Ali se sprijaznimo z vlogo žrtve, ki nima druge izbire kot to, da uboga zapovedi, ali se bomo z odgovornostjo odzvali na dano situacijo, iskali lastne moči in na nastalo situacijo tudi reagirali? V ukrepe lahko verjamemo, jim sledimo, upamo v njihovo dobro, o njih dvomimo, jih odbijamo ali kršimo. Če ne želimo biti samo sledilci, pričnemo tako, da prevzamemo odgovornost za dogajanje v nas in okoli nas.
Ne govorim o biti ali ne biti kriv ali odgovorno ubogati. Govorim o zavedanju, da smo del celote. Če je tako, pomeni, da vse lahko vpliva na nas in tudi mi lahko vplivamo na vse. Vsi vemo, kako je potrebno ravnati, da se ne opečemo z ognjem. Z enako previdnostjo je potrebno ravnati z lastnimi mislimi, da ne postanemo destruktivni. Odgovornost se prične že pri lastnem načinu razmišljanja in odnosu, ki ga vzpostavljamo do situacij,v katerih smo se znašli. Nimamo vpliva na situacijo, imamo pa vpliv na naš odnos.
Če se zavedamo, da imamo vso pravico, da v ukrepe ne verjamemo, dokler njihovega dobrega ne doživimo na lastni koži, si potem dovolimo delovati v okviru lastnih spoznanj. Po enem letu pa se že lahko tudi izkustveno vprašamo, ali nam ukrepi res prinašajo dobro. Ali se res počutimo tako dobro v vlogi sledilcev in želimo verjeti, da bomo rešeni virusa, če bomo zares naredili, kar nam zapovejo? Ali lahko verjamemo, če nimamo nobenih vzdržnih utemeljitev? Ali bomo po vseh teh novih zapovedih res lahko živeli bolje?
Ali če obrnem vprašanje. Smo že kdaj doživeli na svoji koži, da bi začutili dobro delo naših politikov? Govorim o dobrem delu, kjer vsi dobimo in ne o jemanju enim, da bi dobili drugi. Po mojem zaznavanju smo to kot Slovenci doživeli le enkrat – ko smo se kot narod osamosvojili. In čisto v resnici se je to zgodilo zato, ker si je naš narod te osamosvojitve resnično močno želel. Brez naših src se naša osamosvojitev samo s politično voljo ne bi zgodila.
Sedaj pa se počutimo vse bolj nemočni. Eni so v srcih jezni, ker verjamejo, da imamo slabe rezultate zato, ker drugi ne ubogajo, drugi zato, ker ne verjamejo v navodila, tretji ne verjamejo, a vseeno sledijo ukrepom, premnogi pa zato, ker že občutijo težke posledice ukrepov, ki naj bi bili sicer edini pravi, ker jih izvajajo po celem svetu. Svet se je globaliziral in ni čudno, da se je vpliv merjenja moči prav tako poenotil. Po drugi strani pa se tudi ljudje prebujamo in odzivamo z uporom v odnosu do oblasti po celem svetu. Odgovornost ni breme, temveč svoboda, ki nam daje moč vključenosti. Izkoristimo jo.
Za napredek je potreben preskok misli
In prav zdaj je naš čas. Ko je vse malo razmajano, ko se rušijo stari koncepti in pripravljajo novi. Prepoznajmo svojo situacijo. Kje smo, kaj želimo in kako naj se odzivamo nanjo. Ljudski rek govori: “Kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima”. Ne gre za revolucionarno uporništvo. Gre za odgovoren in inteligenten odnos do sebe, naše družine, širše družbe in naših potomcev.
Čas je, da se civilna družba združi in organizira na način, da prebudi kritično maso nas ‘navadnih’ ljudi. Čas je za spremembo. Ne usmerjajmo se več k politikom s prošnjami o miloščini in posluhu za nas. Prebudimo zavest, da smo mi tisti, ki zaposlujemo politike. Če jih mi plačujemo, potem naj bodo politiki le v naši službi in ne obratno. Če želimo svobodo, moramo prevzeti odgovornost in vlogo gospodarja najprej samega sebe in to preslikati na raven družbe.
