Slovenski osnovnošolci so spoznavali slovensko kulinarično dediščino, ki temelji na lokalno pridelani hrani in regionalnih posebnosti, ob tem so razvijali lastno ustvarjalnost in se učili zdravega odnosa do domače, lokalne hrane.
S staro prijateljico sva si kavico v petek privoščili na sončnem vrtu gostilne Pečarič, a pogled mi je uhajal v notranjost, kjer so otroci hodili naokoli s ponvami in lonci v rokah. Radovednost mi ni dala miru, zato sem za rokav pocukala šefa gostilne in ga vprašala, če imajo tečaj kuhanja za otroke.
Ponosno mi je povedal, da so gostitelji enega od enajstih regijskih osnovnošolskih tekmovanj v kuharskih veščinah avtohtonih lokalnih in regionalnih posebnosti v okviru projekta Kuhna pa to. Zastrigla sem z ušesi, kajti spomnila sem se, da sem že v lanskem letu zasledila ta vzgojno kulinarični projekt, ki pri otrocih krepi pozitiven odnos in zavedanje o prednostih uživanja lokalno pridelane hrane.
Tako že osnovnošolci spoznavajo in ohranjajo slovensko kulinarično dediščino, ki temelji na lokalno pridelani hrani, na pestrosti okusov in regionalnih posebnosti. Veste, vse premalo se zavedamo kako bogato kulinarično kulturo imamo Slovenci, ki jo lahko mladi izvrstno izkoristijo za razvijanje lastne ustvarjalnosti, zraven pa spoznavajo in gojijo zdrav odnos do domače, lokalne hrane.
Ko sem zagledala še dr. Janeza Bogataja, strokovnjaka s področja etnologije in z njo povezane kulinarike, se nisem mogla upreti skušnjavi in sem prosila, če smem malo pokukati v sobo, kjer se je odvijalo tekmovanje. Tako sva s Cvetko vstopili v domišljijsko inovativnost otroških rok, ki so lokalne in regijsko značilne jedi iz zapisov svojih babic potegnili na plano in jim vdihnili življenje.
S simpatičnimi uniformami so bili mladi obrazi videti kot pravi kuharji in moram priznati, da po vseh letih vihtenja kuhalnice in kuhinjskega noža, ne znam tako hitro in natančno razrezati čebule kot jo je osnovnošolski tekmovalec, ki je sekljal čebulo kot profesionalni kuharski mojster. Ko pa je začelo dišati iz njihovih kuhinjskih loncev, so mi prijazno razložili, kaj vse bodo pripravili z namenom, da prepričajo komisijo.
Kot mi je povedala »duhovna vodja« tekmovanja, navdušena gospa Anka Peljhan, otroci vsako leto kuhajo na drugo temo. V prejšnjih letih je bila rdeča nit tekmovanja sestavljena iz enolončnic, močnatih jedi, ribjih jedi, jedi na žlico in sladic, letos pa morajo otroško domišljijo razvijati v smeri sestavljanja jedilnikov iz žitnih jedi ter jedi, kjer ima glavno vlogo mlečni izdelek.
Tokrat so tekmovalci prihajali iz Osrednje Slovenije: Kamnika, vasi Tuhinjske doline in Vrhnike, tako da so vse jedi imele pečat lokalnih sestavin iz teh krajev. Iz domače skute so zakuhali vlivance v firuž, izdelali žlinkrofe iz ostankov kruha in mesa, t’hinske bleke, krhlovko, všenco ali danko, spekli kruh z meto in peteršiljem…. Pa tudi na zgodovino niso pozabili, saj so jo spretno razložili ob vsaki jedi.
Tako sem izvedela o uporabi pastinaka v času babičine kuhinje, ki ga danes ne uporabljamo več tako pogosto, še posebej simpatična je bila pripoved o jedeh, ki jih je jedel sam Ivan Cankar.
Navdušenje je zaznamovalo prav vse prisotne, ročne spretnosti otrok, njihova želja po raziskovanju dediščine in lojalnost domači hrani pa so dodale piko na i. In prav nič nisem zavidala komisiji, katere član je bil tudi priznan kuhar Janez Bratovž, ki je morala med vsemi odličnimi jedmi in spretnimi tekmovalci izbrati najboljše.
Dr. Bogataj mi je prijazno razložil, da so otroci pri izbiri sestavin upoštevali, da so te lokalno pridelane in značilne za regijo, od koder prihajajo. Marsikatera od sestavin je bila pridelana na domačih kmetijah, v krajih, od koder prihajajo otroci na tekmovanje. Polni navdušenja in znanja so razlagali kulturne običaje v preteklosti, nekaterih se jaz še komaj spomnim iz pripovedovanja moje babice. Čudovito je opazovati, kako mladi skrbijo, da dediščina ne bo šla v pozabo.
Vse tiste stare veščine, kuharske zakonitosti, pa gospodarnost in skromnost, ki je veljala v starih časih, so otroci prinesli iz zaprašenih knjig in zapisov in vse to nadgradili z inovativnostjo in z izjemnim občutkom za dekoracijo in vizualno skladnost jedi. Imeli sva priložnost tudi pokusiti jedi in moram priznati, da so otroci res mojstri okusa. Tako so mi dali za poskusiti skuto, ki so jo pripravili iz prvega kravjega mleka ali mleziva, ki se ga v trgovini sploh ne dobi.
Zmagovalci so bili prav vsi, a pri vsakem tekmovanju je tako, da je potrebno izbrati najboljše med najboljšimi. Tokrat sta bili izbrani dve skupini. Prva je prihajala iz Kamnika, s simpatičnim imenom »Kloštrske princese«, ki so pripravile gamsovo juho s štrukljem, ječmenovo kašo s kajžerco in trničem ter kloštrsko kremšnito na sodoben način. Drugo skupino pa so predstavljali mladi kuharji raziskovalci »T’hinski ostanki« iz Šmartnega v Tuhinju, ki so prepričali s Firovžem z ognjičevim kruhom, krhlovko, z različnim suhim sadjem in t’hinsko skuto, kjer je bilo vpleteno mlezivo ali kolostrum.
Pa še recept ene od zmagovalnih jedi, imenovane firovž
Foto: Ljubo Vukelič, Delo
Obiščite tudi FB stran Lokalna kakovost, kjer vas informiramo in obveščamo o prednostih prehranjevanja z lokalno pridelano in predelano hrano.
