jezikom in pogledom opredelimo kot ženske in moške. Te lastnosti določajo arhetipski lik moškega in ženske, zanimivo pa je, da v resnici presegajo spol. Primer v številnih razmerjih istospolnih partnerjev, en zasede moško drugi žensko arhetipsko vlogo. Ali pa sta v hetero razmerju vlogi zamenjani in ženska igra moško vlogo, moški pa žensko. Meni se zdi, da tematiko spolov zelo zanimivo obravnava knjiga Womens Reality An Emerging Female System, avtorice Anne Wilson Schaef. Vsekakor je ta naš svet zadnjih nekaj tisoč let zelo moški in ženske, ki hočejo uspeti v žal izrazito komolčarskih moških področjih, kot sta še vedno politika in posel, so prisiljene delovati in se obnašati po moško. Tako zvane moškinje. Zanje pravijo, da so zatrle svojo (arhetipsko) ženskost. Iskreno verjamem, da prihodnost pripada ženskam oz. ženskim kakovostim, to bo veliko lepši in boljši svet
Kako si razlagate pojem »holističen pristop« k življenju?
Ta termin mi je zelo blizu. V resnici poskušam pristopati k življenju celostno. Poskrbeti je treba za telo, um in dušo (srce). Moj agens in smisel je ustvarjanje in v tem oziru sem v zadnjih letih razširil svojo paleto aktivnosti od vizualnega ustvarjanja še na gib in ples ter glasbo (bobnanje na djembe). Gib in ples zadovoljuje potrebe celega človeka, ampak recimo, da je poudarek na telesu, vse ostalo pa še dodatno hrani mojo dušo in um. Pomemben vidik celostnega življenja se mi zdi tudi stik z naravo, z matero Zemljo, ki nam daje vse. Občutenje hvaležnosti je darilo, ki si ga lahko podarimo in je izraz naprednega, holističnega zavedanja, da je vse povezano in živo. Ter naj ne pozabim zdravih, globokih stikov z ljudmi. Brez tega je vse prazno in površinsko. Na intelektualnem področju vidim holizem kot ključen pozitiven trend znanstvenega razvoja. Zadnja stoletja smo na Zahodu vse predalčkali, analizirali, merili, se ozko specializirali za drevesa in pozabili na gozd. Holizem prinaša pogled iz ptičje perspektive. Združuje kar se je morda zdelo nezdružljivo. Je vključujoč in posledica sinteze, ne analize. Spodbuja sodelovanje med disciplinami in širi obzorja. Neizogibno se bližajo veliki premiki znanstvenih paradigem, ki bodo popolnoma spremenili naše dojemanje realnosti.
Recesija. Kje se začnejo spremembe? V glavah, na bančnih računih, finančnem trgu ali v srcih?
V skladu z modrostmi duhovnih tradicij pa tudi spoznanji naprednih fizikov. o katerih lahko beremo npr. v knjigi Polje, je zunanji svet v veliki meri odsev nas samih. V tem smislu je tudi politični ali pa finančni sistem, kot ga imamo, pač posledica naše stopnje zavesti. Ko se bo spremenila zavest, in to se sedaj kot kaže dogaja, se bo tudi sistem spremenil. Torej v resnici se začne vse v srcih, o tem ni dvoma. Z zavestjo se bodo spremenile vrednote. Predvsem pohlep po materialnih dobrinah, statusu in moči se mora umakniti, saj je gonilo uničujočih virtualnih finančnih akrobacij, ki pa imajo vpliv na realno življenje. Na bolj pragmatični ravni bi zato gotovo izpostavil problematični bančno-denarni sistem. Če se malce podučimo o zgodovini njegovega nastanka, sledimo tokovom denarja, kar lepo prikaže film Thrive in številni drugi dokumentarci, spoznamo, da svet dejansko vodi skupina bančnikov, ki so nam dobesedno vsilili sistem nastavljen tako, da se denar steka od tam, kjer ga je že tako malo, tja, kjer ga je že tako ali tako veliko. Zato so bili protesti pred borzo uperjeni v pravo smer. Politiki so pravzaprav irelevantni, vsi služijo obstoječemu stanju, ker ne znajo in si tudi ne upajo razmišljati out of the box. Zato moramo v Sloveniji ljudje sami iznajti kaj res inovativnega v smeri neposredne demokracije in v prvi fazi spodbuditi razvoj alternativnih sistemov, ki bodo zadovoljevali potrebe ljudi, ki jih zdajšnji sistem slabo oz. vedno slabše zadovoljuje. Med njimi seveda tudi alternativni denarni sistem, ki ne bo obremenjen z obrestmi, dolgom …
Je bitka za posel v današnjih časih lahko moralna, pozitivna ter človeku prijazna? Sta morala in etika sploh še vrednoti?
