Zadnjič je Luka Mancini napisal res super članek na temo propagande, da je še mene spodbudil k refleksiji glede aktualne situacije skozi oči uporabe manipulacijskih tehnik za reprogramiranje družbe (vedenja, prepričanj, čustev posameznikov, ki potem zajame velik del populacije, da postane prevladujoče – ali kot upravljalci propagandisti radi rečejo ‘normalno’).
Temu se strokovno reče družbeni inženiring in ja, to so realne metodologije, ki so v uporabi že od praljudi naprej. Zato lahko zelo nazorno vidimo, da je osnova teh tehnik pripovedovanje zgodb. Z razvojem in našim vse boljšim poznavanjem psihologije posameznika, množice, kvantnih principov narave/vesolja in še posebej tehnologije (kemične, biološke, digitalne, fizikalne, frekvenčne, nano…), pa so se razvijale tudi tehnike vplivanja na posameznika in skupino posameznikov.
Ker je moje življenje posvečeno propagandi (in bo na tak ali drugačen način ostalo do konca mojega življenja), je to moja profesionalna deformacija, ki jo izkušam skozi prakso in teorijo. V preteklih 2 letih sem se ogromno novega naučila predvsem o prefinjenih novih tehnologijah, ki bodo ne le močno vplivale na naše dojemanje propagande temveč ga bodo popolnoma spremenile. In čeprav sem vedela, da je propaganda zelo močno orodje za vodenje množic in posameznikov, pa vseeno do marca 2020 nisem zares dojemala, kaj to v resnici pomeni v praksi, ko propaganda ‘udari’ z vsemi svojimi močmi in popolnoma uglašeno!
Ko sem na faksu prvič slišala za propagando, je postala moja strast. Še danes se čudim, kako me je potegnila in čisto poskala ter na mojem radarju ostala skozi vse moje življenje. Od takrat dalje sem vse moje življenje usmerjala v njeno družbo, bližino. Seveda sem se začela tudi poklicno ukvarjati z njo, le da se propagandisti danes imenujemo piarovci ali praktiki odnosov z javnostmi. (Posledično opažam, da le redko kdo ve, kaj za vraga sploh je naše delo. In kdo bi jim zameril!)
Ime nam je spremenil zelo pretkani Edvard Bernays (saj se je odlično spoznal na psihološke procese v ljudeh in je bil celo nečak Sigmunda Freuda) v nedavni preteklosti, ker se je zavedel, da se je imena propaganda skozi največja zadnja merjenja moči držav na najbolj globalni ravni prejel preveč slab sloves.
- In to je tudi ena od prvih strategij propagande – (pre)oblikovanje terminologije za družbene pojave (fenomene), na katerih želimo držati fokus ljudi skozi propagandni proces (ki je usmerjen k točno določenim ciljem).
- Druga pomembna stvar propagandne strategije je – držati fokus širše javnosti ‘krepko’ pod svojim nadzorom. To zelo dobro obvladajo tudi odrski čarovniki, da lahko izvedejo svojo čarovnijo. Ljudje ne opazijo, kaj se je v resnici zgodilo in se fascinirani čudijo temu, kar jih je čarovnik prepričal, da se je zgodilo. To, da se ti nekaj zdi, da si videl na lastne oči, je najbolj prepričljivo. In tudi najbolj utrjuje ali krepi prepričanja (sploh je vrhunsko, če se to dogaja za želeno prepričanje – vprašanje je le, čigava želja je – lahko je tudi naša, samo znati se je treba ‘samozmanipulirati’). Mehanika naših možganov je takšna, da so v osnovi stroj za utrjevanje prepričanj. Takšna je njihova narava.
- In že smo pri tretji pomembni zakonitosti propagande (ki gre lepo z roko v roki z zakonitostmi delovanja naših možganov). Ta pa je, da večkrat, ko se nekaj ponovi (ali misel, ali dejanje, ali prepričanje, ali čustvo), to nam (našim možganom) postane domače. Zato postanejo naši možgani pristranski. Namreč narava naše psihe je, da kar nam je domače, se nam zdi varno in posledično za nas dobro. Čeprav je lahko tudi obratno. To lepo potrjujejo naše slabe navade: na primer, če kadimo ali imamo zelo radi sladkarije (zdaj še kako dobro vemo, da sta to škodljivi navadi, saj je velik izziv držati jih v zmernosti, a vsi vemo, da bi naše telo, ko bi mu za nekaj časa odtegnili ti dve substanci odreagiralo s slabim počutjem, čeprav bi naredili nekaj koristnega).
