Pred par dnevi sem se pogovarjala s prijateljico in debata je postala vroča, ko sva ugotovili, da je čisto ok, da se tudi o določenih stvareh ne strinjava, čeprav sva se strinjali, da gre (in bo vse bolj šlo) v aktualni situaciji za vprašanje: ‘Kje so naše meje?’
Vsi imamo nekje mejo, do kje nekaj toleriramo, pa čeprav se te meje morda sprva niti ne zavedamo. Včasih se je celo nočemo zavedati, ker nagonsko čutimo, da jo bomo potem morali tudi braniti, če bo ogrožena. Slutimo, da bi to prineslo konfliktno situacijo, teh pa se sodobni, ‘strinjajoči’ ljudje radi izogibamo (pa četudi na ta račun raje malo potrpimo in s tem izdamo svojo dušo).
Ampak izkušnje kažejo, da dlje ko trpimo, ko nekdo ogroža naše meje, hujši nastane konflikt. Zakaj? Zato ker ko nekaj neprijetnega dolgo prenašamo, postajamo vedno bolj podobni ekonom loncu, ki samo čaka na kapljo čez rob, da nekontrolirano eksplodira.
Seveda pa je vse odvisno tudi od tega, kako intenzivno je prestopanje naših meja. Če se zgodi le občasno in se nato ustavi ter se ponovi čez dlje časa, ko se vmes regeneriramo in sprostimo, to ne bo predstavljalo take težave. Zato lahko takšna blaga agresija traja veliko dlje (tudi vse življenje).
Če pa se primež (nasilje agresorja) postopno vse bolj stopnjuje in ni zagotovil, da se bo ustavil, potem je le vprašanje časa in načina, kako bomo to rešili. V vsakem primeru bomo težje v nedogled ostajali v zanikanju (in tudi v zanikanju zanikanja, kot se je pošalil v eni izmed svojih video parodij JP Sears ).
Čeprav se zdi paradoksalno, smo lahko celo hvaležni nasilnemu agresorju, ki nas pripelje do eksplozije, saj nam ta omogoči, da se naučimo zelo pomembne lekcije. Ljudje vedno nagonsko čutimo (eni prej, drugi kasneje, saj imamo različne meje), da nekaj ni ok. In ko si to končno priznamo, šele takrat SE LAHKO ZGODI PREOBRAT V LEPŠE NOVE IZKUŠNJE.
A preden pride do tega, moramo najprej skozi temačno obdobje (ali temno nočjo duše kot pravijo, da pride pred razsvetljenjem). Takrat se nekaj časa vse zdi brez smisla in brezizhodno. Zato je v tem obdobju še toliko bolj pomembno ohranjati zavedanje, da za dežjem vedno posije sonce in za zimo vedno pride pomlad. Takrat se moramo oprijeti še tako drobnega optimizma, ki ga lahko najdemo, in zdržati ter ohranjati misel na luč na koncu tunela.
Na to svetlobo se lahko povežemo tudi znotraj sebe. Hkrati pa je pomembno, da ohranjamo prisotnost v čutenju telesa in občutkov, ki ga preplavljajo. Magari se večkrat na dan na to zavestno spomnimo in osredotočimo. Poskušamo zdržati v tem občutenju čim dlje in se čim bolj predajamo temu, kar čutimo. Nikakor ne bežimo. To je naložba v našo moč in modrost. To nam bo omogočilo premagati še tako temne izkušnje. Zmožni bomo celo ohranjati smisel za humor in optimizem. Ker bomo občutke in izkušnjo sproti pretvarjali v konstruktivno lekcijo, se bomo Izognili, da nam pusti travmo.
Sama sem se tekom življenja soočila že s kar nekaj travmami in težkimi izkušnjami. Začele so se že v zgodnjem otroštvu, ko se še nisem znala soočati z njimi, zato so ostale in me nenehno lovile. Živela sem v trenju: med tem, da bi se jim izogibala, in tem, da bi jih razrešila. A vmes sem se učila tehnik za soočanje z njimi, zato sem zadnjo najtežjo izkušnjo že lahko polno občutila tudi, ko sem v sebi kričala od bolečine, in sem se iz nje ogromno naučila ter celo sčistila ogromno starih ran na ta račun.
V tej zadnji izkušnji sem bila sposobna polno začutiti vso bolečino, a hkrati vsa čustva sprejeti, se soočiti s situacijo s sprejemanjem (čeprav sem opazovala kako je notranji glas dramatiziral) in vsa čustva, misli in prepričanja transformirati v učenje. Zdaj lahko rečem (čeprav se ego še vedno ne bi strinjal s tem), da je lahko vsak konec (ki jih običajno dojemamo kot nekaj groznega), lahko tudi čaroben, vesel in navdihujoč.
Svoje znanje sem zelo izčrpno prelila v vsebino Kvantnega kreatorja, z željo, da tudi vam olajšam, polepšam in oplemenitim življenje. Še posebej v tem zahatevnem času, v katerem se nahajamo. A verjemite, zdaj smo na točki, do katere smo tako ali tako morali priti. SMO NA TOČKI PREOBRATA! To je točka, v kateri je naša vloga še posebej pomembna! Od tu naprej smo dobesedno mi tisti, ki kreiramo našo prihodnost!
Smo osebe in žive duše, ki imamo glas, moč in vrednost! Čas je, da se vsak od nas polno zave sebe, svojih občutkov, misli, prepričanj, vrednot, lastne dragocenosti. Čas je, da ugotovimo kaj nas vsak dan motivira, da zjutraj z veseljem vstanemo. Ali pa da odkrijemo, kje je težava, da ne želimo zjutraj vstati. V čem uživamo, kar počnemo. Čas, da se znova spomnimo svojih sanj, vizije, kako želimo živeti. Nato pa gremo v akcijo in začnemo to kreirati.
POMEMBNO: življenje sestavljata 2 principa, boj za preživetje (poznano kot zbeži ali se bori) in kreacija, razcvet. V času boja za preživetje stagniramo in se trudimo predvsem ostati živi. V času kreacije in razcveta pa razvijamo svoje potenciale, zato rastemo in napredujemo.
Vsem nam želim, da uspešno preživimo in ustvarimo življenje, ko bo prevladoval predvsem princip navdihujoče kreacije. Da bomo ustvarjali magične izkušnje radosti, veselja, ljubezni, učenja, namesto da nenehno tekmujemo, se prepriamo, ker napadamo meje drugega ali celo zajedamo druge.
Za to pa je pomembno, da ozavestimo svoje meje kot tudi meje naših soljudi in jih spoštujemo! Če pa začitimo, da postajajo ogrožene, je naša dolžnost, da jih pravočasno obranimo, zaščitimo. LE TAKO BOMO LAHKO ŽIVELI V HARMONIJI IN ZDRAVEM SODELOVANJU!
VESOLJE SE ZAČNE PRI VSAKEM OD NAS IN SE ŠIRI MED NAŠIMI NAJBLIŽJIMI IN NAJDRAŽJIMI IN NAPREJ V ŠIRŠI KROG!
Konec leta predstavlja zaključek nekega obdobja, zato je idealen čas, da naredimo revizijo, se opremimo z novim znanjem in gremo v akcijo, boljši in močnejši! Kvantni kreatorji smo in naš potencial je neskončen!
Pri tem ti lahko pomaga tudi knjiga Kvantni kreator!
Uspelo nam bo!
Fotografija: Frenk Jeromel
