Na porabo energije velikokrat gledamo iz popolnoma napačnega zornega kota. Rešitev ni v gradnjih novih in novih energetskih obratov in vlaganju denarja v gigantske projekte, ampak v zmanjšanju porabe. To se pravi pri nas doma.
Kljub vedno bolj perečim debatam na temo energije, porabe le te in obnovljivih virih energije, je stanje na področju energetike in predvsem potratne rabe električne energije v Sloveniji vse prej kot rožnato.
Generalna skupščina Združenih narodov je letošnje leto razglasila kot mednarodno leto trajnostne energije, kako pa se bo to manifestiralo v realnem vsakdanjem življenju pa je drugo vprašanje.
V Sloveniji porabimo bistveno več energije, kot bi bilo nujno potrebno. V letu 2010 smo uvedli davek na učinkovito rabo energije, ki se steka v Eko sklad, iz katerega se nato financirajo ukrepi energetske učinkovitosti v gospodinjstvih. Vendar očitno tudi višje cene za porabljeno energijo, ne premaknejo našega načina razmišljanja in vsakodnevnih navad, saj smo v lanskem letu porabili kar za 4 odstotke več energije kot leto poprej.
Velikokrat slišimo, da je industrija tista, ki porabi največ energije in da gospodinjstva k temu prispevajo manjši delež, a z neučinkovito gradnjo, nesmotrnim in nevarčnim ravnanjem z energijo, se stanje ne bo prav nič izboljšalo. Za potratno rabo energije pač ni vedno pošteno valiti krivde na nekoga drugega, začeti se moramo sami obnašati tako, da bomo zmanjšali poleg računa za elektriko, tudi svoj okoljski odtis.
Rešitev ni gradnja novih in novih elektrarn, ampak manjša poraba da nam le teh niti ne bi bilo potrebno graditi. Pri nas pa očitno še vedno razmišljamo kot, da imamo neomejene količine neobnovljivih naravnih virov in da nam dnevi niso šteti. Z okoljsko spornimi investicijami kažemo le to, da smo še daleč od miselnosti človeka 21. stoletja in da bo potrebno še mnogo ozaveščanja in truda, da bi dosegli cilje, katerim smo se zavezali kot članica Evropske skupnosti.
Kjotski protokol, Operativni program zmanjševanja emisij toplogrednih plinov, Direktiva evropskega parlamenta in sveta o spodbujanju energije iz obnovljivih virov energije, Nacionalni energetski program in še kup drugih dokumentov se ob našem vedenju in realnosti zdijo, kot neslana šala.
Če je mnogokatera okoljska investicija sprožena bolj iz finančnih razlogov kot v skrbi za okolje in če je realnost pri nas takšna kakršna je, bi bilo potrebno da se splošna javnost oglasi in zahteva čistejši zrak za svoje otroke in projekte, ki bodo dejansko v skladu z vsemi podpisanimi dokumenti, ki jih tako veselo podpisujejo naši predstavniki. Če pa še komu ni jasno kaj se dogaja okoli nas, naj enostavno »sledi denarju« in odgovor bo kmalu na njegovi dlani.
Zamenjava žarnic za tiste bolj varčne in ločevanje odpadkov še zdaleč ne pokrije posameznikove dolžnosti, ki jo ima do planeta in prihodnjih generacij. Potrebno se bo kar pošteno potruditi, da vsaj malo omilimo škodo, ki smo jo že prizadejali našemu planetu ter sami sebi.