Podobno smo ujeti ne le v telesne slabe navade, temveč tudi v čustvene zanke. Tukaj govorim o prevladujočih čustvih, v katerih preživimo večino dneva (strah, žalost, ljubosumje, zamera, apatičnost…). Verjetno si pri zdravi pameti nihče od nas ne bi želel preživeti večino dneva v katerem koli zgoraj navedenem čustvu. A le redko imamo celosten pregled, katera čustva prevladujejo v nas večino dneva. In tudi, če bi ta odgovor dobili (da bi ozavestili svoja čustva), bi rabili zelo močno voljo, ker bi se prav tako telo sprva upiralo in bi hotelo povrniti obstoječi negativen čustveni ekvilibrium, tako da bi pošiljalo določene misli v naš um, ki bi nas usmerjale nazaj v prejšnji status quo.
Ampak tu je na mestu vprašanje: kdo nadzoruje naša čustva? Ali se sama ustvarjajo (torej smo v primežu našega čustvenega obstoječega stanja)? Ali so zunanji dogodki ‘krivi’, da se mi tako počutimo? So res zunanji dogodki naši gospodarji? Ali lahko sami prevzamemo nadzor nad svojimi čustvi (nam je kdaj to že uspelo)? Si bomo dovolili od zdaj naprej: da bomo dajali moč nad našimi čustvi zunanjim dejavnikom ali se bomo začeli trenirati v tem, da ta moč pride v našo kontrolo?
- Pa smo že pri četrti točki – da propaganda cilja na naša čustva. Kako to počne? Skozi zgodbo, ki nam jo pripoveduje. Zato so pametni ljudje vedno pozorni na to: kakšna čustva jim zbuja to, kar jim nekdo pripoveduje.
Zakaj je to pomembno? Zato, ker je že ptičkom na veji jasno iz zgodovine človeštva (s čimer so se veliki pokvarjeni vodje in diktatorji hvalili), da če držiš ljudi v strahu, jih lahko vodiš. Ali rečeno drugače: če je ljudi strah, je večja verjetnost, da te bodo ubogali (če si šef).
Nevroznanost pa nas uči tudi, da takoj zatem, ko ustvariš šok pri posamezniku (ali še bolje množici posameznikov, ker tukaj zraven se vključi potem še čredni nagon), dobiš zlata vreden trenutek – da takoj vsadiš novo prepričanje v um ljudi. Zakaj? Zato, ker šok odpre vrata v podzavest. Kaj pa čisto tehnično pomeni šok? To je preprosto PREKINITEV OBSTOJEČEGA VZORCA!
- Od tu naprej pride peta točka – ko naloga propagande postane samo še krepitev novega prepričanja. Ali po domače ponavljaj, ponavljaj, ponavljaj to novo prepričanje. In tako se ustvari nova potrditvena zanka v možganih, ki samo še krepi in krepi novo prepričanje. Po kvantnih zakonih pa zdaj na novo in že od nekdaj vemo, da to da nekaj verjamemo ne potrebuje temeljev v resnici ali logiki.
- Poimenovanja namreč oblikujejo našo realnost, saj z njimi pomirimo um, ker naredimo nekaj neznanega znano in prepoznano. Hkrati ustvarimo kategorijo za neke zaznave, da jih lažje držimo v omejenih okvirjih. Tako kot smo naredili pri barvni shemi ločnice in tako lahko govorimo o rumeni, zeleni, oranžni. In jih dojemamo kot ločene barve. A če jih gledamo uvrščene na mavrici, so v njihovih stičnih točkah zelo prelivajoče in bi se dve osebi če bi jim pokazal to mejno barvo (rumeno-oranžno) zelo težko zedinili glede poimenovanja: ali je to rumena ali oranžna. In tako bi se lahko zdelo, da se pogovarjata o dveh različnih stvareh, a hkrati bi imela oba prav. Tu pa pridemo do nove tehnike, ki se jo potem poslužuje propaganda: črno-belo slikanje in stereotipiziranje. Propaganda rabi nasprotnike in rabi dinamiko mi-oni. Ali še bolj nazorno: naši/domači/prijatelji in nasprotniki/tuji/drugi. Zato kadar vidimo glavne predstavnike/govorce za javnost govoriti razdiralno in kako s prstom usmerjajo v oni/nasprotniki, namesto povezovalno in strpno, je to znak za alarm. To je pokazatelj, da je na delu dužbeni inženiring, ki zasleduje neke cilje, ki so dobri le za vrhovne upravljavce in ne za množico, ki jo manipulirajo.
