Ne moremo se slepiti, da zadnji dve leti razdvojenosti med ljudmi nista pustili posledic. Največji udarec se pozna pri odnosih. Kot opažam na srečo ne pri vseh. Ampak da bi lahko premagali razdejanje na področju odnosov kot tudi posledično našega počutja (psihe), si moramo naliti čistega vina. (Zato predlagam, da tu zaključiš s branjem, če nisi pripravljen na to.)
RAZLIČNI LJUDJE SO SI DOVOLILI RAZLIČNO STOPNJO VPLIVA S STRANI ZUNANJIH INFORMACIJ
Nekateri ljudje so bili tako modri (ali pa so le poslušali svojo zdravo pamet, naravno inteligenco), da se niso pustili vplivati (ne z ene ne z druge strani) in so živeli nemoteno. Naredili so si svojo realnost, ki so jo tako močno zaščitili (‘protiraketno ogradili’ ;)), da niso nič spustili notri oz. tako malo (zgolj najnujnejše), da ni imelo nobene moči.
Drugi pa so se pustili zrešetati oz. so se dali nemočno posrkati aktualni zgodbi (na eni ali drugi strani – obe sta močno igrali na strah, paniko, negotovost, jezo). Ne glede na zgodbo ali argumente, ki so bili podani, je bilo obema stranema (uradni in neuradni) skupno to, da sta močno zbujali in podpihovali čustva jeze, strahu, panike, nemira, negotovosti, brezupa…
Tu pa so še tretji, ki pa so še kar (ali še bolj) zataknjeni znotraj zgodbe, ki jih še vedno rešeta. Še vedno so pod tako močnim vplivom strahu, da so še vedno v krču in ne živijo s polnimi pljuči.
Najbolj posnemanja vredni so realistični optimisti. Ti jasno vidijo obe strani, a imajo svojo vero in tudi vztrajno delujejo v tej smeri – da je v njihovi realnosti vse ok. Oni so nevtralni in komunicirajo z vsemi stranmi. Oni bodo tudi v prihodnje tisti, ki bodo zares profesionalno ‘shekali’ svojo realnost in realnost teh, ki bodo v njihovi bližini. Nato pa jih bo energija po zakonih vesolja avtomatično povezala s temi, ki so prav tako v močni pozitivni vibraciji in se nenehno premikajo do nevtrale. Tudi če jih kdaj potegne v negativno, se zelo hitro in aktivno izstrelijo nazaj v pozitivo. Ker gledajo stvari celostno in ker so zavestni, načrtno izbirajo in kreirajo lepšo, prijetnejšo in ugodnejšo zgodbo, vizijo, realnost.
DRUŽBENA OMREŽJA USTVARJAJO ZAPRTOMISELNE LJUDI!
Manjko druženja, povezovanja, pristne, strpne komunikacije v zadnjih dveh letih se zelo pozna ravno pri komunikaciji med ljudmi, ki so se znašli v različnih opisih pogleda na dogajanje. Ta različna tolmačenja realnosti, so posledično močno poglobila razpoko med ljudmi. Saj nam je bilo servirano toliko enih različic in vsaka je odpirala svoje neskončne razlage, definicije, napovedi… Ljudje so posledično veliko časa investirali v posamezne zgodbe, zato so postali do njih zelo strastni. Postali so neke vrste ‘fach idioti’ (kot smo nekoč rekli specializirano izobraženim), ki so zelo ozko usmerjeni v to, kar jih zanima, ostalemu pa sploh niso sposobni zares prisluhniti.
Na eni in drugi strani so te zgodbe zelo večplastne. Hkrati se te zgodbe prepletajo – celo krovno nasprotujoči si, sta soodvisni. Ene brez druge ni. Najbolj žalostno pa je, da nobena ni usmerjena k pravi rešitvi – k avtonomni, zavestni kreaciji vsakogar od nas, h ustvarjanju miru, sožitja in harmonije med ljudmi ter uživanju življenja. Sploh nista usmerjeni k rešitvi, ampak samo ustvarjanju dodatne stiske. Njihova hrana je panika, jeza, zamera, strah…
PAMETNI ZA DRUGE, SEBE NE VIDIMO
Posledično in v skladu z zgodbami (katerih pripoved je kazati s prtom na druge in ne nase) smo najbolj pametni drug za drugega, sebe ne vidimo – vsaj ne trezno in celostno. Pri drugemu točno vse vidimo, kaj počne narobe in kaj bi moral spremeniti. Pri sebi kot da ne vidimo cele slike: vseh prednosti in slabosti. Če pa že vidimo, pa si ne priznamo in imamo kup razlogov, zakaj je tako in zakaj nič ne moremo oz. je pri nas tako zato, ker smo žrtev, ker so drugi krivi. Ali pa morda celo vidimo sebe, a le svoje slabosti, kar nam prav tako omogoča, da tarnamo in se utapljamo v vlogi nemočne žrtve.
