Obstajata dva javna interesa; ohranjanje narave in dolgoročen obstoj kmetij, ki mejijo na zavarovane gozdove. V idealnih razmerah se lahko interesa dopolnjujeta, a v smrekovih gozdovih, zaradi podlubnikov, nastane problem. Varovanje narave je skupen javni interes, toda obstajajo različni pogledi na to, kako in pred kom varovati kulturno krajino.
Trenutno se varujemo pred virusom in se bojimo da se širi, tako zaradi zdravstvenih kot gospodarskih posledic. Virusa se bojimo povsod, brez da bi naredili eko vasice, kjer se ljudje ne bi cepili in bi proučevali, kaj se zgodi v tem primeru. Pri gozdovih je seveda drugače, saj narava in podlubnik naredita svoje. Pri zavarovanih smrekovih gozdovih, ki niso na naravnih rastiščih, je jasno, kaj se bo zgodilo. Študij ne rabimo. Podlubniki se bodo preveč namnožili in ostale bodo le smrekove sušice. V pasu okoli tega rezervata pa bodo napadena drevesa posekana. Počasi se bodo drevesa podrla in ne bi priporočal sprehoda skozi tak gozd v vetru čez nekaj let. Lepega gozda, kar je bil namen zavarovati, ravno zaradi zavarovanja (negospodarjenja) ne bo več. Nastaja paradoks, da varovanje povzroči propad tega, kar smo želeli zavarovati.
To je podobno kot če bi hišo brez strehe zavarovali tako, da bi prepovedali delati novo streho. Tudi ruševine so lepe. Prav tako bo tudi podrt gozd zame nekaj posebnega, bo lep in zanimiv. Drugi, predvsem domačini, pa se bodo zgražali in videli škodo v milijonih evrov. A narava se bo iz goznih ruševin ponovno obnovila in zelo zanimivo bo proučevati naravno sukcesijo.
Ravnovesje med ekstremnim varovanjem narave in dopuščanjem naravnega razvoja
Toda ali rabimo 30 takih primerov ali pa le nekaj, ne vem. Za proučevanje sigurno ne. Toliko kadra in financ ni. Naravne rezervate se lahko ustanovi na novo ali pa kje raje zavarujemo namesto nestabilnega smrekovega kak drug stabilen gozd, ki bo zaradi zavarovanja ostal gozd. Pol stoletja stara ideja, da podlubnik nad 1000 metrov nadmorske višine ne more delati škode, je ostala v preteklosti, tako kot 2 stopinji hladnejši planet.
Iz obligacijskega razmerja je Slovenija odgovorna za škodo, ki nastaja iz posledic zavarovanja. Javni interes je, da se denarja ne razsipa za nekaj, kar ne bi bilo potrebno, in sosednji lastniki so upravičeni do nadomestila za škodo, ki jim je povzročena.
Vsi slovenski gozdovi izpolnjujejo tudi ekološko in socialno funkcijo, seveda tudi gospodarsko, tu in tam pa nekaj površin prepustimo naravnemu razvoju. Toda vsekakor je najbolje, da prepustimo naravi tak gozd, ki je avtohton. Druga naravovarstvena logika, ki prihaja iz tujine pa je, da striktno zavarujemo 10 odstotkov površin, tudi nenaravnih, na ostalih pa delamo, kar nam je volja. Ta miselnost se na žalost krepi tako pri zelenih kot pri lastnikih. Če bo varovanje narave ekstremno, bodo ekstremne tudi zahteve po lastninskih pravicah.
Foto Unsplash
Komentarji izražajo izključno osebna stališča avtorjev, ki niso nujno tudi stališča uredništva portala Ekologičen!