- V tej aktualni propagandi je uporabljena še ena zanimiva tehnika. Nekateri se spomnemo ali poznamo socialistične in komunistične sisteme, v katerih je vladala tako močna cenzura, da je bila izgovojena s strani glavnih uradnih govornikov (prezentatorjev propagandnih sporočil) le ena resnica. Do kakšnih nasprotnih informacij pa praktično sploh ni bilo mogoče priti (saj ni bilo interneta; v še malo bolj dalni preteklosti pa so v ta namen zažigali knjige). Danes pa imamo nov fenomen: ustvarjanje zmede, kaosa, da so v obtoku vse možne nasprotujoče si resnice. In izgovarjajo jih celo uradni govorniki.
- Posebnost tega propagandnega časa so tudi fact checkerji (preverjalci dejstev), ki se želijo ‘prodati’ nepoznavalski javnosti kot branitelji resnice. A zopet smo pri pojavi kategoriziranja in ustvarjanja novih imenovanj za določene pojave. In ta pojav, če ga realno, trezno analiziramo pomeni: da so to plačani študentje (ki si s priložnostnimi deli služijo svoj kruh, ki jim ga plačujejo velekapitalisti, ki usmerjajo propagando) in ne poznavalci strok, ki jih presojajo. Oni iščejo uradne vire (to so mediji, ki so v lasti kapitala, ki usmerja propagando), ki pišejo to kar jim kapital narekuje (pošilja vsebine skozi sporočila za javnost). Nato vsako ‘resnico’ presojajo skozi to ‘uradno (propagandno) sito’. In kot vidimo, je stičišče vseh teh resnic taisti kapital, ki plačuje armado ljudi skozi vse te kanale.
A obstaja še realnost, ki je za ta kapital neprijetna, a še kako resnična. Ta pa je označena kot napačna. In tako imamo nenadoma opravka s pravilno in neprimerno realnostjo. Slednja je v resnici le neskladna z želeno. Zato ji pritiče nalepka, ki jo stereotipizira, smeši, zaničuje, postavlja na laž. In stereotipiziranje je nekaj, kar se zrel, odrasel, odgovoren, odprt človek uči odpravljati pri sebi.
Zrel (to je umsko zdrav človek) prisluhne pojavom, ki vznikajo, jih preuči sam, jih poskuša razumeti, pogledati na njih celostno, od kod prihajajo, ker le tako lahko najde konstruktivne in celostne rešitve, ki bodo odpravile tudi vzrok, ne le posledico. Ker če odpravimo le posledico, tvegamo, da z zamikom pride še večji boomerang. Saj zobobola verjetno ne rešujemo tako, da vzamemo tableto proti bolečini in mislimo, da smo s tem kaj rešili, mar ne?
In kako nam navedeno znanje lahko pomaga v vsakodnevnem spremljanju družbenega dogajanja, ki ga spoznavamo skozi 2 kanala: (pa bom govorila v svojem imenu, torej v prvi osebi)
- kanal teče skozi zgodbe, ki jih dobim skozi virualno realnost (skozi zaslone). Tudi če ne gledam v televizijski zaslon, se zavedam, da je tudi računalniški ekran še vedno zaslon; in tudi če ne dobivam novic skozi televizijska poročila, so tudi družbena omrežja vir novic in so enako nekakovostna. Zato prisegam namesto na ‘push’ (potisni) sistem (ko mi algoritmi, sistem, drugi upravljalci programiranja porivajo zgodbe, na katere želijo, da se fokusiram), raje na ‘pull’ (povleci) sistem (da sama usmerjam svoj fokus, v skladu z mojim zanimanji in čustvenimi stanji, ki jih želim sidrati v sebi kot prevladujoča). Seveda je v digitalu vse vezano na algoritme, ki so v jedru ‘push’ sistem, a vseeno mi ‘pull’ sistem omogoča več proaktivnosti, namesto pasivnosti (kar je želja aktualne propagande).
- kanal teče iz realnega doživljanja družbene situacije, ki jih dobim skozi fizično izkušnjo (v živo).Kar pomeni, da se aktivno vključujem v družbo, da krepim svojo izkušnjo in aktivno spoznavanja. Hkrati se pogovarjam z ljudmi na terenu, jih sprašujem, se zanimam za njihovo izkušnjo. Tako vseeno dobivam informacije še malo bolj iz prve roke (če že nisem absolutna in kot taka ne morem spoznati čisto v živo vseh izkušenj).