A na podlagi znanstvenih raziskav o delovanju možganov je jasno, da prevladajo in navdihujejo lahko zares le realistično optimistični voditelji. In voditelji, ki inspirirajo z zgledom. Ljudje, ki najprej obvladujejo sebe. Svojo miselnost. So sami svoji svetovalci, vodje, avtoritete. Predvsem so čustveno zreli in obvladajo reprogramiranje svojih prepričanj. Redno trenirajo in krepijo svojo najpomembnejšo mišico – svoje možgane. So v pretoku in fokusu hkrati. Na trenutke močneje v fokusu, na trenutke pa močneje v pretoku.
NAJBOLJŠE ODNOSE IMAJO TISTI, KI JIH AKTIVNO NADGRAJUJEJO
Tisti, ki so si ustvarili najboljše odnose, so tisti, ki so naredili ‘nadgradnjo’ sebe (svoje miselnosti, čustev in so zapustili svojo cono ne/udobja…). Pogledali so vase in se soočili s svojimi strašljivimi temnimi platmi – to je s svojimi strahovi, žalostjo, obupom, jezo, paniko… Uporabili so jih kot najboljše ‘gnojilo’ za postavitev novega smisla, nove vizije, novih izzivov.
Nato pa so se naučili spretnosti boljšega komuniciranja, ki navdihne, prepriča, doseže želeni cilj (da sogovornik sprejme želeno idejo ali celo naredi/deluje v skladu z našim interesom).
Taka oseba zna biti sočutna, zna prisluhniti in postavlja sočloveka na prvo mesto. Zaveda se, da se interesov ne uresničuje z ukazovanjem in nadzorom, temveč s povezovanjem, partnerstvom, usmerjanjem v skupni interes ali kompromis. A hkrati ve, da si mora vse to zaslužiti. In obema stranema zagotoviti varnost, zadovoljstvo.
Svet s tako sodelujočimi ljudmi, s tako naprednimi komunikatorji je nadgrajeni svet. Je prerojeni svet. Najbolj naprednen.
Težave nastajajo, ko mislimo, da moramo prevladati. Ne, ne rabimo prevlade. Rabimo dobro sodelovanje, sprejemanje, dopuščanje drug drugemu, da izbiramo različne cilje, ki pa so etični do vseh vpletenih. Edini, ki jim ne smemo dopuščati, da uresničujejo svoje ideje, so ti, ki želijo svoje ideje dosegati neetično, na račun drugih ali na račun prisiljevanja drugih v svoje ideje ali z grobim vsiljevanjem svojih idej.
A KAR SE TIČE ODNOSOV V DRUŽINAH:
Zaželeno je, da se partnerji zavedo, da so zavezniki, ki morajo držati skupaj, da imajo nenazadnje skupen cilj – živeti v harmoniji, razumevanju, podpori.
A ne moremo se slepiti, da se bomo z vsemi vedno strinjali o vsem (z enimi se o večih stvareh kot z drugimi, a v svoji družbi imamo lahko vseeno vse, tudi tiste, s katerimi se ne strinjamo). Zato je cilj, da spoštujemo meje drug od drugega in najdemo kompromise. A hkrati je tudi cilj vseh, da se naučimo komunicirati ‘skulirano’ (umirjeno). A to lahko naredimo le, da pometemo pred svojim pragom in pogledamo v močna čustva, ki nas vržejo ven iz ravnovesja. Hkrati pa se tudi čim večkrat potruditi drug za drugega.
P.S. Konec meseca bodi pozoren, ker prihaja seminar o učinkoviti prepričevalni komunikaciji.
Foto: Unsplash
