Kmetje na poti k miroljubnemu kmetijstvu se zavedajo, da smo vsi povezani med seboj in torej vsako dejanje posredno ali neposredno vpliva na vsak člen v verigi.
Najbrž že ptički na veji čivkajo o tem, da je eden izmed največjih onesnaževalcev okolja kmetijstvo, saj prispeva kar k 18% k emisijam toplogrednih plinov. Ironično je, da so pred stoletji ravno kmetijski pridelovalci najbolje vedeli, kaj je dobro za njihovo zemljo, da bo najbolje obrodila sadove, ki jih bomo kasneje poželi in pojedli ali pa z njimi nahranili živino. Bolj pa je razvoj družbe pritiskal na proizvodnjo, tem večji pritisk je legal na kmetijstvo, saj so v istem času morali sedaj kar naenkrat pridelati več pridelka. Včasih je vsak prideloval zase in morda še za kakšno družino več, sedaj pa se na poljih prideluje za tisoče in tisoče ljudi. Vzpostavljajo se ogromne monokulture, ki so povsem odrezane od naravnega krogotoka ekosistema, ki jih obdaja. Trajnostno? Vsak, ki je že slišal kaj o ekologiji in naravnih krogotokih življenja ve, da je vse povezano med seboj in da monokulturni sistem bodisi posamezna rastlina ali pa organizem ne more preživeti v izolaciji od okolja.
Kmetijstvo je pomembno za preživetje človeštva to je povsem jasno. Enako pomembno pa je tudi, da imamo sploh okolje v katerem lahko živimo, na katerega pa kmetijstvo žal zelo močno vpliva. Predvsem pereč problem je živinoreja. Kljub temu, da gre za živali je povsem nehumana. Pogoji v katerih vzgajajo živino za zakol so nevzdržni in vsak, ki mu je vsaj malo mar in ni že povsem opustil mesa na svojem jedilniku, ima zelo dober razlog, da se zamisli, če je to hrana, ki si jo želi jesti. Redno dodajanje antibiotikov v prehrano živali se more poznati tudi pri končnem členu verige, to je v naših telesih in kasneje še v gnojnici s katero polivajo polja. Če pogledamo verigo na ta način prav vsi čutimo posledice na tak ali drugačen način, bodisi mesojedci ali vegetarijanci. Človek zemlje očitno ne spoštuje več, vprašamo se ali spoštujemo sebe?
Pred časom smo tudi v Sloveniji imeli akcijo, kjer so opozarjali, koliko hrane, ki jo kupimo se vrže stran. Če je ne bi imeli preveč, si kaj takega verjetno ne bi niti slučajno privoščili. Na srečo obstaja vedno več ljudi, ki razmišljajo na način, kako se vrniti v stare načine pridelovanja ali pa iščejo alternativo, ki ne bo brezglavo gojila, žela in konzumirala hrane, ki je že povsem razvrednotena. Ustanavljajo se združenja, ki promovirajo in spodbujajo tako zvano nenasilno kmetijstvo. Njihov cilj je s tropoljnim pridelovanjem, brez živinoreje in kemijskih gnojil in dodatkov ter živalske gnojnice pridelovati kakovostno in »okolju prijazno« zelenjavo. Glavno pozornost v miroljubnem kmetijstvu posvečajo negi življenja v tleh: čudovitemu skupnemu delovanju mikroorganizmov in malih ter najmanjših živali, ki proizvajajo hrano za rastline, rahljajo tla in jih ohranjajo zdrava. Tropoljni način kmetovanja pomeni, da kmetovalec polje vsako tretje leto pusti počivati, da se regenerira in vzpostavi dobre pogoje za prihodnje leto, ko ga spet posejejo. Če so tla zdrava in prepojena z naravnimi mikroorganizmi ter malimi živalmi, potem ne potrebujejo dodatnih gnojil in kemičnih zaščitnih sredstev, rastline pa so dovolj močne in zdrave, da se same branijo.
Ideja miroljubnega kmetijstva izhaja iz Nemčije, vendar se tudi pri nas že pojavljajo simpatizerji in pridelovalci, ki kmetujejo na tak način. Kmetje na poti k miroljubnemu kmetijstvu se zavedajo pomembnosti nenehnega pozitivnega odnosa do ljudi, živali, rastlin in mineralov ter se trudijo to v praksi uresničevati. Zavedajo se, da smo vsi povezani med seboj in torej vsako dejanje posredno ali neposredno vpliva na vsak člen v verigi.