Čeprav se zavedam, da vsak človek zgodobo prilagodi v skladu s svojimi obstoječimi prepričanji (čustveno in umsko zanko, ki jo utrjuje – zato, če o njem dobim malo širšo sliko, lahko tudi hitro vidim, kje ima neravnovestja, pristanskosti, čemu daje prednost, kako razmišlja…). A hkrati vem, da propagandne ekipe zgodbe prilagdijo najbolj (v čemer so tudi profesionalci).
Ta osebni, fizični, analogni, 3D kanal je zelo pomemben, zato ga je treba aktivno vzdrževati in krepiti. Ta kanal nam omogoča razvijanje sebe in svojih kognitivnih ter komunikacijskih spretnosti v materialnem smislu in prinese daleč največ zadoščenja, samoizpolnitve, samorealizacije. Ker če tega zanemarimo, s tem, da se osredotočamo le na virtualnega, bo lahko naša realnost postala zelo grozen prostor za življenje in bo popravljanje zanemarjenega stanja zelo boleče in naporno.
Ključni principi, ki me vodijo pri konzumiranju informacij, ki jih sestavlja propaganda:
- Torej prva stvar je, da poskušam svojo pozornost držati v svojih rokah, pod svojim nadzorom. Kar pomeni, da raziskujem v globine (se učim, izobražujem, pilim) tista področja, ki jih dojemam kot moje poslanstvo (strast) ter čutim in vem, da z njimi lahko pozitivno prispevam k razvoju družbe, da jo oplemenitim z lepšimi in bolj bogatimi pozitivnimi izkušnjami.
Seveda pa je nevarno, da bi to pripeljala v skrajnost, ko bi se osredotočala le na svoje interese in se čisto zaprla pred zunanjo realnostijo – to bi vodilo že v neke vrsto oholosti.
Hkrati opažam, da s tem, ko svoj fokus usmerjam skozi fokus družbenega dogajanja, vidim, kako me ‘usoda’ še bogati in dobivam še večja spoznanja, ko sem dvosmerno povezana z družbo. Tako se očitno ustvarja neke vrste pretok, ki mi omogoča dihanje, ki prinese še bolj navdihnjene aha momente.
Zato so moji radarji vseeno sproščeno odprti in zaznavajo tudi družbo. A vanje imam vgrajenih nekaj alarmov, na katere sem še posebej pozorna.
- Ko nekaj vidim v uradnih medijih vem, da je velika verjetnost, da gre za past. Vem namreč, da je ena od tehnik uspešne strategije boja ravno element presenečenja. Kar bi pomenilo, da si strategi družbene realnosti prizadevajo predstaviti neko resnico, ki je ravno nasprotna od te, ki je izrečena. A kljub temu vem, da je ta tematika, ki jo dajejo v ospredje, omenjena z razlogom. In zato me vedno zanima, kaj je ta razlog. Torej, kaj nam komunicirajo in s kakšnim namenom/ciljem – sta glavni vprašanji? Pa tudi kdo, je pomembno.
- Če začutim, da mi neke vsebine (zgodbe) zbujajo močnejšo čustveno reakcijo – kakršnokoli (navdušenje, jezo, žalost, olajšanje…), se vedno vprašam, zakaj mi to vzbuja in v kakšno aktivnost me to usmerja (v pasivnost, v napadanje, v konstruktivno delovanje, v prenos odgovornosti ali rešitve na nekoga drugega).
- Če se določena zgodba zelo razširi po vseh kanalih, da postane virusna, ko ljudje govorijo samo še o njej, pomeni, da je prišlo do zožitve našega fokusa. Potem je čas, da se vprašam, zakaj imamo zdaj vsi fokus v to smer in kaj se morda lahko dogaja v ozadju. To je idealen trenutek, da razširimo fokus in proaktivno pogledamo še po ostalih dogajanjih.
- Ko spremljam novice, vedno gledam tudi simboliko, ki jo komunicira kontekst in sem pozorna, kakšno zgodbo sporoča kontekst. Glede na to, da imam izkušnje tako na strani poročevalstva, kot propagande, vem iz prve roke, kako se zrežira novice – kulise in dramaturgijo (četudi s čisto pozitivnim namenom). Pomembno je, kdo so predstavljeni kot žrtve (tisti, ki jih želi propaganda zdresirati), kdo zlobneži (tisti, ki vidijo skozi propagando) in kdo zmagovalci (kreatorji) zgodbe.
