Živimo v duhovnem vesolju! Kaj to pomeni zame kot posameznika? (3/4 del)

V prejšnjih dveh delih tega članka sem podrobneje razložila pomen duhovne energije, ki predstavlja osnovo vseh energij, ter zlitje ugotovitev sodobne znanosti (kvantne fizike) z najstarejšimi duhovnimi znanji naših davnih prednikov. A vsak pragmatik in realist bi se po vsem tem še vedno (upravičeno) vprašal: In kaj zdaj to pomeni zame in za moje življenje? Kako se to preliva name kot na posameznika?

Pomen duhovne energije za posameznika

Torej zanimivo postane, ko prenesemo kvantne zakonitosti duhovne energije na področje človeške zavesti, s katero smo nenehno v stiku, pa če se tega zavedamo ali ne. Kot rečeno se duhovna energija pri ljudeh kaže in izraža skozi zavest, ki pa se v posamezniku kaže skozi človeško naravo oziroma način življenja. Kot pravi avtor in raziskovalec Peter Russel, je zavest edina stvar, ki je ne moremo zanikati, saj jo z vso gotovostjo doživljamo. Medtem ko pri izkušanju sveta okoli sebe lahko dvomimo ali gre za iluzijo ali je resničen, ne moremo pa dvomiti, da to kljub temu izkušamo.

Univerzalna duhovna energija se z vsakim od nas stika skozi našo dušo, ki jo spoznavamo preko naše zavesti, ki je v najvišji obliki naš najvišji jaz. Ta prestavlja čisto ljubezen, visoko moralo in univerzalno modrost. Je ultimativna inteligenca ali temelj za maksimalno delovanje naše umske kot čustvene inteligence. Duša ali naša čista zavest je nad našim umom in čustvi, saj jih lahko preseže, a je z njimi ves čas povezana. Hkrati nam ravno ta povezava omogoči dodatno razumevanje duše, da se lahko še bolj povežemo z njo in jo čim bolj neposredno začutimo. Kajti kakovost tega zavedanja krepi naše stanje ali občutek duše. Boljši kot je ta občutek, bolj smo povezani z njo in bolj izpolnjeno je naše življenje. To pa pomeni, da v nas začnejo postopno vse bolj kraljevati vrhunske sestavine duše, kot so modrost, sočutje, celovitost, veselje, ljubezen, kreativnost, mir, vera, upanje… Posledično naše aktivnosti in odzivi postanejo vse bolj konstruktivni in v skladu z našo dušo.

Duša je izvorna, duhovna esenca vsakega živega bitja, ki določa bitje in njegov namen s svojim značilnim nevrološkim podpisom. Je večna, saj je obstajala že pred našim rojstvom, obstaja v našem telesu in bo obstajala po naši smrti. Je center našega bitja, naša notranja referenčna točka, s katero moramo biti v stiku in jo lahko začutimo kot naš višji jaz, ki je najbolj plemenit del jaza, ki ga lahko dosežemo. Je zlitje z vsem in je del univerzalne zavesti, sedež zavesti, vseprisotna priča, ki ne obsoja, temveč vse sprejema z ljubeznijo. Je zavedanje tukaj in zdaj. Gre za simultano zavedanje prisotnosti individualnega jaza in povezave z vsem v trenutku. Opazuje um, opazuje srce in opazuje svet oziroma zunanjo izkušnjo, ki se odstira in zastira. Zavesten center bitja. Resnica, kdo smo, svetloba, ljubezen, ki je v nas. Michelangelo si predstavljal, ko je kiparil – da je že bog ustvaril kip, njegova naloga je le znebiti se odvečnega, nepotrebnega materiala. V našem primeru strahu, kritičnih misli…

Duša nam omogoča kritično eksistenčno razmišljanje, ki temelji na najvišjih vrednotah, kot so sočutje, ljubezen, mir. Producira naš smisel (kaj nam je zares pomembno) ter postavlja naša dejanja in življenje v širši kontekst. Omogoča nam transcententno zavedanje, vstop v višje stopnje zavesti in izstop iz njih.

Naša duša je naš pravi jaz ali avtentični jaz, kot mu pravimo. Iz nje izhajajo naše strasti, smisel, goreče srčne želje, temeljni cilji. To je naša čista esenca, ki ostaja nespremenjena od našega rojstva. Vedno komunicira z nami v obliki notranjega glasu, intuicije ali globokega občutka v želodcu, ki ga poznamo tudi kot šesti čut. Bolj kot poslušamo ta sporočila naše duše, da vodijo igro, bolj se krepi naša povezava z njo, življenje okoli nas poteka usklajeno in vse bolj se nam zdi, da se stvari odvijajo, kot se morajo, ne da bi jih morali nadzirati. Posledično se sprejemamo, se imamo radi, smo samozavestni in zlahka oprostimo sebi in drugim naše nepopolnosti ali materialne omejitve. Naša duša tako nikoli ni razočarana nad drugimi ljudmi, če so to, kar so. Ta glas namreč ne obsoja, kritizira, straši, tekmuje ipd. Ta glas ljubi in sprejema, zato se počutimo srečne, tudi če nismo še izpolnili naših dušnih ciljev, saj naša duša ni odvisna od teh ciljev, da bi definirali njeno vrednost. Prav tako duša ne potrebuje hvale ali nagrade, temveč je zadovoljna takšna, kot je, če le ustvarja višje dobro in služi drugim.

Prepoznavnost, pohvale, nagrade, priljubljenost – te so v domeni ega. Zato se lahko hitro znajdemo v tiraniji ega, če nismo zavestni. Ego tako v želji za povečanje priljubljenosti lahko na naš avtentični jaz začne nanašati številne maske in oznake, ki začnejo tvoriti našo umetno skonstruirano osebnost. K temu pa še dodatno prispevajo medijska propaganda in pričakovanja družbe. Posledično ego začne tišati glas naše duše in kmalu ga ne prepoznamo več ter mu ne zaupamo, četudi ga zaslišimo. Zelo glasen pa postane ego, ki se kaže v obliki nenehnih ponavljajočih se negativnih misli in čustev ter dejanj. Nato se začnemo še bolj zatekati k zunanjim potrditvam. Pogosto razmišljamo o naših pomanjkljivostih, napakah, dvomih, samokritiki. Svojo lastno vrednost pa začnemo enačiti z materialnimi dobrinami, družbenim statusom in mnenjem, ki ga imajo drugi o nas. Pri tem seveda ni treba posebej omeniti, da smo hitro prizadeti, če naletimo na negativna mnenja drugih o nas.

A kljub temu vsi potrebujemo ego, ki ima svoj pomen, ne smemo pa mu dovoliti, da vodi naše življenje. Zavedati se moramo, da je ta naš globok notranji jaz vedno z nami, čeprav nismo vedno pozorni. Z njim lahko pridemo v stik na različne načine, ki sledijo v nadaljevanju.

V vsakodnevnih situacijah se to odraža, ko opažamo, da se srečujemo z ljudmi, za katere bi laho rekli, da imajo višjo ali nižjo energijo. To pa se kaže v obliki stanja njihovega razpoloženja, zadovoljstva, spodbudnosti, odprtosti. Čisto vsak od nas pa ima še rezerve, kako lahko sam izboljša svoje čustveno in miselno stanje za dosego bolj izpolnjujočega življenja.

Kako so te teorije ali filozofije uporabne jutri, ko bom imel v službi opravka s tečnim šefom, sodelavcem ali stranko, ali ko mi bodo partner ali otroci ‘grenili življenje? Ti pa sledi v zadnjem (4.) delu.

Preberite tudi:

Sledi še: