Kriza srednjih let ni samoumevno dejstvo, ki nas pač doleti nekje okoli 40-ih (oziroma plus minus nekaj let). Vseeno pa se nam lahko zgodi, da se v tem obdobju znajdemo nekoliko izgubljeni, depresivni, nesrečni… A to le pomeni, da smo ostali brez ciljev, ki bi izhajali iz naših strasti. O čem govorim?
V teh letih so naše vizije iz mladosti večinoma uresničene. To pomeni, da smo si ustvarili življenje, kot smo si ga v mladosti zamislili (pustimo to, ali so bili to družbeno določeni cilji ali naši srčni ali kombinacija obojega.
Dokončali smo šolanje, pridobili želeno izobrazbo, se osamosvojili, našli partnerja, se morda celo poročili, dobili otroke, kupili stanovanje, avtomobile, morda celo vikend, se zaposlili ali tudi ustanovili podjetje, vzpostavili svojo rutino… Super, večina ciljev je uspešno odkljukanih. Kaj pa zdaj? Hmmm…
Nenadoma smo morda ostali brez ciljev. Ali pa jih morda celo imamo, a imamo hkrati tudi vse razloge, kako so ti novi cilji neizvedljivi in prezahtevni za nas. Saj ugotavljamo, da je vsakdanja znana in udobna rutina čisto dovolj. Kdo si pa še želi izzivov pri teh letih…
Ampak življenje ni stagnacija in naša notranja gonilna sila te ideje ne ‘kupi’, čeprav se zdi, da kar tiho sprejema vse skupaj. A vseeno se začne odražati kot neka notranja tesnoba, sila, ki buta in tišči ter nas vznemirja. Vseeno pa nemočno kloni pred glasnimi argumenti našega ega ali zavestnega uma.
Če energijo vseeno raje vztrajno porabljamo za to, da to silo tlačimo dol, se nam zgodi stagnacija v osebni rasti, ki pa vodi v nezadovoljstvo, neizživetost in pogosto celo do bolezni.
Saj človek, ki ima vizijo, cilje, neuresničene sanje, ima motivacijo in lahko dlje živi.
Zanimivo je, kako se ta ‘drajv’ ustavi kasneje v življenju. Kot otroci nismo imeli teh težav.
Rabimo nove vizije, cilje. Nikoli ni prepozno za pozni (ponovni) razcvet, novo preobrazbo in doseganje novih ciljev. Kdo je rekel, da se cilje lahko dosega samo do 40-ih ali 50-ih let. To je najlepše obdobje, ko imamo že ogromno izkušenj in modrosti. Pa glede na to, da smo večino stvari že ustvarili, imamoposledično tudi znova več prostega časa. Zakaj ga ne bi kakovostno preživljali.
Namesto da ‘zapravljamo’ ves čas za stvari, ki nas držijo na mestu, ga lahko vložimo v stvari, ki nas bodo opolnomočile, nas navdihovale in osrečevale. Če bomo do konca življenja napredovali in rasli, se izobraževali in sledili svojim sanjam bomo tudi najboljši zgled za naše otroke.
Pa tudi če to pomeni, da vmes na karierni poti naredimo kakšen zasuk ali preobrat. Glede na to, da se delovna doba vse bolj podaljšuje, je smiselno, da opravljamo delo, v katerem uživamo. Če ugotovimo, da bi se radi preizkusili v kakšnem novem poklicu, nikoli ni prepozno. Vseeno imamo ogromno izkušenj, ki nam lahko v vsakem poklicu koristijo na svoj način.
Ne smemo se pustiti našemu egu, da nas zaduši in ubije našo voljo do življenja za ceno udobja in varnosti. SIcer smo že pri srednjih letih začeli umirati na obroke. A tega nam res ni treba. Rabimo samo nove cilje in novo vizijo. In kadar ti izhajajo iz naših strasti, se tudi pogum aktivira.