- Čim bolj skrajšujem čas, ki ga namenjam konzumiranju vsebin, in se osredotočam na aktivno delovanje, kreativno soustvarjanje za doprinos novih zornih kotov na situacijo.
- Novice spremljam pavšalno in sem pozorna predvsem na tiste, ki se ponavljajo, in tiste, ki predstavljajo prekinitev vzorca oz. preobrat v pripovedi.
- Spremljam tako uradno pripoved kot alternativno oziroma različne zorne kote iste novice. Pri čemer se zavedam, da je v določenih trenutkih na določenih delih tudi alternativna lahko ‘ugrabljena’ ali ‘usmerjana’, zato ne verjamem slepo tudi novicam, ki se pojavljajo v alternativnih medijih. Kot tudi ne smatram, da je vsaka novica resnična, samo zato ker so jo ‘preverjalci dejstev’ blokirali, saj vem, da tudi oni igrajo taktično in tudi s tem usmerjajo našo percepcijo.
- Učim se zanašati na intuicijo, se treniram v tem, da lahko istočasno v umi držim več različnih dejstev o določeni stvari in se ne trudim o vsaki stvari priti do končnega zaključka. Zato do določenih zgodb ostajam neopredeljena in se ne trudim za vsako ceno odločati: ali je resnično ali ne. Temveč ostajam odprta za argumente z obeh strani, se učim in budno spremljam razplet zgodbe.
Kar je pri propagandi najpomembnejše in se je treba zavedati:
V SAMEM BISTVU JE PROPAGANDA PRIPOVEDOVANJE ZGODB.
S ciljem, da jih ljudje ‘kupijo’. Da jih zgodba prepriča.
In so tako usmerjeni k glavnemu cilju, ki ga ta zgodba želi doseči.
Kdor najbolje pripoveduje zgodbe, vlada svetu!
Zgodbe igrajo na naša čustva in spreminjajo prepričanja ter nas aktivirajo v želeno ne/delovanje!
V skladu s temi zgodbami tudi sami sebi pripovedujemo neko zgodbo.
Če ob tej zgodbi nismo zadovoljni in nas ne izpolnjuje, jo lahko spremenimo.
To se zdi težko (ali celo nemogoče), a le dokler verjamemo, da je tako. Kar verjamemo, se uresničuje, ker kot smo spoznali – so možgani stroj za potrjevanje prepričanj.
Če želimo (ampak zares želimo in smo pripravljeni plačati to ceno), lahko obrnemo negativno špiralo v, pozitivno špiralo.
Po špirali drvi naše življenje. Torej kot po krožnici, ki ko se vrne na ‘začetek’, skoči na naslednjo stopnjo. Če je smer negativna drvi v propad, če je pozitivna, pa v razcvet.
In kot je pred dnevom rekel moj modri prijatelj: od naše reakcije na določeno akcijo (oziroma informacijo) je odvisna kakovost našega življenja.
Ta moč in nadzor nad našo reakcijo, pa se skriva v tisočinkah sekunde v praznem prostoru med akcijo in reakcijo.
Mojstrstvo obvladovanja tega praznega prostora pa nam prinese krepitev našega samozavedanja, samorefleksije in samonadzora.
Pa še malo za šalo za konec:
Nekoč bi se spraševala, če so moji profesorji propagande in odnosov z javnostmi s faksa kaj ponosni name in na moje ugotovitve. Zdaj pa se treniram v tem, da se raje osredotočam nase in na mojstrstvo, ki ga sama kot praktikantka in vajenka posledično razvijam v sebi. Zato sem zelo ponosna nase in na svoje doživljenjsko učenje, saj se mi to zdijo vrhunske ugotovitve, ki morda celo presegajo akademsko raven. Kajti številne akademske ugotovitve so pogosto izgubile stik z realnostjo in so odplavale v izključne teoretske smeri, kjer so postale same sebi namen (za intelektualno orgazmiranje – kar je po svoje tudi občudovanja vredno, le da je hkrati tudi neke vrste odlon od naravnega). In kot mi je nekoč v pogovoru dejal moj nekdanji šef, zelo discipliniran ter moder človek: ni vsaka teorija tudi v praksi uporabna!
P.S. Še več in podrobneje o tem, kako se zaščititi pred propagandno manipulacijo naših umov, čustev in prepričanj, pišem tudi v knjigi Kvantni kreator.
Naslovna fotografija: Unsplash
