Težave otrok, so v resnici le projekcija lastnih težav staršev. Bodisi so to tisti deli, ki so jih potlačili ali so bili poškodovani v zgodnjem otroštvu. Ne prenešajte svojih vzorcev in strahov na svoje otroke pa se boste z njimi mnogo bolje razumeli.
Opazujem otroke in njihove starše okoli mene. Naj najprej povem, da se starši nikoli in nikdar ne bi smeli počutiti krivega za težave svojega otroka, čeprav se krivda najbolj pokaže ravno v odnosu do lastnih otrok.
Če v sebi nosimo krivdo (v večini primerov se prenaša iz roda v rod; iz staršev na svoje otroke) in jo tlačimo, ker se bojimo za svoje otroke, potem ustvarjamo situacije, ki bodo še poglobile razkol in konflikte z otroci in starši. KRIVDA je zelo močno in globoko čustvo, ki nas v globinah zelo razjeda in zelo popači našo osebnost in kako delujemo navzven do ljudi in do nas samih. S krivdo je povezan tudi STRAH pred tem, da bomo „spet“ naredili nekaj narobe zaradi česar se bomo krivili. To je podzavestni vzorec ali program, ki nam bo vedno ustvarjal situacije, kjer se bomo počutili krive.
Tako, da prosim vse bralce tega teksta, da ne jemljejo pisanja o otrocih in starših kot napad ali sodbe. To so samo dejstva oziroma realnost, ki se jo je dobro zavedati.
In sicer, ko starš ni zadovoljen sam s sabo, če je bil npr. v otroštvu na kakršenkoli način omejen od staršev, potem bo to omejenost avtomatično prenesel na svoje otroke – ker je bil tako naučen in to je edino kar pozna. Seveda veliko ljudi preseže določene vplive staršev, vendar v nas tičijo podzavestni vzorci, ki nam nevede vodijo življenje.
Predvsem mamam se takoj aktivira obrambni sistem in rečejo, da če je pa tako, potem pa so one krive za vse stvari. „Jaz pa že nisem kriva da ima moj otrok težave“. Vendar tukaj sploh ne gre za to, ali je kdo kriv ali ne; gre za dejstva in realnost, da če imajo starši težave samim s seboj in s partnerjem, se bo to takoj pokazalo v otroku. Če starš projicira svoje težave, bremena, stiske na otroka, ga bo to zaznamovalo. Ali drugače; če ima starš ranjenega notranjega otroka v sebi, bo le to predal na svojega otroka. S tem ni nič narobe, samo govorim zakaj ima veliko otrok težave oziroma zakaj ima veliko staršev težave z otroci.
Domorodna ljudstva so nam lahko za dober izgled (tista, ki še niso bila poškodovana od zahodne civilizacije). Tam so bili ljudje resnični in naravni; veseli in radostni. Spoštovali so naravo in bili v harmoniji s celotnim Stvarstvom (ne bi rad sicer idealiziral domorodnih ljudstev, vendar se od njih lahko veliko naučimo). Niso nosili toliko osebnostih mask in to se je poznalo tudi pri otrocih.
Vidim otroke stare okoli 5 ali več let, kako se jim je osebnost spremenila v kratkem času; kako je del njih nekako „zbezljal“, kako se je del njih popačil in deformiral. Večina ljudi tega ne vidi. Vidijo samo to, da ima otrok težave s koncentracijo, fokusom, hiperaktivnostjo, težave z alergijami, boleznimi, da so morda zaprti sami vase, da ne ubogajo, da imajo težave z avtoriteto, uporništvom, kontrolo in nadzorom, itd. in starši si rečejo, „ja, moj otrok ima težave“, ne vidijo pa, da so te težave v resnici njihove – da so to oni. Da jim otrok samo kaže njih same – tiste dele njih, ki so jih potlačili ali so bili poškodovani v zgodnjem otroštvu.