Zavest družbe ni bilo nikoli mogoče dvigniti po politični poti. Politika te naloge ni nikoli zmogla opraviti. Lahko jo dvigamo le sami pri sebi in med seboj. Lahko se povežemo prek organizirane civilne družbe in postanemo močna volilna baza, ki izbira politike, ki želijo služiti nam in zmorejo našo voljo tudi uzakoniti ter izvajati. Lahko postanemo močna volilna baza, ki zahteva tudi politično in osebno odgovornost tistih, ki v tekočem mandatu izrabijo svojo politično moč. S skupinskimi tožbami si lahko privoščimo najboljše pravnike in tako prisilimo politike, da prevzemajo odgovornost za svoja dejanja. Če npr. vsak od nas donira en evro, zberemo dovolj, da jim z vrhunskimi pravniki izprašimo hlače, da dobro premislijo, ali se jim še splača zlorabljati svoj položaj.
Res je, mi kot civilna družba potrebujemo prebujeno vizijo o tem, kako želimo živeti in kako želimo razvijati polje naših možnosti. Na osnovi tega lahko razvijemo načrt, kaj moramo za to vizijo postoriti. Slovenci imamo vrhunske, visoko etične strokovnjake na vseh področjih, ki pa se ne želijo mešati s politiko. Lahko jim damo možnost, da delujejo za nas – za civilno družbo in prispevajo svoje znanje za višje dobro.
Nismo vsi za vse in prav je tako. Povezana civilna družba lahko z ekipo strokovnjakov pripravi projektne načrte, npr. kako razviti naš zdravstveni sistem, kako šolstvo, kako poskrbeti za življenje starejših, kako razvijati naravovarstvo, samooskrbo, kako razvijati zadovoljno družbo… Potrebujemo spletno platformo, kjer se v procese lahko vključujemo ljudje, ki smo aktivni na predlaganih področjih, kjer se stroka povezuje z družbo. Če je pot zbuditi družbo in jo neprestano vključevati v delovanje, je cilj zadovoljstvo vsakega posameznika v trenutku, ko občuti udeleženost v dobro vseh nas. Tudi psihologi to nenehno poudarjajo – vključenost v višje dobro nam daje moč in osmišlja naša življenja.
Vključena družba ve, kaj želi in katere politike si želi za svoje predstavnike in katerim ne želi več podeliti svoje zaupanje. Pred volitvami lahko civilna družba predstavi svoje načrte in z javno podporo volivcev nato podpre politike, ki so jih pripravljeni uresničiti.Šele, ko bodo politiki začutili neusmiljeno povezano moč volje naroda, ne bodo imeli več veliko izbire. Ali ji slediti ali doživeti poraz in nezaupanje družbe z odstavitvijo. Volja naroda smo MI.
Lahko je videti kot misija nemogoče, a vendarle se nemogoče lahko dogaja samo v naših glavah. Potreben je samo preskok misli. Ne potrebujemo političnih strank, da nam povedo, kako bodo poskrbeli za naša življenja. Potrebujemo organizirano civilno iniciativo, ki ozavešča in nas dviga kot posameznike, krepi našo moč in moč odločanja o lastnih življenjih. Ko s svojim glasom presežemo kritično maso naše volje, lahko dobimo resnično moč in končno postavimo politike tja, kamor spadajo: V službo naroda. Kakor smo se lahko poenotili za osamosvojitev, se ljudje lahko poenotimo v svojih željah. Saj si vsi vendarle želimo isto: mir, blagostanje in razvoj polja naših možnosti. Povezujmo se z iniciativami civilne družbe in pokažimo, da znamo biti dobri gospodarji sebe in svojega naroda.