Za posel se z Lukatarina nikoli nisva borila, projekti so dokaj redno prihajali. Še najbolj podobno boju za projekt je bilo sodelovanje na natečajih. Do sedaj sva bila kar uspešna. Je pa na žalost v času krize odločilen dejavnik nizka cena. In ponavadi bo zmeraj nekdo ponudil nižjo ceno kot ti. Zato je danes težje priti do projektov. Bitka ne more biti človeku prijazna, morda je lahko le častna, kadar nasprotniki upoštevajo nek skupen kodeks pravil. Kapitalizem je zame preživet ravno zato, ker spodbuja bojevanje oziroma tekmovanje v katerem zmeraj nekdo potegne kratko.
Sicer pa sta na slab glas etika in morala prišli zaradi pridigarjev, ki niso pometli pred svojim pragom. Pohujšanje v dolini šentflorijanski na sto načinov … V resnici pa morala in etika ne bosta nikoli iz mode, ker imamo globoko v sebi, kot pravi neposlušni Freudov učenec Wilhelm Reich, nek primaren čut za dobro, pravično, lepo … Ljudje spontano, intuitivno sledimo pozitivnim vrednotam in zato protestiramo, če npr. začutimo, dojamemo, da so le-te v družbi kršene. V našem primeru s strani političnih in gospodarskih elit. Trenutno protestiramo zaradi pomankanja vrednot poštenja in pravičnosti.
V čem je prihodnost dobrega poslovanja? So sodobni pristopi tudi trajnostni ali bo potrebno spremeniti razmišljanje, da bo prišlo do pozitivnih sprememb? Kakšen je profil »poslovneža prihodnosti«?
Termin poslovanje mi je tuj z moje pozicije ustvarjalca, s katere bolj redko razmišljam o profitabilnosti in denarnih tokovih. Rečem lahko le, da podpiram iniciative, kot so Od zibke do Zibke, pravično trgovino, socialno podjetništvo, co-working (so-delo) … Poslovnež prihodnosti bo po moje celostna, čuteča, odprta oseba, katere cilj ne bo zaslužiti kup denarja, temveč bo svoj uspeh „merila” z doprinosom k skupni blaginji. Znala bo prepoznati resnične probleme in ponuditi trajnostne rešitve, storitve in izdelke. Njen ali njegov cilj pač ne bo spraviti na trg nek izdelek, ki ga nihče v resnici ne potrebuje. Predlagam usmeritev v storitve, ne v izdelke.
Recesija, ovira ali izziv?
Ni dvoma, to je izjemna priložnost, za spremembe. Le-te so nujno potrebne, če hočemo sploh preživeti na tem planetu. Čas je za prevrednotenje vsega samoumevnega. Naj zidovi okorelih sistemov in struktur padejo, šele potem bomo svobodno zadihali, je rekel majevski starešina. Pravzaprav menim, da bi morali doživeti še hujšo krizo, da bi nas ta prisilila v še bolj aktivno transformacijo. Kriza lahko poveže ljudi, ker jih prisili, da začnejo sodelovati. Le tako lahko preživijo. Lep primer samoorganizacije ljudi kot odgovor na znižanje standarda in visoke cene goriv ter javnega prevoza je storitev prevozi.org. Ne samo, da omogoča hitre migracije za ugodno ceno. Tu je še pozitivna socialna komponenta spoznavanja novih ljudi, zanimivih pogovorov … Čim bolj nas bodo država in bančniki stiskali, tem več takšnih rešitev in storitev bo nastajalo in postopoma se bo rodil paralelni svet, starega pa sploh ne bomo več potrebovali oz. od njega ne bomo več odvisni. Komaj čakam!
