Ni vse kar je tehnično možno, tudi dobro za človeka. Kje je meja med vsemogočnostjo znanosti in etiko? Ali imamo pravico potegniti črto ali ne?
Ob vsej »superznanosti« današnjega stoletja, človek nehote naleti na vprašanje etike. Dokler se raziskuje rastline smo še do neke mere tolerantni, pri poizkusih z živalmi se že oglaša določen odstotek prebivalstva Zemlje, ko pa pridemo do raziskovanja na področju genetike in biotehnologije, ki se ukvarja s človekom pa stopajo znanstveniki po dokaj tankem ledu.
Zaradi naglega skoka in razvoja biologije v sedemdesetih letih, se je pojavilo vprašanje kaj je etično in moralno sporno in kaj ne. Znanstveniki so skovali izraz bioetika. Razviti so hoteli debato o naši odgovornosti do življenjskega okolja in ekosistemov v katerih živimo.
Tempo današnjega razvoja za seboj že dolgo časa puščata katastrofalne posledice za nas in naš planet. Bioetika naj bi nas vsaj do neke mere opominjala, da si vsega pač ne moremo dovoliti. Samo spomnimo se, kako je odmevala v svetu novica o prvi klonirani živali ovci Dolly. Mnenja so bila različna, a od takrat je šel razvoj naprej. Sedaj se ukvarjamo z vprašanjem gensko spremenjene hrane, ki jo nevede vnašamo v naša telesa, o pesticidih, ki jih škropijo po naši zelenjavi, o antibiotikih, s katerimi pitajo živino, o cepivih s katerimi cepijo naše otroke in še mnogo drugimi stvarmi.
Kaj je etično, kdo je tisti ki nam lahko prikrije informacije o tem, kdo se lahko odloča namesto nas? Vse to so vprašanja, ki si jih postavljamo. Tisti, ki si jih ne, bi si jih morebiti morali. Morda je čas, da zopet vzpodbudimo in okrepimo naš glas in sprožimo ponovno debato na temo bioetike. Ali bo namesto etike govoril denar? Bomo dopustili, da nam bodo tisti z denarjem servirali kosila in malice v šolah?
Bioetika je morda tema, ki je v tem času aktualna bolj kot kdajkoli prej. Bioetika je odgovor na potrebo po kritični oceni posledic uporabe znanstvenih spoznanj, posebej njihovih morebitnih zlorab.