Postanimo sprememba, ki jo želimo živeti
Ko pri nas nekaj ciklično ne deluje in želimo spremeniti rezultat, velja, da je na nas, da nekaj spremenimo. Nič nam ne pomagajo gostilniške navade, ko se govori vse povprek, kaj je z drugimi narobe in se vsem povprek nazdravlja iz otopele navade. Če nam življenje ni všeč takšno, kot je, je potrebno prevzeti odgovornost in nekaj spremeniti v lastnem sistemu. Saj tega za nas v resnici ne more narediti nihče razen nas samih.
Ta zakon velja prav povsod, tudi v družbeni ureditvi. Če bomo danes sledili strastem elit, bomo jutri prek aplikacij, pametnih naprav in čipov pod nadzorom naših gospodarjev (je čisto vseeno katere elite) pridobivali točke za pridnost, kakor je to žal že realnost najbolj vidne kitajske družbe. Soodgovorni bomo, da bodo naša telesa popolnoma neodporna zaradi zdravil in vseh možnih cepiv. Soodgovorni bomo, če bomo poleg posledično oslabljenega imunskega sistema tudi vse bolj življenjsko odvisni od političnega sistema, ki lahko regulira naša življenja prav tako, kakor si želi. Soodgovorni bomo, če ne bomo imeli več nobene možnosti uveljavljati svojih – človekovih pravic.
V tem trenutku se še vedno obnašamo, kotda smo od življenja podedovali najboljši ferrari, mi pa ne znamo drugače, kot da ga vozimo 30 km na uro. Ko pa pridemo z njim na bencinsko črpalko, vanj zaradi nevednosti natočimo še napačno gorivo, tako da avto res ne gre več nikamor. In ker ne vemo, da smo vanj natočili napačno gorivo, ga začnemo popravljati. Žal nam v rokah ostaja vse več delov, ki jih ne znamo več vstaviti nazaj. Nato pa obupani avto prepustimo mehanikom, ki ga ‘strokovno’ predelajo in priredijo tako, da ga lahko vozimo 50 km na uro – in mi smo zadovoljni, saj ga lahko vozimo celo hitreje kakor prej. Da, resnično se še ne zavedamo dovolj, da je naše telo najbolj izpopolnjen ‘stroj’ in da lahko z njim vozimo z bistveno višjimi zmogljivostmi brez kakršnihkoli popravkov.
Kaj želimo zase, za svoje otroke in vnuke? Ali jim bomo lahko pogledali v oči in povedali, da oni živijo v boljšem svetu, kot smo živeli mi? Ali bomo z bolečino tiho ugotavljali, da smo mi živeli kvalitetnejše kakor oni? Ali bomo gledali na njihova življenja tako, kot danes gledamo na industrijske paradižnike, ki so že brez vonja in okusa s spominom na dni, ko so še dišali in imeli poln okus?
Ena najvišjih vrednot in zadoščenj je vendarle ta, da za seboj pustimo boljši svet, kot smo ga dobili. To pomeni, da smo bili živi, zdravi v glavi in telesu in vredni življenja, ki nam je bilo dano. Zato se vedno znova vprašajmo, kaj želimo in kaj smo za to pripravljeni narediti. Ali izbiramo za dobro sebe in širše družbe, ali izbiramo v prid njim, ki hlastajo na naš račun.
Začnimo resnično razmišljati s svojo glavo. Opazujmo, kako se odzivamo na situacije, ki se nas dotikajo. Odzivajmo se v smer, ki krepi naše polje možnosti. Povezujmo se (ne samo politiki – tudi MI) in postanimo aktivna civilna družba. Opustimo upanje, da bodo drugi naredili karkoli za nas, medtem ko bomo mi sedeli doma na kavču in čakali na boljše čase.
Začnimo že danes: V vsakem ozaveščenem trenutku delujmo po svojih najboljših močeh, saj je naše življenje edino, kar zares imamo in kar lahko zares damo.
Članek je nadaljevanje naslednjih člankov:
Tudi naš odnos do viroze vpliva na naše zdravje
Samoumevnost nas zapeljuje v nezavedanje
Foto: Aron Van De Pol, Unsplash